Zgodbe Siol.net

MARKO JAKŠE

NAPREJ

Marko Jakše

Zanj je slikanje na vseh ravneh prepojeno z življenjem. In zažrto v življenje. “Vse, kar slikar počne, počasi postaja slikanje. Ko hodi in ko premišljuje, ko se praska po riti, ko pometa ali pomiva, kadar opazuje čudovite obale in kadar spi in sanja, kadar s prijatelji popiva in pleše, vse je slikanje,” je pred leti zapisal Marko Jakše.

Slikanje je “okužilo” vse njegovo življenje. Je potreba, ki gre čez vse in v vse. V temačno in zakrito ter v očitno in vseprisotno. Marko Jakše naslika vse, kar se naslikati da, od ljudi do živali, drobovja, mesa, krvi, delov pohištva, arhitekture, vrat … Snov črpa v različnih mitologijah, med drugim tudi v mitoloških čereh sodobnega sveta, na primer v potrošniških strasteh. Sprehaja se po nezavednem, nadrealističnem in nedoumljivem, a hkrati zelo konkretnem.

Njegova dela so pogled k arhetipskemu, kulturnim in človeškim usedlinam. Odlikujeta ga prepoznavnost in izjemen svojstven izraz. Njegovo slikarstvo se izmika definicijam, likovni kritiki menijo, da gre za neke vrste realizem, ujet v nadrealističnem prostoru. “Je umetnik, čeprav se s tem izrazom ne bi strinjal, je eden največjih sodobnih ustvarjalcev, kar mu spet ne bi bilo pogodu, je mojster, avtorsko specifičen in samosvoj, ki ga ni mogoče umestiti v nobene trende, čeprav je marsikdo to že počel. Izzvenelo je bolj ali manj površno in povprek,” je o Jakšetovem delu pred leti zapisal Peter Tomaž Dobrila.

Njegova dela so izzivalna in nezgrešljiva. Njegov vizualni svet odpira številne človeške vsebine in svet naokoli. Ne moreš jih spregledati ali iti mimo njih, ne pustijo te nedotaknjenega.

Marka Jakšeta si zapomnimo kot ustvarjalca nasprotij; je sodoben in arhaičen, poetičen in ekspresiven, konvencionalen in anarhičen, intimen in političen,

je med drugim ob utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada zapisal Ferdinand Šerbelj

Dimenzije barv in podob

Rad ima velika platna. Dimenzije barv in podob. Je mojster svetlobe, pa tudi teme ter prostorov, psiholoških in fizičnih.

S svojim fantastičnim in polistilističnim svetom je na likovno prizorišče stopil v 90. letih prejšnjega stoletja. Od takrat, ko je sicer večina mladih slovenskih umetnikov ta medij zapuščala, je ostal zavezan figurativnemu slikarstvu. To je bila nuja, verjetno bolj kot odločitev.

Rojen leta 1959 je ljubljansko Akademijo za likovno umetnost končal leta 1987. Od takrat je za svoje delo prejel več domačih in mednarodnih priznanj, zdaj še nagrado Prešernovega sklada, najpomembnejšo pri nas.

Njegovo slikarstvo je “opazen in gotovo tehten prispevek k naši umetnostni samozavesti”, je ob državni nagradi zapisal Ferdinand Šerbelj.

GALERIJA

Eksplozivno ustvarjalno obdobje

Marko Jakše živi in ustvarja odmaknjen v Rutah v vasi Mohorje. Za delo potrebuje mir, dolgo let je slikal ob glasbi, zdaj ne več. Pred njim je nov začetek, zanimivo obdobje, za njim pa že veliko intenzivnega dela.

Del tega je bilo mogoče videti na pregledni ljubljanski razstavi z naslovom Rožnati dim pred dvema letoma, ko je na Gospodarskem razstavišču postavil 26 platen. Brez kakšnega povezujočega koncepta, motivike in formalnega skupnega imenovalca. Predstavil je izbrana dela, nastala od leta 2010. Šlo je za ustvarjalno eksplozivno obdobje, kar pa pri njem ni osamljen primer.

Nekaj od slik iz tega časa je pred Ljubljano razstavil v koprski Loži leta 2011, mariborski MMC Kibli isto leto in v razstavnem salonu Novi Rotovž v Mariboru leta 2012. Rožnati dim je bila prva predstavitev v Ljubljani po razstavi avstralskega ciklusa More Freshest Meat, postavljeni v Jakopičevi galeriji leta 2010.

Te slike sta zaznamovala trimesečna umetniška rezidenca v Avstraliji in potovanje po njej, kjer je “zemlja pod njim kričala in ga prisilila, da ji prisluhne.” Tam je pogledal v grozodejstva. Ta so “hušknila skozme, da se iztisnejo. Izbrala so me. Prav. V čudovitih barvah sem videl nelepe, krute reči. Napuh in prezir in zločin. Vsaki družbi je smrt ljub fetiš.”

Grozodejstva so hušknila skozme, da se iztisnejo. Izbrala so me. Prav. V čudovitih barvah sem videl nelepe, krute reči. Napuh in prezir in zločin. Vsaki družbi je smrt ljub fetiš,

je zapisal ob seriji slik, ki je nastala v Avstraliji.

Divje lepi svet

Pred leti je umetnik o sliki napisal, da ta nikoli ne pride iz sanj. Ta je presneto resna reč. “Je od drugod. Nikoli čisto od tu in zato tudi nikoli iz sanj.” Prislovi, naslovi in liki se lahko menjajo, izmenjujejo, spreminjajo in izginjajo. A to zato, ker niso resni, je zapisal svoja razmišljanja in doživljanja. Jakše je garač, ki rad koplje po psihološkem in kulturnem podzemlju.

Slika te gleda in vidi globlje vate kot ti vanjo, so tudi njegove besede. In to, kar vidi ali pa kaže, je “divje lep svet. (…) Čudovita enigma, kako lahko slika s tako lahkoto in nepopisnim užitkom, kako lahko slika tako brutalne, srhljive, krute reči – na lep način.” In naj ta slika gleda v slehernika, v to (lepo) bolečino in nedojemljivo v njem in okoli njega.

Čeprav odklanja sodobni umetniški sistem, razstavlja doma in v tujini dokaj pogosto, približno vsaki dve leti. Čuti potrebo, da z javnostjo deli svoje doživljanje, misli, občutenje in videnje. Do neke mere je to zanj dolžnost.

(...) slika, tako strašno resna, s svojim grozljivim krohotom pa vselej ve, ker vselej je, gleda in vidi. (…) In ko jo gleda ta, ki ga je izbrala, se gledava, kot zrcalo zre zrcalo: če je tako, kot mora biti, vidiva nič. V praznini čiste svetlobe odsevanih odsevov je cel, še popolnoma nedotaknjen in – na srečo – za pamet nedojemljiv in divje lep svet.