Želeli so si vsaj ene zmage, a se zavedali, da bo, sploh na uvodu olimpijskega turnirja, peklensko težko. Eden za drugim so jih čakale Zahodna Nemčija, Švedska in glavna pretendentka za vrnitev na olimpijski prestol Sovjetska Zveza. Jeza rdečega stroja izpred štirih let še ni bila pozabljena, v Sarajevo je prišel lačen maščevanja za Lake Placid, ki je postregel z domačim študentskim čudežem na ledu.
Jugoslovansko hokejsko odpravo, ki se je na tekmovanje petih krogov vrnila po letu 1976 in Innsbrucku, je v Sarajevu s selektorskega mesta vodil Štefan Seme, kapetanska vloga pa je bila v rokah
"Za nas je bilo nekaj neverjetnega biti na olimpijskih igrah, med 12 najboljšimi reprezentancami tistega časa. Eno tekmo smo tudi dobili, več smo jih izgubili, kar je bilo normalno, glede na to, da smo igrali proti Rusom in preostalim precej močnejšim ekipam. Ampak olimpijske igre so bile za nas res nekaj posebnega," se je pred odhodom slovenske reprezentance na svoje prve olimpijske igre v Soči spominjal Bešić.
Prav kapetan Bešić se je nenadejano hitro podpisal pod prvi zadetek na uvodni olimpijski tekmi Jugoslavije proti Zahodni Nemčiji. Gledalci so še iskali svoja mesta v polni Zetri, ko so v 59. sekundi obračuna domačini povedli. Erich Kühnhackl in favorizirani rojaki so stvari v drugi tretjini začeli postavljati na svoje mesto in zmagali z 8:1.
Hokejska reprezentanca Jugoslavije na olimpijskih igrah v Sarajevu
Igralci: Igor Beribak, Mustafa Bešić, Dejan Burnik, Marjan Gorenc, Edo Hafner, Gorazd Hiti, Drago Horvat, Peter Klemenc, Jože Kovač, Vojko Lajovec, Tomaž Lepša, Blaž Lomovšek, Domine Lomovšek, Drago Mlinarec, Murajica Pajić, Cveto Pretnar, Bojan Razpet, Matjaž Sekelj, Ivan Ščap, Zvone Šuvak, Andrej Vidmar.
Selektor: Štefan Seme.
Sledila je tekma s Švedsko in poraz z 0:11, nato pa obračun s falango Viktorja Tihonova. Moža, ki je 24 ur na dan, sedem dni na teden živel za hokej, je zanimala samo ena stvar - šesta olimpijska zlata kolajna. Brez poraza in zgolj petimi prejetimi zadetki je njegovim izbrancem to na koncu tudi uspelo.
Trojka Vladimir Krutov-Igor Larionov-Sergej Makarov, Vladislav Tretjak, Vjačeslav Fetisov in Aleksej Kasatanov je le nekaj imen, ki so takrat poosebljali vrhunski hokej in bili najboljše, kar je bilo tisti trenutek v Sarajevu na hokejskem ledu moč videti. Tako ne čudi, da so bili že treningi Sovjetske zveze prava atrakcija.
"Za nas so bili Rusi, takrat še kot Sovjetska zveza, kot z drugega sveta. Gledal sem jih z odprtimi usti. Ne samo hokejiste, tudi druge športnike. Spomnim se, da je bila na treningih Rusov dvorana polna. Ne le navijači, vsi trenerji in igralci so hodili gledat, kako trenirajo. Seveda nam na treningih niso vsega pokazali. To je bila res ena velika izkušnja, sploh pri teh letih. Bil sem 'mulc', najmlajši. Mislim, da sva bila z Marjanom Gorencem edina najstnika. Zame je bilo to sploh nekaj novega. Najbolj fascinantno mi je bilo, da sem lahko videl športnike, ki sem jih včasih spremljali le po televiziji, saj interneta ni bilo, sploh ruske hokejiste. Imeli so pravi vojaški režim. Pred hišo v vasi, v kateri so živeli, so pričakali trenerja Tihonova, ga pozdravili, odšli skupaj na kosilo, večerjo … Pri njih je vladala huda disciplina. Saj ne da mi ne bi bili disciplinirani, imeli smo določene stvari, ki smo jih morali spoštovati, ampak zanimivo je bilo videti profesionalce, ki so bili kot v vojski," se je pred leti v pogovoru za Sportal sovjetskega hokejskega režima na olimpijskih igrah spominjal najmlajši član takratne reprezentance Igor Beribak.
Med bolj živimi spomini ostaja trenutek, ko jim je na tretji tekmi proti rdečemu stroju uspelo, kar na primer ni ne Kanadi ne Češkoslovaški. Dosegli so zadetek. Plošček je za hrbet legendarnega vratarja Tretjaka ob znižanju na 1:5 pospravil Ivan Ščap in sprožil pravcato evforijo.
"Proti Sovjetski zvezi smo seveda igrali s strahospoštovanjem, a tudi nekoliko bolj z užitkom, saj smo vedeli, da nimamo možnosti, da naredimo kakšen rezultat. Ko je Ivan Ščap premagal Vladislava Tretjaka, je bila to za nas res velika stvar. Ne vem točno, kdo, mislim, da je bil Šuvak (Zvone Šuvak, op. a.), je letel po plošček v gol. Vsi smo le gledali, ali smo res premagali Tretjaka. To je bila za nas znanstvena fantastika, da smo jim dali gol. Tako za njih kot za nas je bil ta zadetek presenečenje. Na koncu so nas sicer visoko premagali, verjetno bi nas še bolj, če bi igrali 'na polno', a zadetka smo se veselili kot zmage," se je tekme s poznejšimi prvaki, proti katerim so se morali spopasti s 70 streli na svoja vrata in izgubili z 1:9, spominjal nekdanji branilec Beribak.
Jugoslaviji sta v upanju na zmago ostali še dve tekmi. Dočakali so jo na četrtem obračunu proti Italijanom. Ti so v začetku druge tretjine povedli, nato pa je začelo "padati". Dvakrat sta zadela Matjaž Sekelj in Bešić, enkrat pa Gorazd Hiti za zmago s 5:1.
Za konec hokejskega turnirja so z 1:8 izgubili s Poljsko in olimpijske igre končali na 11. mestu.
Zahodna Nemčija : Jugoslavija 8:1 (1:1, 4:0, 3:0)
Jugoslavija : Švedska 0:11 (0:4, 0:1, 0:6)
Jugoslavija : Sovjetska zveza 1:9 (0:4, 1:1, 0:4)
Jugoslavija : Italija 5:1 (0:0, 2:1, 3:0)
Jugoslavija : Poljska 1:8 (1:2, 0:3, 0:3)
V igri za odličja sta po skupinskem delu ostali najboljši reprezentanci skupine A (Sovjetska zveza, Švedska) in B (Češkoslovaška, Kanada).
V boju za kolajne se je tako vsaka pomerila z obema tekmecema iz druge skupine, štel pa je tudi rezultat z medsebojne skupinske tekme. Sovjetska zveza je brez prejetega zadetka na zadnjih dveh tekmah zanesljivo osvojila zlato odličje in se s šestim naslovom olimpijske prvakinje na vrhu takrat izenačila s Kanado. Srebro je pripadlo Čehoslovakom, bron Švedom, Kanadčani pa so končali pod zmagovalnim odrom.
1. Sovjetska zveza
2. Češkoslovaška
3. Švedska
4. Kanada
5. Zahodna Nemčija
6. Finska
7. ZDA
8. Poljska
9. Italija
10. Avstrija
11. Jugoslavija
12. Norveška