Ženska številnih talentov, ki je požela simpatije navijačev

Bibija Biba Kerla je svojo športno kariero začela kot atletinja, po naključju nadaljevala v hitrostnem drsanju in se v tej panogi dvakrat udeležila olimpijskih iger (Sarajevo 1984, Cargary 1988), bila je profesionalna nogometašica in kegljačica. Edine športne sanje, ki so ostale neuresničene, so bile sanje o košarkarski karieri. Med njenimi športnimi nagradami sta tudi nagrada za življenjsko delo Športne zveze BiH in plaketa kantona Sarajevo.
Dva mandata je bila tudi poslanka kantona Sarajevo, še vedno je generalna sekretarka Kegljaške zveze BiH, zadnja leta pa se posveča predvsem turizmu. V Ilijašu, slabih 20 kilometrov severozahodno od Sarajeva, oddaja apartmaje, v katerih želi svojim gostom pričarati čim bolj pristno vzdušje. Oktobra smo jo obiskali na njenem domu in skupaj obujali spomine. Ti so kljub časovni oddaljenosti tako živi, kot bi jih doživela včeraj.

Ob 36. obletnici olimpijskih iger v Sarajevu ste izjavili, da se iger spominjate, kot bi bile včeraj. Kaj vam je najbolj živo ostalo v spominu?

Predvsem druženja! Na svoji športni poti, na kateri sem tekmovala v kar štirih različnih športih, sem spoznala res ogromno ljudi iz različnih športnih disciplin. Mislim, da sem ena redkih, ki so spoznali celotno garnituro športnikov iz nekdanje Jugoslavije. Iz poletnih in zimskih športov. Še posebej na olimpijske igre v Sarajevu imam prečudovite spomine, a je vojna vse precej spremenila. Zato danes imamo, kar imamo, ostali pa so spomini in teh nam nihče ne bo vzel.

Med obiskom na njenem domu se je Bibija Kerla podpisala na plakat in pisma iz sarajevskih olimpijskih iger. Foto: Ana Kovač

Če ne bi bilo olimpijskih iger v Sarajevu, se verjetno nikoli, ampak res nikoli ne bi lotili hitrostnega drsanja. Kako ste kot atletinja sploh pristali v tej disciplini?

Bolj kot ne po naključju. Ko je postalo jasno, da bo Sarajevo gostilo zimske olimpijske igre, se je leta 1981 v Atletskem klubu Sarajevo (Bibija Kerla je tam trenirala met kopja in krogle, op. a.) formirala sekcija za hitrostno drsanje, ki so jo sestavljali jugoslovanski reprezentanti v atletiki.

Trenirali smo približno mesec dni, nato so vsi odnehali, le jaz sem vztrajala. Pridružila sem se Drsalnemu klubu Bosna in se po 50 dneh treningov na Skenderiji s klubom odpravila na priprave na Nizozemsko (kjer je hitrostno drsanje izjemno priljubljen šport, op. a.), kjer sem dobila tudi opremo in prave drsalke ter se naučila drsati.

Med obiskom na njenem domu se je Bibija Kerla podpisala na plakat in pisma iz sarajevskih olimpijskih iger. Foto: Ana Kovač

Foto: Ana Kovač

Kako vam je šlo v prvem poskusu?

Grozno. Res grozno. Ampak tudi slabi začetki so minili.

Kaj je bil takrat cilj ekipe v hitrostnem drsanju? Verjetno samo udeležba, ne rezultati?

Logično, za kaj več niti ni bilo možnosti. Drsati sem se naučila šele leta 1981, leto pozneje sem prvič stala na drsalkah za hitrostno drsanje, tako da mi je ostalo samo še leto 1983, da vsaj malo osvojim tehniko in se dostojno predstavim na olimpijskih igrah. To je bilo zelo pomembno, saj so bile to naše olimpijske igre.

