Marjan Strojan

MARJAN STROJAN

NAPREJ

Marjan Strojan

Novinar in dolgoletni urednik radijske oddaje Gremo v kino, je tudi izjemen prevajalec, ki se lahko pohvali s kar dvema Sovretovima nagradama. Komisijo je prepričal s prevodom Canterburyjskih povesti Geoffreyja Chaucerja.

Chaucerja je začel prevajati pri 18 letih po nasvetu Janeza Menarta in že leta 1974 izdal manjši izbor Canterburyjskih povesti, več kot 600 let stare angleške klasike, ki v verzih združuje povesti, ki jih na romanju v Canterbury pripovedujejo romarji različnih stanov. Kljub pogovorom, da bi že takrat izdal tudi obsežnejši prevod, se to ni zgodilo.

Strojan, ki sebe označuje za amaterskega prevajalca, ki prevaja za hobi, pa nad Chaucerjem ni obupal. Vsako leto je prevedel po eno povest, ob tem pa delal kot novinar; nekaj časa v Londonu za BBC, nato pa na Radiu Slovenija.

Pred šestimi leti se je prevodov nabralo toliko, da se je ponovno oglasil pri Cankarjevi založbi, jih spomnil na staro pogodbo in dejal, da je zdaj pa res priložnost, “sicer bom to nesel kam drugam. Tokrat so ponudbo pograbili.”

Nisem te vrste pesnik, ki bi se potiskal v prvo vrsto. Moje življenje in jaz sam, kot osebnost, sva precej manj zanimiva, kot je večina slovenskih pesnikov zanimiva sama sebi. Drugi so mi bolj zanimivi.

O Chaucerju je prebral vse, kar je lahko

Strojanov pristop k prevajanju je skoraj detektivski, saj se ne loti zgolj prevajanja, temveč tudi študija zgodovine dela in avtorja. “Chaucer je bil v 14. stoletju glavni dacar za celotno državo, danes bi mu verjetno rekli šef carinske uprave. Odigral je pomembno vlogo na diplomatskih misijah, na primer v Španiji in pozneje v Lombardiji, ko si je od Viscontijevih v kraljevem imenu izposodil ogromno denarja za financiranje stoletne vojne, ki bi se brez tega verjetno končala že prej,” o Chaucerju začne pripovedovati Strojan, ki pravi, da ne glede na to, da se nam na prvi pogled zdi, da o Chaucerju vemo malo, o njem še vseeno vemo veliko več kot o Shakespearju, ki je živel 200 let pozneje.

“Ohranjenih je okoli 500 dokumentov o Chaucerju, 48 rokopisov Canterburyjskih zgodb, skupno skoraj 90 Chaucerjevih rokopisov, kar pomeni, da so to morale biti gromozanske uspešnice, da so se ohranile do danes.” S Chaucerjem se je ukvarjal skoraj 45 let, “nekaj ti že ostane v glavi, tudi če nisi pretirano zagnan. Sem pa prebral vse, kar sem lahko, in sem to tudi zavestno študiral z namenom, da preberem celotno delo, kot se spodobi, in ga nato tudi prevedem. Vse to pa sem lahko počel samo zato, ker sem amater. Nekdo, ki se s tem ukvarja profesionalno, nima toliko časa.”

Šuštar mat v štirih potezah. Z njegove strani. Vsakič. To je tako, kot bi igrali šah z Bobbyjem Fischerjem. Tako se je iti poezijo z Miltonom.

V slovenščini dovolj besed, a premalo sinonimov

In kakšni so izzivi pri prevajanju srednjeveške angleščine v slovenščino? “V slovenščini imamo na žalost premalo sinonimov. Besed je zadosti, a ne za Chaucerja, pri katerem je treba prevesti vso viteško opremo. Mi imamo iz 14. stoletja, torej iz njegovega časa, ohranjen le en verz v slovenščini: ‘Kristus je od smrti vstal od svoje bridke martre.’ To je vse. Saj je lepo, ampak je bolj malo.”

