Mami Marjetka

Moji mami.

Rekla si mi, da je med mojim rojstvom nebo zažarelo rdeče. Žarelo je tudi tvoje srce in sreča se je razlezla po nebu, zemlji, po vseh vodah in šelestela je v drevesih. Srečo si živela, ko sem rastla, padala, se pobirala, jokala si z menoj, ko sva pobirali kamenčke iz krvavečih kolen. Ko si kaznovala mene, sem videla, da kaznuješ sebe. Potem sem odrasla pod težo življenjskih preizkušenj in govorila si mi, naj ne bom tako resna. Naj živim življenje in se smejim. Hvala za te besede. Tvoja kosila so, četudi so prismojena ali presoljena, najboljša in vedno bodo. Tvoj glas, ko drgetam od virozne vročine, je najmehkeĵsi in tvoja spodbuda, ko celim srce, je najbolj živa. To je zahvala tebi, ki si mi dala vse, kar si mi lahko dala. A najbolj cenim, da si vedno krepila moje dostojanstvo in mi kazala spoštovanje. Želim si, da bi vsi poznali in prejeli takšno ljubezen.