Kako do iger | Sarajevo 1984

In osrednji junak iz jugoslovanskega zornega kota je prihajal prav iz Slovenije. Jure Franko je s srebrnim odličjem v veleslalomu postal ljubljenec jugoslovanskih src. Nosili so ga po rokah. "Volimo Jureka više od bureka", kar v slovenskem prevodu pomeni "Jureta imamo raje kot burek", je postal ponarodel rek. Združil je ljudi različnih narodov in veroizpovedi iz vseh šestih republik. Da je slovenski in jugoslovanski junak sploh dobil poligon, na katerem se je zapisal med nesmrtne, pa ni bilo samoumevno.

Študija OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) iz leta 1968 je nakazala ugodne pogoje za razvoj zimskih športov v Jugoslaviji, še posebej v Sarajevu. Mestne oblasti so tako že takrat začele razmišljati o možnosti, da bi v te konce prišli najboljši zimski športniki in športnice. V prvi vrsti so želeli spodbuditi razvoj v tej regiji, ki bi postala center zimskih športov.

Prvotna ideja, da bi Sarajevo lahko gostilo igre, se je tako porodila že leta 1970 z željo, da bi se prijavili za kandidaturo v letih 1976 ali 1980. Vendar zamisel in izvedba še nista bili zreli do te mere, da bi Sarajevo lahko tudi dejansko vložilo kandidaturo. Organizacija zimskih olimpijskih iger je zahtevala veliko več kot le gradnjo športnih objektov. Ključna je bila perfekcija pri izvedbi tekmovanj.

Lep čas je vse skupaj viselo v zraku, da je bila organizacija največjega zimskega športnega dogodka dodeljena Sarajevu in da se je nato 8. februarja 1984 začel spektakel, ko je umetnostna drsalka Sanda Dubravčić prižgala olimpijski ogenj in Bojan Križaj na slavnostnem odprtju zaprisegel v imenu olimpijcev. Zlasti ker sta se za prestižno mesto potegovala še japonski Sapporo, ki je igre gostil že leta 1972, in švedski Göteborg.

V konkurenci s tekmecema je bila prednost Sarajeva kompaktnost projekta, saj so bile vse načrtovane lokacije znotraj 25 kilometrov od mesta. Odločitev, komu bo pripadla čast gostiteljstva iger, je nato padla 18. maja 1978 med 80. sejo Mednarodnega olimpijskega komiteja v Atenah.

V prvem krogu glasovanja je največ glasov prejel Sapporo (36), Sarajevo je bilo drugo z 32 glasovi, Göteborg pa je z osmimi odpadel. Tesno je bilo v prvem in tesno je bilo tudi v drugem polčasu. Na veliko veselje predstavnikov iz Jugoslavije je v drugem krogu uspel skok Sarajevu. Večina, ki je v prvem glasovala za Göteborg, je v drugem dala glas Sarajevu, ki je z 39:36 preskočil japonsko oviro in vrata v zgodovino so se odprla.

Na zasedanju v Grčiji so bili prisotni številni novinarji, prav posebno zgodbo pa je nosil bosansko-hercegovski športni novinar Nikola Bilić, ki tako kot njegovi kolegi ni pričakoval, da bo Sarajevu pripadla takšna čast. Ko je v hotelu Caravel predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Lord Killanin prišel pred novinarje in sporočil novico, da je bilo izbrano Sarajevo, je Bilić stekel do telefona in bil že po nekaj sekundah na vezi s Sarajevom. Prvič v zgodovini se je prekinil radijski program, da je lahko povedal le en stavek. Novica, da je Sarajevo dobilo organizacijo 14. olimpijskih iger leta 1984, se je hitro razširila po vsej Jugoslaviji. Novica je prinesla ekstazo in ponos v Jugoslaviji. In od takrat naprej je Sarajevo postalo veliko gradbišče.

S tekmovalnega vidika je veliko negotovost predstavljala hladna vojna, ki je bila posledica napetega političnega stanja med ZDA in Sovjetsko zvezo ter zavezniki obeh držav. Štiri leta pred Sarajevom je namreč kar 64 nacionalnih olimpijskih komitejev, vključno z ZDA, bojkotiralo poletne olimpijske igre v Moskvi. Sovjetska zveza in 17 nacionalnih olimpijskih komitejev so vrnili udarec ravno leta 1984, ko so poletne olimpijske igre gostili Američani v Los Angelesu. Zato pa mednarodne napetosti niso vplivale na igre v Sarajevu, ki so bile na koncu odlično izpeljane.

Sarajevo se je v tistem času dodobra razvilo, saj so se organizatorji intenzivno ukvarjali z razvojem prometnega omrežja. Ob vsem sta bila obnovljena tudi železniška postaja v mestu in mednarodno letališče, kjer so postavili mednarodni terminal.

Pri organizaciji iger so sodelovale številne organizacije in družbene institucije, ki so prispevale k financiranju iger, te pa so se zaključile s pozitivnim predznakom. Skupno so prihodki znašali 19,83 milijarde jugoslovanskih dinarjev (približno 203 milijone ameriških dolarjev), stroški 17,3 milijarde jugoslovanskih dinarjev (177 milijonov ameriških dolarjev), kar je pomenilo neto dobiček v višini 2,54 milijarde dinarjev (26 milijonov dolarjev).

Zgodba zimskih olimpijskih iger 1984 v Sarajevu ni le zgodba o športu, temveč tudi o enotnosti narodov, volji do uspeha ter dediščini, ki jo je pustila za seboj. Ta dogodek še vedno žari v spominu, opominjajoč na moč športa in združevanja, ki presega meje in razlike med ljudmi.

Napeto v drugem polčasu in odločilni švedski glasovi