Miki Muster

MIKI MUSTER

NAPREJ

Miki Muster

Brez njega bi bilo odraščanje številnih otrok drugačno, tudi današnjih. “Kamorkoli pridem in kogarkoli spoznam, skoraj vsak mi začne pripovedovati, kako je kot otrok bral Zvitorepca in koliko veselja je imel s tem. Še danes me ustavljajo in mi povedo, da moje stripe predstavljajo tudi svojim otrokom, vnukom …”

“Vplival sem na generacije odraščajočih od leta 1952, ko sem začel risati Zvitorepca, pa vse do danes,” na svoje delo gleda pionir slovenskega stripa ter mojster animiranega filma, ilustrator in karikaturist Miki Muster.

Prvo epizodo Zvitorepčevih prigod je narisal praktično čez noč. Zadnjo stran prvega povojnega slovenskega ilustrativnega tednika Poletove podobe in povesti (PPP) so leta 1952 namenili otrokom, se spominja. “Naročili so Disneyjev strip, in ker ta, čeprav mislim, da so ga iz Amerike zagotovo poslali, ni prispel do uredništva tednika, so se obrnili name,” pripoveduje Muster. Novinarji so slišali, da riše za otroke, in mu tako naročili otroški strip.

Tako je nastala prva Zvitorepčeva prigoda. Te so najprej izhajale v PPP, pozneje pa v časopisu Tedenska tribuna, skupno kar 21 let, navajajo v obrazložitvi nagrade. S krajšo prekinitvijo leta 1954. Strip je namreč takrat veljal za uvoz s kapitalističnega Zahoda, s tem pa za kič in trivialno literarno zvrst, ki kvari mladino. Pozneje se je odnos spremenil, prigode Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje pa so svoje mesto našle tudi v šolskih knjižnicah, pripoveduje Muster.

Njegovi stripi so doživeli več ponatisov, leta 1987 so jih pri Delavski enotnosti izdali v osmih knjigah v deset tisoč izvodih. Kljub veliki nakladi so bili hitro razprodani. Drugi ponatis je bil ob avtorjevi 80-letnici, tretji v popolni in kronološki zbirki pa je izšel v enajstih knjigah.

Skoraj vsak mi začne pripovedovati, kako je kot otrok bral Zvitorepca in koliko veselja je imel s tem.

Nenasilni in zabavni stripi

Opus Mustrovih stripov je obsežen, šteje več kot 5.000 tabel. Svoje junake je v tedenskih zgodbah, ki jih je objavljal v časopisu, poslal na luno, pod vodo, v srednji vek, med Rimljane, v prihodnost, v Afriko …

“V svojih zgodbah sem skušal biti pozitiven. Moji junaki so se vedno borili proti slabemu in na koncu tudi zmagali,” pravi stripar. Držal se je štirih načel. Zgodba mora biti napeta, smešna, poučna in nenasilna. “V mojih stripih nikoli ni bilo grobega nasilja. Res je kdaj padla kakšna buška, konec koncev ne moreš narediti zanimive zgodbe, če se nič ne dogaja. A tega, da je Lakotnik koga kdaj udaril, nisem razumel kot poučno,” poudarja avtor.

Lakotnik je bil v prvih stripih negativec, a pozneje se je z Zvitorepcem in Trdonjo spoprijateljil. Poudarja, da je s svojimi stripi želel otrokom dati predvsem zabavo.

Izpolnile so se mi otroške sanje, in sicer da bom ustvarjal za otroke. Da jih bom razveseljeval, poučeval in jih odvajal od nasilja. Lahko rečem, da mi je to uspelo.

Otrokom je živalski svet blizu

Glavni junaki Mustrovih stripov so karikaturistično interpretirane živali s človeškimi lastnostmi, njegovi liki pa so delno nastali na podlagi domače tradicije. Iz slovenskih pravljic je prevzel lisico, ki jo je spremenil v bistroumnega lisjaka Zvitorepca. Volka, ki je sicer v pravljicah negativni lik, je spremenil v njegovo nasprotje. Sicer nekoliko nerodnega in požrešnega, a simpatičnega Lakotnika. Ob njun bok je postavil še dobrodušnega in pametnega želvaka Trdonjo. Pozneje so se jim pridružili še človeški liki.

“Sprejel sem to, da je živalski svet otrokom blizu,” pravi Muster. Ko je volka spremenil v junaka, se je znašel pred izzivom. Kdo naj bo antijunak, ki se ga bo bal ves svet? Razmišljal je o medvedu, a otroci imajo radi plišaste medvedke, je pomisli. “Jazbec se mi na primer ni zdel tako grozen. Nato sem si dejal, kaj če bi naredil kakšno neumnost?” In jo je, pravi z nasmehom na obrazu. Nastal je gusarski kapitan Gulikoža. Žabec. In otroci so ga sprejeli, je prepričan. Torej mu je uspelo.

V svojih stripih sem skušal biti pozitiven. Moji junaki so se vedno borili proti slabemu in na koncu tudi zmagali.

Močan vtis je nanj naredil Disney

V svojem stripu se je Muster pri stilizaciji živalskih likov oprl na Walta Disneyja. To je bilo tudi skoraj edino, kar je lahko v tistem času pri nas poznal. Pri tem se spominja, kako je nanj močan vtis naredil ameriški risani film Sneguljčica. Videl ga je v ljubljanskem kinu leta 1938. Pozneje se je spoznal še s stripom in risanko Pogo, ustvaril jo je nekdanji Disneyjev risar Walt Kelly. K nam jih je iz ZDA prinesel novinar Jaka Štular.

