75-letni Kranjčan Jože Trobec je akademski slikar, a njegovo ime je v širni svet ponesla maskota Vučko, uradna maskota zimskih olimpijskih iger v Sarajevu in ena od najbolj prepoznavnih športnih maskot vseh časov. Vučko je pomembno zaznamoval njegovo življenje, ni pa bil zanj prelomen, poudarja. Spomini na to obdobje so živi tudi po štirih desetletjih. "To, kar se je takrat dogajalo, bo seveda v mojem spominu ostalo za vedno, še posebej ko govorimo o Vučku, ki je na neki način še vedno med nami," pravi avtor simpatične maskote. Če se danes sprehodite po starem mestnem jedru Sarajeva, po priljubljeni Baščaršiji, boste Vučka v različnih oblikah srečali na vsakem koraku. Na magnetih, majicah, nogavicah, skodelicah, torbah in še kaj bi se našlo.
Trobec je maskoto Vučko začel ustvarjati leta 1981, ko je v največjih časnikih takratne Jugoslavije, v Sloveniji sta bila to Delo in Dnevnik, izšel razpis za izdelavo maskote za zimske olimpijske igre. "V tistem obdobju sem delal na Gorenjskem sejmu. Videl sem razpis in se odločil, da se prijavim," se je v pogovoru za Siol.net spominjal Jože Trobec.
Pri razvijanju ideje o maskoti se je oprl na pravljico o Jahorini in volkovih, ki jo je bral kot otrok. "To dvoje sem povezal in prišel na idejo, da bi narisal volka. Nadel sem mu ime Jahorinko, a je bil pozneje na pobudo organizacijskega odbora iger preimenovan v Vučka (volkec po bosansko, op. p.). Želel sem si, da bi bila maskota drugačna od preostalih. In res, menda sem od vseh prijavljenih maskot, ki so izpolnjevale razpisne pogoje, takih je bilo več kot 800, vsega skupaj pa kar 1.200, edini prispeval volka. Bilo je več kot sto zajcev, 50 maskot ovce, vse mogoče, volk pa je bil samo en."
Risbo maskote s tremi piktogrami Vučka (na smučeh, drsalkah) je na pošto oddal v zadnjih minutah razpisa. "Pozneje so mi organizatorji povedali, da bi mi bili pripravljeni pogledati skozi prste. Da bi moj predlog upoštevali, tudi če bi zamudil rok. Menda je tako izstopal," pravi Trobec.
A vseeno ni šlo tako gladko. "Pozneje so iz organizacijskega komiteja prišle pripombe, češ da morda ni ravno najbolje, da je olimpijska maskota žival, ki je krvoločna, da s tem pošiljamo napačno sporočilo, a sem razložil, da zame volk predstavlja nekoga, ki se bori za preživetje, boj pa je v športu vsekakor močnejša asociacija kot biti bojazljiv kot zajček. Direktor organizacijskega odbora mi je takrat dejal: vsa čast, če ti uspe pripeljati volka med ljudi! Vučku smo takrat črtali zob, s tem smo ga naredili prijaznejšega in ljudje so ga res dobro sprejeli."
Komisija je izmed prispelih ponudb izbrala šest maskot in jih bralcem takrat največjih jugoslovanskih časopisov ponudila v glasovanje, ki pa so ga zaradi pritožb slovenskih ustvarjalcev, eden od prijavljenih avtorjev je protestiral, da je Vučko preveč podoben Disneyjevemu liku, morali ponoviti. Za Trobca to ni spremenilo ničesar, njegov Vučko je tudi drugič pometel s konkurenco in bil izbran za maskoto najpomembnejšega tekmovanja na območju nekdanje Jugoslavije.
Zanimivo je, da je Vučko ena od redkih maskot, ki so preživele športni dogodek, za katerega so bile ustvarjene. Trobec nima odgovora na vprašanje, zakaj je tako, misli, da je vse skupaj bolj kot ne splet okoliščin.
"Ljudje so Vučka preprosto vzeli za svojega, ne vem pa, zakaj. Nekdo je o njem menda napisal celo knjigo, o Vučku so posneli tudi film z naslovom Kje si, Vučko?. Res lep film, ki prikazuje nostalgijo tistega časa. Še vedno je priljubljen. Še posebej v Sarajevu."
Maskota je dosegla velik komercialni uspeh, Trobec pa z njo ni obogatel. "Ne, nisem zaslužil veliko. Če bi se znal iti to komercialno igro, bi lahko zaslužil veliko, a na koncu smo se poravnali za vsoto 16 milijonov dinarjev. To je bila takrat vrednost ene stoenke, sam pa sem si s tem denarjem kupil garažo. Avtorska agencija mi je sicer po olimpijskih igrah predlagala, da bi šli v tožbo, s čimer bi lahko iztržil precej več, a me to ni zanimalo. Lahko bi se preveč zavleklo, pa še vprašanje je, kaj bi se na koncu sploh zgodilo. Dejstvo je, da sem se javil na natečaj in da je bila tam za izbrano maskoto predvidena samo neka manjša vsota."
Trobec nam je postregel s še eno zanimivo zgodbo, povezano z Vučkom. "Tik pred olimpijskimi igrami me je novinar David Tasić, bolj znan po aferi JBTZ, prosil za intervju za sarajevski dnevni časopis Oslobođenje. Med drugim me je vprašal tudi, kdaj se odpravljam v Sarajevo, pa sem mu odgovoril, da ne grem, češ da tja nisem povabljen. Bil je presenečen in to seveda navedel v naslovu članka. Že naslednje jutro po objavi članka sem prejel telegram s prošnjo, naj povem, kdaj bi rad obiskal Sarajevo (smeh, op. p.). Ponudili so mi dve letalski vozovnici, eno še za ženo, in nama omogočili teden dni bivanja v Sarajevu.
Tam sva imela na voljo kombi z voznikom in najvišjo akreditacijo za tekmovanja. To je bil resnično nepozaben teden. Med drugim sva si ogledala znameniti veleslalom, na katerem je Jure Franko osvojil srebrno medaljo - na podelitvi medalj sem se znašel povsem blizu odra –, tekmovanje iz umetnostnega drsanja, dvakrat sva si ogledala hokejsko tekmo ..."
Trobec se spominja, da je telegram prejel tudi ob izboru Vučka za uradno maskoto olimpijskih iger, že prej pa je za rezultate glasovanja izvedel z radijskega dnevnika, ki ga je poslušal med delom. "Spomnim se, da smo se ga takrat pošteno napili. Razumljivo je, da sem bil vesel."
Trobec pravi, da mu Vučko ni spremenil življenja, tako kot je Juretu Franku življenje spremenila srebrna olimpijska medalja, mu je pa Vučko brez dvoma odprl mnogo vrat in ga pomembno zaznamoval. "Vsak, ki sem mu dal vizitko, na kateri imam seveda risbo Vučka, ga je poznal. Nedvomno je pustil svoj pečat."