Zgodbe Siol.net

Jure Pukl

NAPREJ

Jure Pukl

Jureta Pukla je glasbena pot vodila od garažnega benda, v katerem je igral kitaro in pel, do svetovnih džezovskih odrov, na katerih s saksofonom navdušuje tudi najbolj zahtevne glasbene kritike.

“Slovenska džezovska glasbena scena je v zadnjih nekaj letih doživela strm vzpon ustvarjalne energije. Osamosvojitev Slovenije je odprtemu duhu umetnikov odprla vrata v svet, kjer so se v večjem številu kot prej začeli šolati in kaliti bodoči vrhunski ustvarjalci, s širokim pogledom na možnosti delovanja v mednarodnem okolju. Jure Pukl je proizvod te generacije,” je v obrazložitvi k nagradi zapisal Primož Fleischman.

Jure Pukl je svoje glasbeno udejstvovanje začel na klarinetu, a kot pravi, je po duši bolj divji, zato mu je klarinet, ki ga danes sicer spet zelo rad igra, takrat postal nekoliko odveč. Med poslušanjem skupin, kot je No Means No, je dobil navdih, da se loti saksofona, čeprav je takrat v garažnem bendu igral kitaro in pel. “No, nismo pa nastopali in nismo ostali prav dolgo skupaj,” doda v smehu.

Ko ti vodilna džezovska revija Downbeat za album podeli 4 zvezdice od petih, se seveda nasmehneš in si rečeš, v redu je, dobro je ... Takšne priložnosti in nagrade ti povedo, da nisi samo ti tisti, ki mu je všeč to, kar delaš.

Mnenje stroke je pomembno, a delo presoja občinstvo

Zase pravi, da je džez odkril dokaj pozno, šele pri 21, 22 letih, potem ko je na Dunaju z odliko že končal študij klasične glasbe. Ker je v džez prestopil zavestno, ne razmišlja, kaj bi bilo, če bi. “Nasploh nisem človek, ki rad razmišlja o preteklosti, gledam in poskušam živeti za tukaj in zdaj, tako se mi zdi, da lahko najbolje izkoristim to, kar ponuja trenutek.”

Pukl je v svoji karieri posnel sedem albumov, kot gost pa se je pojavil na več kot štiridesetih. Njegovi albumi redno dobivajo odlične recenzije v referenčnih revijah, vendar, kot pravi Pukl, “ko ti vodilna džezovska revija Downbeat za album podeli 4 zvezdice od petih, pa se seveda nasmehneš in si rečeš, v redu je, dobro je … Takšne priložnosti in nagrade ti povedo,da si na pravi poti in da nisi samo ti tisti, ki mu je všeč to, kar delaš, ampak da so tu še drugi, ki verjamejo vate in te spodbujajo.”

Čeprav je mnenje stroke pomembno, Pukl zase upa trditi, da njegovo delo lahko presoja predvsem občinstvo. “Brez občinstva bi bilo moje delo skoraj brez vrednosti. Občinstvo je tisto, ki pride na koncerte, in občinstvo je del mojega nastopa. Če se z občinstvom ne morem povezati, ne bom začutil glasbe, ne jaz ne oni. Je pa zanimivo, kako priti do tega, ni vedno lahko in vsakič se je treba 100-odstotno potruditi, dati vse od sebe in se pred njimi čustveno razgaliti. Trudim se čim manj razmišljati o stroki, o resnosti posla, trudim se jemati vse kot del življenja, z vzponi in padci.”

Če se z občinstvom ne morem povezati, ne bom začutil glasbe, ne jaz ne oni. Je pa zanimivo, kako priti do tega, ni vedno lahko in vsakič se je treba 100-odstotno potruditi, dati vse od sebe in se pred njimi čustveno razgaliti.

Ko potuješ, se ti zgodijo nepredvidljive stvari, podobno je v glasbi

Pukl med prelomne trenutke svoje kariere šteje tudi povabila drugih glasbenikov: “Kot glasbenik sem začutil, da lahko igram z najboljšimi, ko me je Esperanza Spalding povabila, da z njo zaigram pred 3.000 ljudmi na Dunaju, ali pa ko me je Branford Marsalis povabil, da z njim odigram na koncertu v slovitem Village Vanguardu, enako Sheila Jordan v džezovskem klubu v Tokiu.”

