Loading...
  • PIA ZEMLJIČ

NAPREJ

Pia  Zemljič

Pia Zemljič že skoraj dve desetletji v slovenskem umetniškem prostoru s svojo energijo navdušuje kot igralka in ženska ter prepričljivo osvaja kritike in občinstvo.

Igralski razpon Pie Zemljič je izjemno širok. Kot ena redkih slovenskih igralk, ki še ni dopolnila štirideset let, se lahko pohvali s številnimi gledališkimi, filmskimi in televizijskimi vlogami.

Večini Slovencev se je najbolj vtisnila v spomin in srce z vlogo Bronje v filmu Petelinji zajtrk, ki je verjetno tudi zaradi nje eden od najbolj gledanih slovenskih filmov. S plesom in pogledom je gledalce in kritike osvajala v filmu Vaje v objemu, lani pa z vlogo na videz popolne ženske Jasne v filmu Panika.

A Pia Zemljič prav tako navdušuje v vlogah klasičnega gledališkega repertoarja in tudi v predstavah sodobnega gledališča. Za svoje igralske stvaritve je leta 2013 dobila Severjevo nagrado. Zdi se, da z lahkotnostjo in prepričljivostjo igra tako v komedijah, tragedijah kot dramah, ne glede na to, ali gre za filmsko ali gledališko vlogo.

parallax layer
Pomembno mi je, kaj vzbudim v gledalcu. Veliko mi je do tega, da v vsaki vlogi izrišem in začutim resničnega človeka, z vrlinami in šibkostmi, človeškost me zelo zanima. V dobrem, zlu in vsem življenjskem vmes.

Pogumni koraki iz že znanega principa delovanja

Njena virtuoznost se zrcali v vlogah, zaradi katerih je letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada. “Če pogledam na svoje igralsko ustvarjanje skozi leta s časovne in čustvene distance, lahko zaznam nekatere ključne, pogumne, drugačne korake, predvsem pa ljudi, s katerimi sem se razvijala v igralko. Vloge, za katere sem letos nagrajena z nagrado Prešernovega sklada, so še žive, sveže in meni strašno ljube, pri vseh sem se bila na neki način prisiljena ogniti meni že znanim principom delovanja in brskati po novem, nevarno (ne)varnem.”

Z vlogo Pie, ki jo je v pretekli sezoni odigrala v Zapiranju ljubezni (Mini teater in MG Ptuj) Pascala Ramberta v režiji Ivice Buljana, je očarala tako občinstvo kot kritike, ki so enotno ponovno prepoznali razkošnost njenega enkratnega talenta.

“Vloga Pie v Zapiranju ljubezni je zagotovo ena najkompleksnejših vlog, ki sem jih imela možnost in čast odigrati. Globoko sem hvaležna za priložnost in za tako izpopolnjujoče ustvarjanje. Seveda je predstava naporna, psihično, fizično, emocionalno, kondicijsko itd. Še zdaj, po več kot petdesetih odigranih predstavah, čutim neko strahospoštovanje, nemir, odgovornost, je pa v izpetosti, ki me prevzame, ko pade zastor, hkrati najlepše petje za igralsko dušo.”

Pia Zemljič je v preteklem letu v svojem matičnem gledališču SLG Celje upodobila dva izjemna in popolnoma različna lika.

V svetu, kjer so vse pogosteje pravice podjetij pred pravicami zaposlenih in kjer se bolj kot na osebne odnose gleda na dobiček podjetja, se je Pia Zemljič v sodobni drami Mika Barletta Krči v režiji Jureta Novaka spoprijela z vlogo Vodje, osebe, ki je zmožna velikih manipulacij in spreminjanja od prijazne, čuteče osebe v osebo, ki grozi z odpovedjo. “Že od samega začetka proučevanja vloge me je zanimalo, kaj se je zgodilo, da je Vodja postala tako neobčutljiva za človeško stisko. In najhuje je, da same sebe sploh ne dojema tako. Prepričana je, da je jasna, vljudna, prijazna in dosledna. Tudi sama namreč izpolnjuje navodila velike korporacije in se bori s stresom. Na razmere gleda s svoje perspektive.”