To sta bili njegovi referenci, zaslombi, pri čemer je razvil svojo jedrnato obrisno risbo, ki se je z leti spreminjala. Bil je izjemno hiter in produktiven risar. Delal je lahko tudi po 16 ur na dan. En reklamni film, do 300 sličic je tako ustvaril čez noč.

Z risanjem se je začel ukvarjati že med svojim študijem kiparstva na ljubljanski likovni akademiji. Po diplomi je sicer res naredil kiparski portret svoje žene, a je v Murski Soboti leta 1925 rojeni ustvarjalec takoj vedel, da to ne bo njegov poklic. Njegove sanje so bile ustvarjanje za otroški svet. Izpolnil jih je.

Ustvarjal je v času, ko ni bilo papirja

Intenzivno je začel ustvarjati v povojnem času. Takrat ko ni bilo ničesar, razloži. Ni bilo ne papirja ne tuša in folij. “V kleti sem našel še eno majhno steklenico tuša. Mešal sem ga z ogljem, narejenim iz zažganega papirja in z dodano vodo. Tudi papir si težko dobil,” opisuje. Spominja se tudi, kako je kdaj s kolesom hitel v papirnico, ko so mu prijatelji in znanci sporočili, da je prišla pošiljka iz papirnice Vevče. Čeprav je bilo skrbno odmerjeno, koliko papirja komu pripada, je imel privilegij – dobil je kakšno polo več.

Sčasoma so se razmere spremenile. V Italiji in Nemčiji je kupoval potrebno orodje, tam je našel tudi resnično kakovostne čopiče, iz živalske dlake. Tako je imel vse boljše pripomočke in tudi vse več naročil, idej pa nikoli premalo, je jasen. “Moja domišljija je bogata, zato zgodbe niso bile težava.” Eden njegovih največjih kritikov je bil njegov sin, takrat še otrok. Najmlajši so najbolj iskreni kritiki, se strinja.

Moja domišljija je bogata, zato zgodbe niso bile težava.

Narisal več kot deset ur risanega filma

Za Mustrovo risbo v stripih je v utemeljitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo Damir Globočnik napisal, da je z leti dozorevala in se spreminjala, pri čemer je bila ves čas izrazito avtorska. Zanj so značilni “precizne obrisne linije, karikaturistična stilizacija in realistični perfekcionizem, zanesljiva kompozicija, pregledno kadriranje, stripovska dinamika, scenaristična inventivnost in tekoči dialogi”, je še zapisal Globočnik.

Ustvarjalec je stripe in slikanice risal med letoma 1952 in 1973, ko je bil kot novinar ilustrator zaposlen pri Slovenskem poročevalcu. Nato je ustvarjal kot svobodni umetnik. Preselil se je v München in se v studiu Bavaria Film posvetil risanemu filmu. Narisal je več kot deset ur risanega filma, 400 kratkih po zamislih francoskega karikaturista in humorista argentinskega rodu Guillerma Mordilla.

Med prvimi naročniki njegovih animiranih filmov pri nas je bil ljubljanski Viba film. Na začetku 60. let so tako nastale risanke, kot so Puščica, Kurir Nejček, Zimska zgodba in druge.

Prejete nagrade me veselijo, a najlepše je, ko me ljudje ustavijo na cesti in mi rečejo, da sem jim s svojim delom polepšal odraščanje.

Slikanice se ostale

Ves čas je risal tudi slikanice, ena prvih, ki jo še danes hrani doma, je Račka Žlobudračka iz leta 1954, ki je izšla v samozaložbi. Spominja se, da je bil zaradi te takrat pogosto v živalskem vrtu, kjer je natančno opazoval živali, ki jih je nato upodobil v zgodbi. Račka je namreč iskala primernega ženina, in dokler ga ni našla, v ribniku seveda, je obkrožila živalski svet, deloma tudi afriškega. In Muster je moral to narisati, zato se je posvetil opazovanju pava in drugih. Po tem se spominja ene svojih zgodnjih ilustracij.

Vizualno je opremil še slikanice Snežek, Lupinica, Morski razbojnik, Lučka na severu in druge.

Zajčki za otroško zobno higieno

Zajčki cikcak, ki jih je za televizijo narisal Muster, so se vtisnili v kolektivni spomin. Nastali so, ko so se nanj obrnili iz zobozdravniškega združenja. Hoteli so, da naredi nekaj spodbudnega za otroško zobno in spalno higieno, se spominja. V to je takoj privolil.

Med letoma 1967 in 1990 je nastalo še veliko drugih oglasnih spotov, okrog 380. Spomnimo se lahko tistih za Jelovico, bombone Šumi, Viki kremo, Kolinsko, Fructal in druge.

Že nekaj let ne riše več. Mu risanje manjka? “Nimam več ambicij. Izpolnil sem svoje sanje.”

Poudarja, da ga prejete nagrade veselijo, a zanj je najlepše, če ga ljudje ustavijo na cesti in mu rečejo, da jim je dal s svojim delom veliko lepega. “Da sem jim polepšal odraščanje. Risal sem za otroško dušo.”