Cecilija Mahne
KARIERA BREZ PRIMERE. Skrivaj opazujem mamo, drobno in nizko sivolasko. Enainosemdeset jih danes praznuje. Sedi na kavču obdana z gručo pravnukov, ki jih tiho opazuje in se jim mehko smehlja. Lani jo je življenje nagradilo s šestimi. Si lahko predstavljate: šest vnukov v enem letu! Presežek presežkov! Pravnukinja rojena v začetku leta že teka naokrog, zadnji pravnuk pa se še plazi. Kričanje in jokanje najmlajših ji ne zbriše nasmeha in mehkobe z obraza. Poleg najmlajših ji družbo dela še kakih dvajset družinskih članov. S pogledom se počasi sprehaja od enega do drugega. Za vsakega si vzame čas. Prepričana sem, da nas v mislih blagoslavlja. Ko se najina pogleda srečata, se njen nasmeh nekoliko razširi, me prijazno poboža in tudi na meni nekaj časa zadrži pogled, potem pa zaplava k naslednjemu družinskemu članu. Na tem obhodu se ne pusti motiti nikomur in ničemur. Gledajoč jo, me prevzame hvaležnost, da je še med nami, obenem pa sama sebi rečem: "Če to ni kariera, kaj pa potem je? Vedno znova ji uspe skupaj zbrati štiri generacije družinskih članov. Kot magnet je." Iz Cerkljanskih strmin se je primožila na ravnino daleč od doma. Kot eden izmed petih otrok, ki so zelo mladi ostali sami z mamo, ni poznala crkljanja, pač pa je morala od malega trdo delati na kmetiji, ki jih je preživljala. Zelo si je želela postati medicinska sestra, a hišni proračun ni dovoljeval izdatkov za izobraževanje. Svojim petim otrokom je nudila možnost izobraževanja, pa čeprav je bila na ta račun vedno zadolžena. Sebi ni privoščila ničesar. Ko je bila stara okrog 40 let, se je zaposlila, a ker smo se vsi šolali, se nikakor ni mogla otresti dolga, dokler se nismo finančno osamosvojili. Ko bi končno z možem, očetom svojih otrok, lahko zaživela, je slednji zbolel in umrl. Ni se smilila sama sebi, pač pa je končno začela misliti tudi nase. Kot babica in prababica vedno da od sebe vse, kar zna in zmore, in še več. Živi v družinski skupnosti štirih generacij, kar je dandanes redkost. Mama ni znan obraz televizijskih ekranov, ji pa snemanja za televizijo niso tuja. Njenega imena ne boste našli na naslovnicah knjig ali revij, pač pa nekje v notranjosti v člankih, ki opisujejo dogodke povezane s kulinariko na Bistriškem oziroma z etnološko snovno in nesnovno dediščino. Pred njenim imenom ni naveden strokovni ali znanstveni naslov, čeprav je doktorirala iz potrpežljivosti, vztrajnosti, dobrotljivosti, poštenosti ter hvaležnosti. Je moja edina vzornica, moj idol, steber, na katerega se lahko vedno naslonim. In moja super mama. To titulo ji pripenjajo tudi moji sorojenci. S svojo dobroto, igrivostjo in optimizmom se prijazno dotakne vsakega, ki ima z njo kaj opraviti. Na vsakega odtisne srčni pečat. Ne uveljavlja svoj prav, pomembnejša sta ji strpno sobivanje in osebni mir. Pripravljena je narediti prvi korak k spravi, saj ji ni težko upogniti glave. Rada se poheca, da ima poln klas upognjeno glavo, da le praznemu štrli navzgor. S temi lastnostmi zna in zmore imeti ob sebi vse svoje najbližje. Petinštirideset nas je vseh skupaj. Z dobroto in vedrino vedno poskrbi za prijetno vzdušje, včasih pa tudi za razelektritev ozračja. Z zaupanjem v moč dobrote nas uči skrbeti za šibke, ranljive in osamljene. Poudarja, da bo svet boljši, če bomo mi boljši. Ne ve veliko o novodobnih življenjskih filozofijah, gurujih, reinkarnaciji in o kvantni fiziki, prepričana pa je, da se vse vrača in plača. Pravi, da se v vsakem primeru splača vlagati v dobroto, strpnost in sožitje in to prepričanje tudi živi. Naj se sliši še tako preživeto, starokopitno in desničarsko, njena življenjska filozofija, ki stavi na zdravo kmečko pamet, strpnost, medsebojno sodelovanje, odpuščanje in hvaležnost deluje v blagor dobrega, boljšega, celo najboljšega. Neštetokrat se mi zgodi, da me kdo vpraša, kako je mama in jo obenem pohvali kot izjemno žensko. Moram priznati, da mi laskajo pohvale na njen račun, saj sem prepričana, da niso izrečene zgolj iz vljudnosti. V marsičem jo želim posnemati in jo posnemam ter sem ji hvaležna za svetel zgled pogumne in optimistične življenjske drže ter za srčnost, s katero je okužila svoje najbližje, prepričana pa sem, da je z njo oplazila še marsikoga. S tako kariero bi se rada pohvalila tudi jaz.