Čeprav so razmere v predstavi malce absurdne, ta vseeno govori o odločitvah, ki jih kot vodilni ali podrejeni sprejemamo v vsakdanjih položajih. “Kljub absurdnemu položaju v drami takšne osebe obstajajo v vsakdanjem življenju. In se tega prav tako ne zavedajo. Nič ni črno-belo. In človek je največja skrivnost.”

parallax layer
Začnem s tekstom in intuicijo, nadaljujem z emocijami, improviziram, z razumom sestavljam, vlečem dramaturški lok, s telesom in glasom barvam odtenke, vse pa v sodelovanju z ekipo. Vlogo je treba vpeti v poetiko predstave ali filma. Velikokrat režiserji neko mojo interpretacijo vloge umestijo skozi svojo prizmo, na svojo podlago in moja naloga je, da ne zdrsnem, s soigralci pa oblikujem odnose, ritem in dinamiko dialogov. Ustvarjalni proces dojemam kot skupek individualnega in kolektivnega dela.

Predrznost, ki navdušuje

Navdušuje tudi kot skrivnostna, suverena, vzvišena, a hkrati ranljiva Nathalie Oppenheim v drami Kako poveš, kar si odigral Yasmine Reza v režiji Janeza Pipana. “Z Natalie sem se v nekaterih pasusih prav identificirala in Janez Pipan me je moral med študijem neprestano opozarjati, da me ni potegnilo v preintimno, preskromno, zadušeno podajanje.

Po odlomkih njene knjige razbiramo velik talent in tenkočutnost. Naravnost uživam v njeni predrznosti, nadutosti, duhovitostih in ranljivosti. Pravi: ‘Gotovo je vse, kar napišemo, povezano z našim življenjem. A pisava, umetnost postane, ko se od tega odmaknemo. Ko ne gre več zgolj za neko lastno izkušnjo, temveč za življenje samo.'”

parallax layer
Vsak dan ima posebej odmerjen tudi čas za stik same s seboj in svojo družino. Ožjo in širšo. Ta je moje zatočišče. Moja sestra temu reče ranljiva bližina, brez mask in ščitov. Ta je ključna za mir v srcu. Da se lahko nato levim v nove vloge, iščem resnico in vprašanja na odgovore.

Brez iluzije popolnega življenja

Žirija je opazila tudi njen lik Jasne v filmu Panika v produkciji RTV Slovenija in režiji Barbare Zemljič. Ta potrjuje njeno vrhunskost tudi na področju filmske igre. Čeprav je bila vloga na videz popolne in obvladane osebe v njenem prepričanju predaleč od nje, je vztrajala in se pustila voditi režiserkinim navodilom.

“Vloga je sicer stranska, film vendarle pripoveduje Verino zgodbo, bila pa je velik izziv, zlahka bi se izgubila v stereotipu vzvišene vsevedke s popolnim življenje ali celo ušla iz žanra. Sama sicer nimam ne interesa ne časa vzdrževati iluzije popolnega življenja. No, tudi talenta za to nimam.”

Njeno predanost igralskemu poklicu cenijo režiserji, ki jo vedno postavijo pred nove izzive in projekte. “Prav v času najinega pogovora snemam zelo zahteven film Damjana Kozoleta, ki me je vso posrkal. Kmalu bomo končali, pa bo spet nekaj časa malo vsakdanjosti, ki jo že pogrešam. V mojem življenju je konstanta prav to nihanje .”

Zemljičeva o svojem delu nerada govori in ga ne komentira ali ocenjuje, rada bi se držala prepričanja lika Nathalie Oppenheim, “da naj bi se umetniško delo uveljavljalo samo od sebe, uspeh naj bo čist, brez reklamiranja. To bi bilo tudi zame idealno. Brez komentarjev lastnega dela.”

parallax layer

Avtorji

Besedilo: Barbara Gradič Oset
Foto: Ana Kovač
Video: Ana Kovač in Prodok teater Ljubljana/Slovensko ljudsko gledališče Celje
Montaža: Dean Gostimirovič

Doživite še druge vrhunske #Zgodbe na Planet Siol.net