Rosana Hribar in Gregor Luštek

Rosana Hribar & Gregor Luštek

NAPREJ

Rosana Hribar in Gregor Luštek

Plesalca in koreografa, ki ples živita. Ne gre za to, da to rada počneta, to preprosto morata delati. Obsesivno, v najboljšem pomenu besede. Iskreno. Brezkompromisno. Predano. Izvrstno. Disciplinirano. Natančno.

Duet Štirinajst (produkcija Plesnega teatra Ljubljana), zanj sta ob predstavi Korak v dvoje po Pii in Pinu (koprodukcija Zavoda Flota in Anton Podbevšek Teatra) prejela letošnjo nagrado Prešernovega sklada, je peti v nizu njunih koreografij v dvoje. Tistih, s katerima na vsaki dve leti odrsko zapišeta svoje profesionalne in intimne obletnice. Prvi duet je nastal v osmem letu njunega skupnega življenja, plesnega in partnerskega. Zdaj predstavljata Duet 016.

Njuno koreografsko silo, izraženo v duetih, je na nek način spodbudila čisto vsakdanja nuja. Preživetje sodobnih plesnih plesalcev ni ravno rožnato in tako je bilo tudi leta 2009, ko sta potrebovala nove ploščice v kopalnici. In še dobro, da sta jih, saj brez te prenove morda ne bi nastali njuni izvrstni plesni dialogi. Priložnost se je namreč pokazala v prijavi na koreografsko tekmovanje v Beogradu. Tako so se začeli dueti.

In čeprav se morda zdi, da gre za “profano” ozadje nastanka nujnega avtorskega projekta, je v to vpisana prav (brutalna) resničnost, njena neizprosnost in brezkompromisnost. To, kar opredeljuje tudi njiju kot ustvarjalca in izvajalca. Predvsem pa gre za življenje, ki se zažira v umetniško ustvarjanje in izražanje, ki je del življenja. Nekako tako kot sta si zastavila koncept njunih duetov, v katerih sta govorila in govorita o svojem odnosu. V njih prepletata in razpirata svojo profesionalno in intimno razmerje, tako kot s tem živita tudi sicer.

Nuja po tem, da delata za oder in da sta na njem, ter zahteve življenja so tako pripeljale do zdaj petih duetov, ti pa so jima prinesli tudi številne domače in mednarodne nagrade. Zdaj sta prejela še nagrado Prešernovega sklada.

Ples je nekoliko bolj spolzke narave, ker nimamo literarne predloge. Besedilo moraš najprej spisati v telesu.

Rosana Hribar

Brutalnost iz iskrenosti

Duet Štirinajst je nežen, v gosti tišini prepojen s čustvi, na začetku in koncu podpisanimi še z tango glasbo Por una Cabeza (C. Gardel v izvedbi Rococo Quartet). A tudi v tem ne manjka to, kar je lastno Rosani Hribar in Gregorju Luštku, jasnost in natančnost giba, disciplina telesa in dinamika. Pa tudi liričnost, ki je prišla šele z leti, kot pravita. Na trenutke se erotičnost ali nežnost prevesi v brutalnost, mestoma tudi v komičnost. Pozornost je posvečena razmerju, pa ne le med njima, temveč tudi v odnosu med prostorom in telesom, velikopoteznostjo giba in detajla, med tišino in zvokom, dihanjem na primer, pa tudi med plesom in besedo, med naracijo in čustvi.

Njunih plesnih dialogov se je prijela oznaka tarantinovski dueti. Ta se jima zdi simpatična. Povezave gre iskati v brutalnosti, neposrednosti in brezkompromisnosti. Gregor Luštek povezavo vidi še v obsesivnosti. “V najinih predstavah so trenutki, ki izpadejo dokaj komično, čeprav jih delaš zelo resno in zelo konkretno, a se nekje zgodi ta ironija.”

“Humor pri naju nastopi, ko sva že res mejna s to brutalnostjo,” pravi Rosana Hribar. A nič od tega ne iščeta, to se izlušči točno tako, kot se mora, če si seveda iskren v odnosu in v tem, kar počneš, dodaja Luštek.

Humor pri naju nastopi, ko sva že res mejna s to brutalnostjo.

Rosana Hribar

Zgoščena disciplina in moč

Dueti Rosane Hribar in Gregorja Luštka so toliko osebni kot univerzalni, v tem pa odprti za gledalce, da se ob njih lahko podajajo v lastne izkušnje, razpirajo svoja čustva, spomine in doživetja.

Za prvega pravita, da je bil najbolj dinamičen, divji na nek način, brutalen. Liričnost je prišla pozneje, sploh v Duetu 014. Ta, ki je nastal letos, je bolj prežet z določeno čustveno težo, tudi jezo. Njun najljubši je deseti.