Rezultatske cilje sem si zastavila šele na naslednjih olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988, kjer sem v vseh disciplinah hitrostnega drsanja postavila državne rekorde, ki so še danes v moji lasti, in mislih, da teh rekordov ne bo nihče popravil. Morda so odmevnejši rezultat od mene pričakovali že v Sarajevu, a to je v tako kratkem času misija nemogoče. Hitrost in moč sem sicer imela že kot atletinja, sem pa morala pošteno piliti tehniko.

Kerla na olimpijskih igrah v Sarajevu. Foto: Zajem zaslona

Zakaj so bile po vašem mnenju olimpijske igre v Sarajevu tako posebne in drugače kot druge? Je bilo to zaradi gostoljubja, ki se ga v mestu še danes čuti na vsakem koraku?

Da, zaradi gostoljubja in zaradi dejstva, da smo vsi športniki živeli v eni olimpijski vasi, medtem ko so bili športniki na vseh drugih olimpijskih igrah razdeljeni po različnih lokacijah, ponekod so določene panoge imele celo svojo olimpijsko vas, in med njimi ni bilo toliko stikov in druženja, kot smo ga doživeli olimpijci v Sarajevu.

Tudi vsa prizorišča so bila zelo blizu, še najdlje je bila Bjelašnica (prizorišče, kjer je Jure Franko osvojil olimpijsko medaljo v veleslalomu, prvo za Jugoslavijo na zimskih olimpijski grah, op. a.), ki je bila približno 20 kilometrov oddaljena od mesta. Če to primerjate z današnjimi igrami, kjer so prizorišča tudi po več kot sto kilometrov oddaljena eno od drugega, je bilo to nekaj povsem drugega.

Hrvaška umetnostna drsalka Sanda Dubravčič med prižigom olimpijskega ognja v Sarajevu. Foto: Guliverimage

Kako odmeven dogodek je bil to takrat v Jugoslaviji? Se je govorilo in pisalo samo o tem?

Seveda, kako ne! Kar naprej smo bili v medijih ...

Zaradi svoje neizkušenosti na stezi za hitrostno drsanje ste imeli med ljudmi ogromno simpatij. Menda ste bili več na ledu kot ne in na eni od razdalj ste celo namenoma padli tik pred ciljem, ljudje pa so ponoreli od navdušenja.

Res je (smeh, op. a.), glede na to, da sem padla na prvih dveh tekmah, se mi je zdelo, da ljudje od mene pričakujejo, da to ponovim še tretjič (smeh, op. a.). Ljudje so mi skandirali kot nori, kot bi postavila svetovni rekord. Na Zetri je bilo takrat res neverjetno vzdušje!

Bojan Križaj je bil na OI v Sarajevu poleg Primoža Ulage glavni jugoslovanski adut za medaljo. Foto: Guliverimage

Kakšno vlogo so v Sarajevu odigrali Slovenci? Po zimskih športih smo dokaj dobro znani, precej bolj kot Bosanci.

Res je, od vas smo pričakovali medaljo. Povem kar odkrito. Pričakovali smo medaljo od Bojana Križaja in Primoža Ulage, no, na koncu jo je osvojil Jure Franko. Vse nas je presenetil. Jureta imamo še vedno zelo radi. Še vedno velja slogan ‘Jureka volimo više od bureka (Jureta imamo rajši kot burek, op. a.), kar je glede na naš odnos do bureka zelo zgovoren slogan. Kadarkoli je obletnica iger in obišče Sarajevo, se srečava, objameva in poljubiva. Res sva ostala v dobrih odnosih.

Kaj mislite, da bi bilo z razvojem zimskih športov v BiH, če ne bi bilo vojne, ki je med letoma 1992 in 1996 opustošila državo, razdejala olimpijska prizorišča ter uničila na tisoče in tisoče življenj?

Zagotovo bi bilo vse precej drugače. Najverjetneje bi obnovili tudi skakalnice na Igmanu, morda tudi bob stezo na Trebeviću, ki je bila ena najzahtevnejših stez za bob na svetu. Če bi ti dve športni lepotici obnovili, bi zimski športi v Sarajevu lahko spet zaživeli.
No, na žalost steza za hitrostno drsanje na Zetri ni nikoli več zaživela, mislim, da je danes na njej pokrita dvorana za nogomet. Vse je uničeno in ne verjamem, da bi bila steza še kdaj lahko v uporabi.

