Eljana Elisej Vene
Ko je plamen zajel njen obraz, lase, prsni koš, nogo in roko, se je na nek način končalo življenje šestletnice. Čeprav težko že do takrat s premnogim udarci, brcanjem in stradanjem je bilo od sedaj naprej še boleče. Vso v ranah so z konjsko vprego na vozu peljali s hribov na Ptuj,v bolnico.Opečena koža ji je visela z vek ampak videla je zvezde kako so sijale. Jokati ni mogla več, kajti bolečine so bile premočne. Nekaj let je bila v bolnišnici, z živih ranah so ji trgali povoje, ličinke muh so padale z ran, brez staršev ki so se ji na nek način odpovedali in ločili. Potem končno pride po njo mama, ampak ne da jo odpelje s sabo, temveč jo pelje daleč v hribe, na kmetijo za pesterno. Vsa v ranah,ki se še niso zacelile je spala v veži na vojaškem plašču. Zeblo jo je, lačna je bila, bolelo je. O bog kako je šele bolelo otroško dušo.
Zime je konec in mama pride po njo. Otroško srce je pelo od radosti.
Z vlakom jo odpelje v Celje. Pokaže ji velike njive hmelja.'Tam bova delale,'ji reče. Tilki ni važno, samo da ima mamo.
Potem spet leta bolnišnic, presajanje kože, trpljenje, bolečine. Vmes stara komaj 10 let skrbi za dojenčka, brata. Ponoči vstaja in mu poje, ko je lačen ga nese k mami na njivo, da ga mama podoji.Pred šolo pase kozo in nahrani živali. Končala je samo 6 razredov OŠ, saj je mogla iti delat v tovarno. Rada bi bila medicinska sestra, ampak mama ni pustila, da hodi v šole. S 15 leti prinese prvo plačo, ki ji jo vzamejo bratje. Spet bolnišnice in spet bolečine. Potem zanosi in ostane sama. Kakor veliko drugih, odide s trebuhom za kruhom v tujino. Hčerko pusti pri mami, le kam bi jo dala.
Na novoletnem plesu spozna moškega. Starejšega 16 let.
Z njim se poroči in tako privekava na svet moj brat in jaz.
Celo življenje skriva pod dolgimi rokavi svoje opekline. Celo življenje se bori z bolečinami, ampak celo življenje hodi pokončno, z dvignjeno glavo.
To je moja mama, na zunaj z opeklinami, v duši pa najboljša mama.S temi opečemimi rokami nam je rezala kruh, zavezala rutko, ponoči šivala strgane hlače in pletla rokavice. V tovarni za trakom si je zaslužila svojo penzijo. Delala na kmetiji, povrhu vsega prenašala moža alkoholika. Ni nam pela uspavank, ni nam brala knjig. Ni imela časa in ni znala. Ampak ko je prišla popoldan iz šihta nas je pokrila in tu pa tam dala poljubček na čelo.
In pa seveda velikokrat nam je povedala da smo njeni in najlepši.
Preveč je sramežljiva in mogoče ponosna, da bi spregovorila o svoji mladosti, njene opekline vidne ali ne pa so ostale. Na telesu in duši.
Zame je edina in najlepša. Rada jo imam.
