Jožetu Kopaču so se v vseh teh letih v spomin zelo vtisnile olimpijske igre v Sarajevu. Takrat kot še mlad in zelo zvedav fant jih je poskušal čim bolj doživeti. Bil je del velikega gostinskega ustroja, prav tako pa je lahko spremljal tekmovanja. In kako je sploh prišlo do tega, da je delal na olimpijskih igrah?
"Bil sem v vojski. Bil sem v službi protokola Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). Da, tudi v tistih časih smo šli v vojsko po vezah. Bil sem 'mulo', star sem bil nekaj več kot 18 let in v Vinkovcih sem bil takrat najmlajši inštruktor kuharstva v jugoslovanski armadi. In so me poklicali."
Na prizorišče olimpijskih iger v Sarajevu je prišel en teden pred začetkom. Nastanjeni so bili v vojašnici Butila v predmestju Sarajeva. Ko se je vse skupaj začelo in ko so začeli vsi prihajati, se je vojska umaknila nekoliko v ozadje, se spominja. "Samo za informacijo vam povem. Takrat se o tem namreč ni smelo govoriti. Mi smo nekako vedeli, da je okoli tri tisoč vojakov dnevno skrbelo za varnost olimpijskih iger."
Čeprav je videl veliko sveta, še danes trdi in vztraja, da je bilo mesec dni pred olimpijskimi igrami Sarajevo najlepše mesto na svetu. Razkril nam je, da so Avstrijci dali smetarske tovornjake, ki jih v takratni Jugoslaviji sploh niso še videli. Še domačini niso mogli verjeti, da je lahko vse tako čisto. Posebej so mu v spominu ostale pločevinke Coca-Cole.
"Coca-Cola je dala pločevinke z logotipom Sarajeva. Takrat sem prvič v življenju videl, da je pijača v pločevinki. Danes je nepredstavljivo, da takrat tega nismo imeli. Lahko še povem, da so večji del ključnih položajev organizacije gostinstva in turizma zavzemali Slovenci. Mi smo pač narod, ki smuča, oni pa do takrat skorajda niso smučali."
Še danes se zelo dobro spominja vzdušja, ki je vladalo v Sarajevu. Velik del sveta je prvič prišel v takrat tako imenovani vzhodni blok. Tekmovalcem in spremljevalnemu osebju ni bilo jasno, kako je bilo vse urejeno. Kljub temu da jih veliko ni znalo nobenega tujega jezika, so obiskovalci hitro spoznali dve besedi.
"Naredili smo jim prevod: 'Nema problema.' ("Ni problema", op. p.) Ne boste verjeli, ampak to je bila glavna besedna zveza tudi pri tujcih. Tekmovalci, spremljevalci in vsi ostali niso mogli verjeti, kako toplo in srčno so bili sprejeti. In vse je bilo iskreno, nič ni bilo zaigrano. Za varnost je bilo zelo dobro poskrbljeno. Nobenih incidentov ni bilo. Ne morete verjeti, kako je v tistem času in na tistem mestu vse gladko teklo. Še enkrat poudarjam, mi smo takrat veljali za vzhodni blok. Danes je to povsem druga zgodba, drugi pogledi in drugačni odnosi. Vse je bilo urejeno. Od javnega prometa, čistoče, lokalov … Noro je bilo in mislim, da nikoli več ne bo tako," nam z iskricami v očeh razlaga naš sogovornik, ki je bil še sam presenečen nad takratno organizacijo.
Zelo dobro je bilo poskrbljeno za hrano. Vsega je bilo dovolj, tako da so lahko zadovoljili tudi najzahtevnejše goste. Jože nam iz dolgoletnih izkušenj pove, da je zmeraj odstotek ljudi, ki ne bodo nikoli povsem zadovoljni. A tudi tisti so po nekaj dneh začeli sprejemati vse skupaj.
"Jaz mislim, da je bil to fenomen. Bila je prijaznost, nobenih 'napihovanj'. Vse je bilo normalno, olimpijska vas je bila v tistem času odprta, medtem ko vemo, da so danes olimpijske vasi zaprte in zastražene."
"Priznam, da sem malo nostalgičen, in tudi lepo sem se imel, ampak vseeno lahko rečem, da smo bili takrat Slovenci v Sarajevu zelo ponosni. Če si rekel, da si Slovenec, so bili zelo gostoljubni in spoštljivi do tebe. Seveda, to je bilo še v času, ko nihče ni vedel, da bo vojna. Takrat smo bili še enotni. Tudi uspeh Jureta Franka so noro proslavljali. Ko je bil naš tekmovalec na štartu, se jim je 'strgalo'. Tega vam ne znam opisati z besedami, to morate doživeti."
Po olimpijskih igrah leta 1984 je Sarajevo obiskal še dvakrat. Prvič malo pred začetkom vojne in pred sedmimi leti še enkrat. Bil je razočaran. Sicer je opazil, da so nekaj stvari prenovili, ampak je neprimerljivo z letom 1984. "Po mojem mnenju Sarajevo nikoli več ne bo takšno, kot je bilo. Morda čez mnogo let. Zdaj so tam različni interesi, takrat pa je bil interes le en. Da se vse uredi za olimpijske igre. Takrat so dosegli svoj cilj, nato je prišla vojna in je vse šlo ..."
Mnogi hranijo spominke s tistih olimpijskih iger. Tudi njega smo vprašali. In nam je kot iz topa izstrelil: "Ne boste verjeli, deset pločevink Coca-Cole (smeh, op. p.). Še vedno imam nekje spravljeno akreditacijo. Sicer pa sem od tam odnesel nekaj, kar se z vstopnico ne da kupiti. Še danes se vsega zelo dobro spominjam," je končal naš pogovor Jože Kopač.