Ljubiteljica živali. Foto: Ana Kovač

Kje ste preživeli obdobje vojne?

V Nemčiji. Že pred vojno sem se odpravila v Nemčijo in tam pet let profesionalno igrala nogomet, s plačo pa preživljala svojo veliko družino v Bosni.

V bistvu je bilo tako, da sem se z vsemi štirimi športi ukvarjala hkrati. Že leta 1983 sem igrala nogomet, takrat za NK Železničar, leto pozneje, v letu olimpijskih iger, sem nogomet igrala tudi za jugoslovansko reprezentanco. Tako da sem bila v enem trenutku reprezentantka v atletiki, hitrostnem drsanju, nogometu in pozneje še v kegljanju. Nastopila sem na kar 18 svetovnih prvenstvih, po vojni je bila to moja najmočnejša disciplina.

Se danes v BiH kdo ukvarja s hitrostnim drsanjem?

Da, vendar mislim, da le s krajšimi razdaljami (short track, op. a.).

Vam je s športom uspelo kaj zaslužiti?

Seveda. Pol leta pred olimpijskimi igrami sem dobila stanovanje v Sarajevu. Ko danes preračunavam, lahko rečem, da mi je šport marsikaj prinesel tudi finančno, a še več mi pomenijo potovanja po svetu, ki jih brez ukvarjanja s športom zagotovo ne bi doživela. Pomislite, v Jugoslaviji nas je živelo 22 milijonov, a samo 725 žensk z vsega sveta lahko reče, da smo bile tekmovalke na olimpijskih igrah v Sarajevu. To mi ogromno pomeni.

Ali vam dejstvo, da ste se dvakrat udeležili olimpijskih iger, da ste bili uspešnih v kar štirih športih, danes prinaša dodano vrednost? Ali to oglašujete pri oddaji turističnih kapacitet?

Zanimivo je, da veliko ljudi pozna mojo športno preteklost, ne da bi jo posebej izpostavljala. Ima pa to seveda svoje prednosti. Vedno se potrudim, da ustvarim domače vzdušje, saj vidite, tudi prostor, v katerem se pogovarjava, je zelo domač.

Med podpisovanjem na olimpijski plakat avtorja Ismara Mujezinovića. Foto: Ana Kovač

Ali je večina olimpijskih materialnih spominov ostala v vojni?

Da, le nekaj stvari, ki so ostale v naši garderobi v dvorani Zetra. Vse skupaj sem natlačila v torbo in nameravala odnesti v olimpijski muzej v Sarajevo, ampak … Na dan, ko so muzej odprli, bi tudi sama morala biti tam, a sem se prej ustavila v Tuzli, kjer so ravno takrat potekali neki protesti, in mi je nekdo ukradel torbo iz avta. Neverjetno, ampak kar je še bolj neverjetno, je to, da so mi torbo pozneje tudi vrnili.

Enostavno sem objavila poziv na Facebooku in nekdo mi je pisal, da bo na določeno mesto ob določeni uri prinesel torbo, da pa se ne smem obračati in gledati, za koga gre. In zanimivo, vse je ostalo v torbi. Uradno oblačilo, ki smo ga nosili reprezentanti Jugoslavije (jakna in hlače z naramnicami) sem podarila Olimpijskemu muzeju, prav tako tudi medaljo, ki smo jo prejeli vsi udeleženci iger (tako imenovano pahuljico, op. a.), drsalke sem podarila nekemu mlademu fantu, ki trenira hitrostno drsanje na kratkih razdaljah. Z njimi tako ali tako nimam kaj početi, mi jih bo pa vrnil, ko jih ne bo več potreboval.

Med podpisovanjem na olimpijski plakat avtorja Ismara Mujezinovića. Foto: Ana Kovač

Foto: Ana Kovač