Boža Sernec Logar

To je bila moja mama, ki je končala medicino pred vojno in začela stažirati v Ljubljani. Zbirala je sanitetni material za OF, bila izdana in odpeljana v internacijo najprej v Padovo, potem pa v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije je pobegnila iz taborišča, se skrivala pri italijanskih kmetih in jih zdravila, zdravila pa je tudi italijanske partizane. Junija 1944 je začela delati v zavezniških bolnicah v Andriji blizu Barija. Oktobra 1944 so jo poslali z letalom v Kočevski Rog, kjer je delala v part. bolnicah Hrastnik in Jelendol, ki jo je tudi vodila. Po osvoboditvi je najprej delala v vojaški bolnici Mladika, l. 1947 pa je ustanovila neonatološki oddelek na Ginekološki kliniki, ki ga je vodila do svoje upokojitve. Prvih 10 let je kot edina neonatologinja sama pregledala prav vse novorojenčke - več kot 10.000 na leto, kasneje pa se je posvečala predvsem nedonošenčkom in zanje ustanovila tudi prvo ambulanto za ogrožene in prizadete novorojenčke. Pomembno je tudi njeno delo pri uvajanju izmenjalne transfuzije pri novorojenčkih s hudo zlatenico, zgodnje zdravljenje nekaterih prirojenih napak, sodelovanje v mednarodni raziskavi in posledično prvem nakupu modernih inkubatorjev za nedonošenčke itd. Ob vsem tem pa je bila pedagoginja na Babiški šoli, izvrstna predavateljica in predana mama svojim štirim otrokom, ki smo jo pogosto zaradi nenehnega dežuranja in skrbi za ogrožene otroke videli ob koncih tedna le, če smo se prišli igrat in jo čakat na vrt Ginekološke klinike. A ker smo ves čas spremljali njeno delo in doma poslušali zgodbe o ogroženih novorojenčkih, se nam je to zdelo čisto normalno. Njej pa je uspelo, da je tudi nam privzgojila delovne navade in čut za sočloveka. Več o njej pa si lahko preberete tudi v knjigi Pozabljena polovica.