Brezimne ženske 20. stoletja

Z nemalo ponosa (ob dejstvu, da sem jih poznala in se z njimi vrsto let pogovarjala in zapisovala njihove zgodbe) nominiram za ta naziv na tisoče brezimnih žensk, naših prababic, babic in mam, ki so živele v preteklem stoletju, bile navajene trpljenja, odpovedovanja in žrtvovanja. Vdano so prenašale vseh vrst nasilja, zlasti tistega v najbolj intimni intimi. Imele so tudi po deset in več otrok, ki so zaradi bolezni, nedohranjenosti, razmer v družbi, pogosto umirali. Te ženske so v času življenja doživele bolj malo radosti. V postelji so bile - v navadi tistega časa!, prepuščene na milost in nemilost možu. Spolnost je bila zanj pravica, zanjo - dolžnost. Danes jim ob branju zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače, še dodatno povzročamo krivico, saj mnogi trdijo, da pa 2ni bilo tako hudo", kot so pripovedovale. Ker (pre)malo poznamo njihovo življenje, raje izpostavljamo "znana" imena, namesto da bi se poglobili tudi v zgodbe lastnih babic. Čas bi bil, da tudi ženske, ki so se v nemogočih razmerah zaposlile po 2. svetovni vojni, ko ni bilo vrtcev, ko se je gradilo hiše, ko je bil odnos moških do njih še zmeraj zelo podoben tistemu izpred leta 1940, ki so trpele vseh vrst nasilja, tudi spolno, dobijo vsaj kanček naše pozornosti. Pa ne le skozi floskule, ki smo jim danes priča!