“V njem je še vedno mogoče čutiti neko fizično moč, hkrati pa popolno osredotočenost in čustva. V Duetu 10 sta zgoščena nostalgija in moč,” svoje preteklo delo vidi Gregor Luštek. “Ta je tudi meni najlepši. Na nek način je nostalgičen, ko vidiš, kaj vse je tvoje telo zmoglo,” še pravi Rosana Hribar.

Pri štiridesetih se kot plesalca že srečujeta z določenimi telesnimi omejitvami, v telesu tako prebirata uskladiščen čas. Pa vendar ju tudi to pelje v druge izrazne smeri. Ne nazadnje te niso le posledica fizičnih omejitev, temveč tudi dejstva, da se spreminjata tudi onadva kot osebi, s tem pa tudi njun odnos.

Liričnost si v gibu z leti lažje dopustiš. Dovoliš si, da si transparenten. Z leti lažje izraziš čustva, ki so tako ali tako v tebi. Pustiš si biti čitljiv.

Gregor Luštek

Disciplina telesa osvobaja

Disciplina in moč telesa sta pogoja za plesno izražanje, poudarjata. “Telo je pri tem orodje. Neprestano ga moraš vzdrževati. Disciplina telesa osvobaja,” so besede Gregorja Luštka, ki delovanje in učinke plesa primerja s poezijo in glasbo. “Čeprav veš, kaj je, ne moreš točno opisati. Niti ne bi imelo smisla, da to racionalno ubesediš,” se strinja Rosana Hribar.

Gibe moraš potelesiti in posvojiti, da postanejo tvoji telesni stavki

Kako nastaja njun gibalni material v predstavah? “Ples je nekoliko zahtevnejši, ker nimamo literarne predloge, nimamo besedila. Besedilo moraš najprej spisati v telesu. Iznajti moraš metodologijo, ki ti bo dala pravi material za sporočanje vsebine,” način dela pojasnjuje plesalka in koreografinja.

Luštek temu doda še to, da moraš gibe, ki se pojavijo skozi improvizacijo, razmišljanje o določeni impresiji, vzdušju, čustvih in podobno, potelesiti, poosebiti in preplesati, da jih nato lahko vpneš v strukturo. Pred tem so ti lahko le napisani stavki, ki še niso tvoji. Ki jih sam še nisi izrekel.

V najinih duetih ni pomemben plesni stavek, temveč prehajanje. Če to znaš, tudi gledalec lahko vstopi v strukturo in dinamiko ter se mu ob tem odpira določen svet.

Gregor Luštek

Koraki v dvoje

Rosana Hribar in Gregor Luštek v slovenski plesni ustvarjalnosti nista edini par, ki si delita ples in življenje ter pomembno soustvarjata sodobno plesno sceno. Plesno zgodovino pri nas sta pomembno zaznamovala tudi Pia in Pino Mlakar, ki sta skupaj neločljivo delovala 75 let.

Za svoje delo sta prav tako prejela Prešernovo nagrado, in sicer trikrat (v letih 1949, 1951 in 1972). Potem ko sta doživela evropski in jugoslovanski plesalski in koreografski sloves in se po drugi svetovni vojni posvetila pedagoškemu delu, sta v Novem mestu, kjer sta se rodila in odraščala tudi sodobna plesalca, postavila baletno domačijo. Ta sicer, kot sta si Mlakarjeva želela, ni prerasla v umetniško središče.

Pia in Pino Mlakar sta bila izjemna, poudarjata Rosana Hribar in Gregor Luštek. “V njiju se je bila izredna plesna veličina. Vendar ne v formi, temveč v esenci plesa. Kako sta ga dojemala in kako sta se ga lotevala. To, kar sva midva odkrivala v plesu v zadnjih letih, sta onadva odplesala že leta 1939,” meni Rosana Hribar.

“Prva sta na oder postavila celovečeren duet brez kostumske menjave in celo z enim odlomkom v popolni tišini. To je bilo za tiste čase revolucionarno,” o predstavi Mlakarjevih z naslovom Lok govori sodobna plesalka. “Navdušila naju je tudi njuna strast do plesa in neprestanega potovanja,” še o Mlakarjevih pove Luštek.

Na podlagi raziskave njunega dela in življenja je tako nastal avtorski projekt Korak v dvoje po Pii in Pinu Mlakarju. Pod njega sta se podpisala Rosana Hribar in Gregor Luštek, v njem pa sta se na odru pojavila še z igralskim parom Borisom Ostanom in Jette Ostan Verjup, baletnima plesalcema Petro Zupančič in Janom Ravnikarjem, sodobnimi plesalkami Kajo Janić, Kajo Lorenci in Jano Menger ter plesalko flamenka Ano Pandur.

Disciplina in moč telesa sta pogoja za plesno izražanje.

Rosana Hribar

Poklon plesu

Z zgodovinskim parom Pio in Pino Mlakar sta se Rosana Hribar in Gregor Luštek srečala kot že zrela plesna umetnika, s svojo predstavo pa sta naredila hommage njunemu delu in plesu na sploh.