Karolina Bele

To je opis moje drage mame Karoline (Dragice) Bele, ki je umrla pred nekaj meseci in pustila globoko vrzel v mojem srcu.

Njen življenjski prostor je bil omejen na domači vrt pred in za hišo v naši vasi, kjer so bile njene rožice, vrtne gredice in sadne vrstice.

Sedaj je ni več v hiši, ne na vrtu. Kako je prazno. Ne sliši se več njen glas. Pa čeprav lučke na grobu upiha veter, v mojem srcu vedno svetijo.

Prihaja pomlad in na delo bo vabila, ne bo pa moje drage mame mogla zbuditi iz večnega sna. Zelo rada je imela delo na vrtu in domačih njivah. Zelo rada je imela pomlad, prepevanje ptičkov in uživala je ob gledanju kako vse brsti in kipi.To jo je navdajalo z veseljem in brezmejno energijo.

Moja mama je mnogo ustvarila in zdaj bo vsak korak po domači hiši in trati, spomin nanjo, in spomin nanjo ne bo nikoli ugasnil. Zaradi nje in njenih dobrih del, ki jih je mnogokateremu vaščanu naredila, bo za vedno zapisana kot srčna in velikodušna oseba.

Bila je edinstvena in odločna. Zelo pogumna ženska. Dvajset let se je borila z levkemijo in spremljajočimi boleznimi. In ni obupala. Pogumno je stopala naprej, pa čeprav je bila njena pot boleča in mučna. Njen zdravnik, ki jo je več let zdravil, mi je napisal, da je bila izredna ženska.

Vedno je znala dobro skrivati svoja čustva, da nas je lahko obvarovala pred vsem težkim in bolečim.

Bila je zelo skrbna oseba in pravi varuh svoje družine in doma. Pohvalila me je redko - ker je želela, da sem še boljša. Drugi so mi pa pravili, da je ponosna name. Oče je vedno pravil, da bi rad nase prevzel njene bolezni in odšel pred njo. Sedaj je pa ona odšla pred njim.

Njena vzgoja je bila mogoče malce okorna. Sedaj pa ugotavljam, da je že bila prava, kajti oba naju z bratom sta z očetom vzgojila v dobra človeka in vzorna državljana, da nisva skrenila s prave poti. Vem da me še vedno pozorno opazuje iz nebes. Zato obljubljam, da bo kljub temu, pa čeprav je ni več med nami, ponosna name.

Bila mi je izredna opora, mi svetovala v mojih težkih trenutkih, ter me spodbujala, da grem po poti naprej. Sedaj, ko je ni več, ne bom več deležna njene opore in skrbi. Ne bo me več pričakala njena jed na mizi, ne bo me več mogla tolažiti. Bila je zelo delovna in skrbna oseba, pravi garač.

Živela je zelo skromno, bila je izredno varčna, in ko sem se še zadnjič poslovila od nje v bolnici, mi je bilo zelo hudo, božala sem jo, da bi jo še zadnjič občutila. Kako je to težko. Življenje je minljivo, kako človek prav ničesar ne odnese s seboj - na oni drugi svet, kot ni nič prinesel nanj. Smo prah, vendar prah, ki ga Bog ljubi. Živela je, da bi uresničila Božje sanje, da bi ljubila in bila ljubljena.

Ne počiva daleč od naše hiše in mi je prav težko ob misli na to. Kako rada bi, da bi bila še z mano, da bi se še pogovarjali, da bi kam odšli še skupaj, da bi me še kaj naučila in podučila. Vse se je tako na hitro končalo. Žal je odšla za vedno.

Pravila je: ne bojte se mrtvih ljudi, ti vam ne bodo storili nič žalega, bojte se raje živih ljudi, kajti veliko jih je slabih. Bila je zelo poštena in dobra oseba.

Kljub svojemu skromnemu življenju, je vedno poskrbela, da sva z bratom imela v življenju vse, kar sva potrebovala, da sva imela res srečno otroštvo. Res trenutki lepih spominov.

Nikoli nista z očetom zapravljala, hodila po gostilnah, temveč je skrbno pazila na vsak denar in prav zato sta lahko z očetom ogromno naredila. Kako bo prazno in težko brez nje.

Nesmisel je, če ti nekdo reče, da se boš navadila, da nekaterih ljudi ni več v tvojem življenju. Ko nekoga ljubiš, se tega ne navadiš. Samo naučiš se živeti brez te osebe. S hrepenenjem v srcu in glavo polno spominov. Živeti in deliti lepe trenutke s sebi dragimi osebami.

V mojem srcu so ostali delčki nje, do tedaj, ko spet se bom z njo srečala v večnosti pri Bogu.

Na svetu je bila, da je gledala sonce,

na svetu je bila, da je šla za soncem,

na svetu je bila, da je sama bila sonce

in da je s sveta odganjala – sence.

Joj, kako jo bom pogrešala.