Terezija Doberšek

Ženska, ki je name naredila vtis in seveda pustila odtis je moja tašča Terezija. Žal je že umrla, vendar je še vedno z nami.

Bila je ženska, ki je kot deklica pri 14. letih že imela vlogo mame, sestre - kmečka gospodinja. Na veliki kmetiji je morala poskrbeti za mlajše sorojence, ker so ostali brez mame. Ni mogla nadaljevati šolanja, kljub njeni nadarjenosti, ker ni bilo časa za to. Ni bil pravi čas so rekli.

No čas je mineval in deklica je postala kmalu žena in mama dveh otrok. Hčerka je ostala otrok vse življenje, bila je otrok s posebnimi potrebami in torej še več skrbi. Pa vendar je ta ženska držala vse štiri vogale hiše. Pomagala je možu pri njegovem delu v mizarski delavnici, skrbela za manjšo kmetijo z živalmi, skrbela za otroke, gospodinjstvo. Kasneje so prišli vnuki, skrbela je tudi zanje, za sinovo družino.

Kljub vsemu temu trudu in garanju je bila vedno dobre volje, nasmejana, vedno vesela vsakega obiska. Prišla je tudi zanjo bolezen, kjer pa je ostala sama s svojimi težavami. Hčerka ji ni mogla, ni znala pomagati, mož pa je pozabil na vso njeno pozornost in skrb, ki mu jo je bila samoumevno vse življenje pripravljena nameniti. Ostala je sama s svojimi mislimi, skrbmi in težavami in tako tudi odšla nekega sobotnega popoldneva...

No, ta ženska je name res naredila vtis in odtis in sedaj marsikdaj razmišljam drugače in skušam tudi drugim povedati, kaj je pomembno v življenju, katere so tiste vrednote, ki nekaj štejejo. Zame je to družina, otroci in seveda mož, ki ti mora pomagati tudi v obdobju, ko ne zmoreš več sam, da ti pride naproti in je skupaj s teboj...