“Plemstvo je govorilo nemško ali latinsko, pred tem pa smo imeli protestantsko literaturo, ki je v 90 odstotkih nabožna, preostanek pa govori o kmečkih navadah. Pri Chaucerju so zastopani vsi sloji. Takšne konkretne probleme je treba rešiti, medtem ko rima in ritem pesniku ne smeta predstavljati težav.”

Napačen prevod je kot zobobol

Večja težava so besede, ki jih je na prvi pogled preprosto prevesti, a pri njih nekaj ne zveni prav, na primer beseda “courage” v enem od uvodnih Chaucerjevih verzov. “Na prvi pogled bi rekli, da gre za korajžo, pogum, a glede na kontekst tak prevod ne vzdrži, v resnici gre za nekaj, kar v srcu vzbudi narava,” opisuje Strojan, ki pravi, da takšnih besed ne moreš spregledati, saj so kot zobobol.

Na vprašanje, ali se vsakega avtorja loti tako podrobno, odgovori nikalno; Miltona se je moral lotiti še podrobneje, pri prevajanju Beowulfa pa je zraven študiral še germansko filologijo. Največ študija je vložil v pripravo in prevod pesmi v Antologiji angleške poezije, kjer so tudi sodobnejši avtorji. “Sam sem nameraval prevesti samo srednjeveško in renesančno poezijo, nato pa so me drugi pustili na cedilu in sem prevedel vse, tudi postmoderniste.”

Besede, za katere ne najdeš pravega prevoda, so kot zobobol. Take besede ne moreš ignorirati, ker se vedno znova pojavlja in nikoli ne zveni prav, preprosto moraš razrešiti ta problem.

“Sam sem banalen, nekateri ljudje so pa čudo božje, od kje so se vzeli.”

Nagrade mu niso tuje. Čeprav jo istemu prevajalcu praviloma podelijo le enkrat, je za prevoda Beowulfa in Miltonovega Izgubljenega raja dobil dve Sovretovi nagradi, za oddajo Gremo v kino je prejel viktorja, za svojo pesniško zbirko Parniki v dežju pa Veronikino nagrado. Strojanova poezija vsebuje precej zgodovine in znanosti, a to še ne pomeni, da v njej ni njegovih čustev. “Kdo pravi, da jih ni.”

“Jaz nisem te vrste pesnik, ki bi se potiskal v prvo vrsto. Moje življenje in jaz sam, kot osebnost, sva precej manj zanimiva, kot je večina slovenskih pesnikov zanimiva sama sebi. Drugi so mi bolj zanimivi,” priznava Strojan, ki je v svoji novinarski karieri spoznal kar nekaj filmskih velikanov, med drugim je intervjuval Roberta Redforda in Clinta Eastwooda “Zakaj bi ob takih ljudeh pisal o sebi? A vsaka stvar je še vedno povedana skozi mene in je tudi subjektivna, moja čustva so ravno tako zraven, tudi če ravno v tistem trenutku ne jočem, to ne pomeni, da v pesmi ni mene … Človek je vedno banalno bitje, drugi ljudje in pojavi, ti pa niso. Sam sem banalen, nekateri ljudje so pa čudo božje, od kje so se vzeli.”

Glavno čustvo in usmeritev je velikansko spoštovanje

“Če živite s temi ljudmi toliko časa, kot sem jaz na primer z Miltonom, spoznate res fascinantno življenje. Priložnost imate spoznati, kako deluje um popolnega genija,” pravi Strojan, ki spopad s takšnimi geniji na papirju opisuje kot “šuštar mat v štirih potezah. Z njegove strani. Vsakič. To je tako, kot bi igrali šah z Bobbyjem Fischerjem. Tako se je iti poezijo z Miltonom. Fascinantno je. Tukaj ni dobro imeti preveč svojega ega, če ga imaš preveč, te hitro potolče.”

“Če pa se naučiš priznati, da obstajajo bolj pametni in bolj talentirani ljudje, ki so v življenju dali čez nekaj več in so na papirju še neskončno briljanti, imaš do njih neko spoštovanje. Moje glavno čustvo in usmeritev je velikansko spoštovanje, zato pri prevajanju zlepa ne bom zapisal nekaj, česar ta človek ne bi napisal sam.”