Domen Božičnik in Prinothov snežni teptalec

Osmi februar 1984. Na stadionu Koševo v Sarajevu so se začele zimske olimpijske igre, ki smo si jih Slovenci najbolj zapomnili po srebrni kolajni Jureta Franka v veleslalomu. To pa ni bil edini mejnik, ki ga je ustvarilo 1.272 športnikov iz 49 različnih držav. To so bile prve zimske olimpijske igre v socialistični državi, prve v državi s slovanskim jezikom, sploh prve na Balkanu in prve pod predsedstvom Juana Antonia Samarancha. V Sarajevu so prvič na zimskih igrah sodelovali tudi temnopolti afriški športniki. V ozadju blišča in športnih uspehov na prizoriščih, od katerih jih je bila večina deset let pozneje v vojni poškodovanih ali uničenih v vojni, pa so svoje pri urejanju prog delo opravljali tudi najrazličnejši stroji. Ti so danes, skorai 40 let pozneje, ponekod še vedno spomin na ta izjemni športni spektakel.

Na prvo uporabo je čakal tri leta

“Tri leta sem čakal, da je sploh zapadlo dovolj snega zanj. Uporabljati ga želim za urejanje tekaških prog," je hitel razlagati Domen Božičnik iz Gorenje vasi, ki je lastnik tega 41 let starega teptalca znamke Prinoth iz Italije.

Mali delovni stroj so izdelali leta 1982, uporabljali pa so ga tudi na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984. Ostanki izvirne modre barve pričajo, da je bilo to vozilo v Sarajevu v službi policije oziroma nadzora. Tako razmeroma majhno vozilo z gosenicami in plugom, ki je pomagalo premagati razne snežne ovire, je bilo za take namene dovolj okretno in uporabno.

Po Sarajevu so imeli teptalec na Športni zvezi Kranj, okrog leta 1990 pa so ga kupili pri športnem društvu iz Loma pod Storžičem, tudi tam predvsem za urejanje tekaških prog. Takrat je bil še rumene barve.

Tri leta po nakupu je bilo le dovolj snega za preizkus. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Podjetje Prinoth je leta 1951 ustanovil Italijan Ernesto Prinoth iz mesteca Urtijëi na Južnem Tirolskem. Prinotha so navdušili visokozmogljivi stroji za urejanje zasneženih pobočij, tako jih je začel tudi sam razvijati. Podjetje so pozneje kupile večje korporacije, ki pa so ohranile blagovno znamko Primoth. Ustanovitelj je bil tudi dirkač, ki se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja preizkusil tudi v svetu formule ena. Z lotusom 18 je nastopil na nekaterih manjših dirkah zunaj svetovnega prvenstva, leta 1962 pa se je poskušal s finančno podporo Scuderie Jolly Club prebiti na Veliko nagrado Italije v Monzi. Tam se mu ni uspelo uvrstiti na dirko.

Primer Prinothovega teptalca v policijski izvedbi, a brez pluga. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia

Ni edini stroj iz Sarajeva: na Rogli imajo top, nad Cerknim so imeli dolgo stara teptalca

Današnja podoba vozila je sicer že precej predelana. Božičnik je dodal zgornji del strehe, stranska pleksistekla zamenjal s pravimi, zadaj pa namesto cerade uredil pravo pokrito kabino.

To pa nikakor ni edini zapuščeni stroj, ki so ga leta 1984 uporabljali za urejanje prizorišč sarajevske olimpijade. V Žireh imajo še večji, močno ostareli teptalni stroj, na Rogli velik, težak in požrešni snežni top, na smučišču nad Cerknim pa so dolgo uporabljali dva rdeča "sarajevska" teptalca (enega so nato uporabljali za rezervne dele) pisten-bully znamke Kassbohrer. Danes sta ta dva stroja v zasebni lasti upraviteljev manjšega smučišča na Vojskem nad Idrijo.

Domen Božičnik iz Gorenje vasi je stroj kupil pred leti. Foto: Gregor Pavšič

Teptalec je predvsem delovni stroj, zato ima funkcionalnost prednost pred udobjem. Foto: Gregor Pavšič

Tak manjši in bistveno lažji teptalec ima številne prednosti

"Tak manjši teptalec ima precej prednosti. Uporabljamo ga lahko že pri 20 ali 30 centimetrih naravnega snega. Večji bi se na tako majhni količini snega takoj usedel do podlage," razlaga Domen. Njegov teptalec ima maso 1,8 tone, malo večji – še vedno namenjeni predvsem tekaškim progam – imajo že maso štiri tone in več. Tisti največji teptalci za smučišča pa so težki že okrog 12 ton.

"Moj je širok le 2,55 metra. Z njim se lahko po potrebi peljem tudi malo po cesti ali kakšni poti. Postavim ga lahko tudi na tovornjak in ne gre za izredni prevoz. Večje teptalce je treba pred transportom praviloma razstaviti, torej odstraniti plug in gosenice," pojasnjuje.

Ostanki modre barve, ki pričajo o policijskih nalogah originala iz leta 1982. Te je opravljal tudi na olimpijskih igrah v Sarajevu. Foto: Gregor Pavšič

Glasen Fiatov motor in dovolj bencina za štiri ure dela

Manevriranje s takim teptalcem je mogoče pokazati tudi na dvorišču. Močno je zarohnel Fiatov dvolitrski bencinski motor, ki ima okrog 130 "konjskih" moči in na uro porabi okrog 10 litrov bencina.

Foto: Gregor Pavšič

V posodo gre 40 litrov, torej za približno štiri ure dela. Podporo delovanja pogona in upravljanja je hidravlična. Na levo in desno gosenico sta postavljeni po dve črpalki, še dve pa nato za plug in zadnji del.

Kako se tak stroj vozi?

Notranjost je zanimiva in večinoma precej špartanska. Namesto volana ima voznik pred seboj dve ročici. Če sta postavljeni vzporedno, teptalec miruje. Če obe porinemo naprej, se začne stroj premikati naprej, ob potisku obeh ročic nazaj pa začne peljati vzvratno. S tem, ko naprej ali nazaj porinemo le eno izmed ročic, zavijamo levo ali desno.

Tam so še ročna zavora, pa gumb za pri tako starih bencinskih motorjih nepogrešljivi "zauh" in osnovni kontrolni gumbi. Poleg voznika je na desni strani še nekaj ročic za upravljanje smeri in naklona pluga, prav tako morebitna zadnja pomagala za teptanje snega.

Namesto volana dve ročici, ki upravljata levo in desno gosenico. Foto: Gregor Pavšič

Ročice ob vozniku za upravljanje pluga in zadnje drsne plošče. Foto: Gregor Pavšič

Najbolj moderni novi teptalci danes stanejo več kot pol milijona evrov

Na stropu pa je nemogoče spregledati še večjo ročico. Strojevodje bi imeli tako za hupanje vlaka, pri teptalcu snega pa je namenjena ročnemu upravljanju velikega žarometa na strehi. "Tako rešitev imajo še današnji najbolj moderni teptalci, tudi tisti s ceno več kot pol milijona evrov," dodaja Božičnik, ki se kajpak nadeja novih snežnih padavin in novih delovnih nalog s svojim "sarajevskim" strojem.

Pogon se prenaša na povsem zadnje kolo, ostala pa so le pomožna. Foto: Gregor Pavšič