Matilda Lenič

Tilka, moja mama. Rojena pred 91 leti materi, stari 40 let in očetu, staremu 25 let. V tistih časih neverjetno. Moja mama je kljub očetovi mladosti pri svojih enajstih letih izgubila očeta, mamo pri dvajsetih. Sama je vzdrževala kmetijo, redila pujska, kravo, kokoši. Poročila se je s 27 leti, s sosedom Ivanom. Bil je lep, ampak ji ni bil zvest, nikoli. Rodila je brata Emila in mene čez tri leta. Mož ji ni bil nikoli v pomoč, ko je prihajal domov na kmete ob petkih iz Ljubljane je v glavnem počival ali popival. Za kmetijo mu ni bilo mar. Po sedmih letih pijanskega zakona je odšel v Nemčijo in tam ostal 40 let, do smrti. Moja mama se je razdajala za naju z bratom. Pozno je šla v službo, da je lahko naju preživljala. Delala je težko fizično delo. Ni tarnala. Vesela je bila, ko sva z bratom končala srednješolsko izobraževanje in šla v službo. Šele takrat se je malo oddahnila in si s pomočjo zeta, mojega moža in sina sama zgradila majhno hišico, ki si jo je v sanjah želela vsa leta. V tej hišici je uživala samo osem let. To so bila njena najsrečnejša leta, kjer je sprejela odprtih rok vseh šest vnukov. Ponosna je bila na svoje dela pri hiški. Kljub temu, da je bil mož izučen gradbenik ji ni nikoli izpolnil željo po novi lastni hiši. Cela fara je govorila, za tiste čase nenavadno, da si je Tilka sama zgradila hišo. Vsak dinar je znala trikrat obrniti. Moja mama je bila in bo zame junakinja in še zdaj mi je hudo, da je v času njenega življenja nisem večkrat objela in povedala kako jo imamo radi. Upam, da se srečava na oni strani mavrice.