8. februar 1984. S tradicionalno slovesnostjo ob odprtju se začenjajo olimpijske igre v Sarajevu. V znameniti paradi se predstavljajo Francija, Norveška, Švedska, Združene države ... In potem je tu predstavnik Senegala. Ponosno nosi zastavo svoje države, katere barve se kot alpski smučar pripravlja braniti na največjem športnem tekmovanju sveta. Ime mu je Lamine Guèye. "Naša država je bila predstavljena med Američani in Sovjeti, ki jih je bilo nekaj sto. Nisem si mogel predstavljati, da je lahko toliko ljudi. Ko sem šel na mimohod, stisnjen med Američane in Sovjete, sem z vso silo stisnil zastavo mojega Senegala ... Pomislil sem na svojo državo in se zavedel, kaj mi je uspelo," je dejal takrat 23-letni Guèye, ki je bil tik pred uresničitvijo svojih sanj.
Guèye se je leta 1960 rodil v Senegalu, v Dakarju, kot vnuk nekdanjega predsednika državnega zbora, s katerim si delita ime in priimek. Šolanje je začel v svoji državi, vendar ni bil zelo dober učenec. "S sestro sva bila nekoliko težavna," je dejal Guèye. "Mama in babica sta menili, da bi bilo dobro, da bi naju poslali v internat v Švico. Mislili so, da bi nama to lahko ustrezalo."
Preden si je nataknil prve smuči, je tam odkril sneg. "Ko poznaš le vreme in življenje v Dakarju, je sneg nekaj povsem novega. Ko sem prišel tja, sem se valjal v njem in se prehladil," pravi. Hitro se je podal na prve smučarske proge, ob koncih tedna, med izleti, ki jih je organiziral dijaški dom. "Ta občutek drsenja, nisem imel pojma, kaj je to. Smučanje in jaz sva ljubezenska zgodba, ki se je začela takrat." Zatem se je za kratek čas vrnil v Senegal in po smrti babice kasneje sledil svoji materi, ki je emigrirala v Francijo, v Pariz. Potem ga je pot pripeljala do hokeja na ledu, a še vedno je oboževal smučanje in sanjal o nastopu na olimpijskih igrah, kar je bilo v času njegove mladosti nekaj nepredstavljivega.
Z leti je zorela tudi njegova želja po nastopu na olimpijskih igrah. Na Mednarodno smučarsko zvezo se je obrnil z namenom ustanovitve senegalske smučarske zveze, čeprav so sprva mislili, da se šali. Kljub temu mu je ob prizadevanju uspelo in leta 1980 je ustanovil prvo smučarko zvezo katere izmed afriških držav s sedežem v Švici. V naslednjem letu je Guèye napisal statut svoje nove federacije v treh različnih jezikih in ga predstavil Léopoldu Sédarju Senghorju, predsedniku Senegala, ki ga je toplo sprejel. Zimske olimpijske igre leta 1980 je spremljal po televizij in občudoval avstrijskega smučarja Franza Klammerja ter upal, da bo nekoč prišel tja. Čeprav je Guèye nadaljeval z delom Senegalske smučarske zveze, je pričakoval, da tudi za nastop v Sarajevu ne bo dobil zelene luči, vendar ga je Mednarodni olimpijski komite obvestil, da mu bo dovoljeno tekmovati za Senegal. Leto prej je tudi prvič nastopil v svetovnem pokalu.
V Sarajevu je nato spisal zgodovino, postal je prvi temnopolti Afričan, ki se je udeležil zimskih olimpijskih iger. Guèye je nastopil na dveh tekmah, moškem smuku in veleslalomu, na katerem je Jure Franko osvojil srebrno odličje. Guèye je na tisti tekmi zasedel 57. mesto, v smuku je bil 51., končal je s 14 sekundami zaostanka za zmagovalcem, a kljub temu naredil velik korak v zgodovini. "Kot otrok sem hodil po Disneyjevi deželi, vse se mi je zdelo čarobno, čeprav sem bil brez trenerja, deležen sem bil velikega spoštovanja tudi drugih športnikov, ki so pristopali k meni. Solidarnost, spoštovanje, olimpijski duh v vsem svojem sijaju," se je kasneje spominjal Guèye.
1. William Johnson (ZDA) 1:45,59
2. Peter Müller (Švi) +0,27
3. Anton Steiner (Avt) +0,36
...
51. Lamine Guèye (Sen) +14,05
1. Max Julen (Švi) 2:41,18
2. Jure Franko (SFRJ) +0,23
3. Andreas Wenzel (Lih) +0,57
...
57. Lamine Guèye (Sen) +47,49
Zatem je nastopil še na olimpijskih igrah v letih 1992 in 1994, s svojimi nastopi na olimpijskih igrah pa postal odkrit kritik politike MOK, ki omejuje število tekmovalcev, ki jih lahko imajo manjše države, in še danes zagovarja razloge za večjo udeležbo športnikov s svoje domače celine. Danes 63-letni nekdanji smučar je izdal tudi knjigo Senegalski smučar v iskanju olimpijskega duha, kjer pripoveduje o svoji osebni pustolovščini in obsoja motnje v delovanju MOK, še danes pa se zavzema za večjo vlogo držav, ki v zimskih športnih nimajo največjih vlog.