Med našim pogovorom je bil v Čilu, lansko leto je sklenil s koncertno turnejo po Japonski. “Ker sem začel potovati zelo mlad, se izselil iz rodnega kraja pri 15, pri 18 iz Slovenije, sem postal odvisen od potovanj in spoznavanj različnih kultur. Ne predstavljam si življenja na enem mestu več kot mesec dni. Po približno mesecu dni začnem pogrešati raznolikost, nepričakovano, spontano …”

“Vsa potovanja, ljudje in pa seveda glasbeniki, s katerimi igram, so pustili v meni nekaj, kar me je spremenilo, odprlo, upam, da naredilo boljšega človeka. Trudim se razumeti ljudi, jih sprejemati in ne obsojati na kakršenkoli način. Ko potuješ, se ti zgodijo nepredvidljive stvari, in to primerjam z glasbo, ki jo igram. Doma vadiš, se ‘uriš’, skladaš, ‘treniraš’, ko pa greš na pot, na koncert, pa to pozabiš in se prepustiš trenutku, na katerega vpliva tisoče različnih dejavnikov, od ljudi do dogodkov, preteklosti … na katere nimaš nikakršnega vpliva. Lahko se samo prepustiš in uporabljaš svoje znanje in izkušnje.”

Doma vadiš, se 'uriš', skladaš, 'treniraš', ko pa greš na pot, na koncert, pa to pozabiš in se prepustiš trenutku, na katerega vpliva tisoče različnih dejavnikov, od ljudi do dogodkov, preteklosti ... na katere nimaš nikakršnega vpliva.

Nastopal je na odrih, ki so rezervirani le za največje

Pukl od leta 2011 deluje kot programski vodja vsakoletnega Max klub jazz festivala v Velenju, kot je v obrazložitvi k nagradi zapisal Primož Fleischman, pa se je pojavil na odrih, ki so rezervirani le za največje soliste in ansamble. Kot prvi slovenski glasbenik je kot vodja skupine nastopil v slovitem londonskem klubu Ronnie Scotts’s, v newyorških klubih Village Vanguard in Smalls, švicarskem klubu Bird’s Eye v Baslu, najstarejšem džezovskem klubu v Evropi – Jazzland na Dunaju in prav tako priznanem dunajskem klubu Porgy & Bess.

“Jure Pukl se je s svojim mladostnim duhom, svežim glasbenim pristopom in jasno dikcijo postavil ob bok najboljšim newyorškim glasbenikom in pridobil tudi umetniško vizo za delovanje v ZDA,” je še zapisano v obrazložitvi.

Še vedno ima rad zlomljene ritme

In kakšen je Puklov ritem, ko ni na odru? Vadi in piše dnevno, takoj po zajtrku ali kavici, a medtem ko vadi vsak dan, je pisanje glasbe nekaj drugega. “Ko vadim in nisem nekako na polno inspiriran, se lahko zatečem k vadbi tehnike, se pravi k manj emocionalni plati, bolj ‘obrtniški’. Ko pa skladam, moram biti zelo navdihnjen, čutiti, kaj hočem oziroma slišati, kar hočem napisati. To pa v 80 odstotkih poskusov ni lahko. Včasih ostane pri ideji, včasih se zatakne na polovici, včasih steče kar vse do konca. Nimam recepta.”

“Z vsako skladbo želim nekaj povedati, zaključeno zgodbo, vendar z leti prihajam v obdobje, ko pustim, da poslušalec mogoče sam zaključi svoje slišanje moje skladbe, puščam stvari malo bolj odprte … Težko je govoriti o tem. Še vedno imam rad zlomljene ritme, naključja, spontanost, močno harmonsko zgradbo in pa izlete v neznano. To so stvari, ki me še vedno inspirirajo in navdušujejo. Verjamem v pot in ne cilj.”