Andrej Brvar
Prešernova nagrada za življenjsko delo Andreju Brvarju je nagrada tako za njegov celoten vrhunski pesniški opus kot tudi za njegovo esejistično in uredniško delo.Brvar, rojen leta 1945, se je po študiju v Ljubljani kot diplomirani komparativist in romanist zaposlil v Mariborski knjižnici, od leta 1989 do upokojitve pa je služboval kot urednik za izvirno leposlovje pri založbi Obzorja in Založbi Litera.
Od vsega začetka svojega ustvarjanja je bil povezan z družbenokritičnimi in avantgardističnimi tokovi. Tako je kot član skupine 442, ki je združevala znane slovenske umetnike in književnike, leta 1969 sodeloval v gledališki predstavi Žlahtna plesen Pupilije Ferkverk v režiji Dušana Jovanoviča. Bil je član znamenite mariborske peterice, ki se je v zborniku Skupaj leta 1973 zavzela za kulturni policentrizem. V obdobju od 1969 do 2013 je objavil 12 samostojnih pesniških zbirk za odrasle in štiri knjige za mladino.
Za svoja dela je prejel številne nagrade, če poleg letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo omenimo še Kajuhovo nagrado iz leta 1998, leta 1991 je prejel nagrado Prešernovega sklada, lani tudi Glazerjevo nagrado za življenjsko delo kot osrednje priznanje mesta Maribor za dosežke na področju kulture.
Vloga literature je danes drugačna. V času med obema svetovnima vojnama, ko nismo bili državotvoren narod, ko nismo imeli svoje politike, so bili resnični vodje slovenskega naroda pisatelji in pesniki. Danes, ko imamo svojo lastno državo, so to vlogo prevzele državne institucije.
Čudenje nad eksistenco sveta, človeka in samega sebe
Literarna veda ima z definiranjem pesniškega dela Andreja Brvarja manjše zadrege, saj njegova poezija predstavlja posebnost, ki jo je težko umestiti v ustaljene interpretacijske modele. Brez dvoma je (bil) (neo)avantgardist, a ker se kot temeljno doživetje v njegovi poeziji kaže kot aktivno, fizično, kar se da konkretno dojemanje čudeža “vsega živega”, je obveljalo, da je pesnik Andrej Brvar predvsem – vitalist.
“Moja poezija je senca in sonce, plus in minus. Bralec začuti privrženost življenju, ker moja poezija zadnjega časa raste iz čudenja nad svetom in človekom, nad eksistenco sveta, nad tem, da življenje sploh obstaja. Če bi se ljudje malce bolj zavedali, da živimo znotraj čudeža in da smo čudež, potem bi ravnali bistveno drugače. Manj sebično, manj pohlepno, bolj bi uživali v detajlih. Drugo je zavedanje o svoji končnosti. Zavest o tem, da enkrat bo konec, ampak da zdaj si in da zdaj živiš, to so ogromne vrednote, ki se jih v tem pohlepu premalo zavedamo.”
Živeti brez problemov? Kako? Življenje so vendar problemi oziroma eno samo verižno premagovanje problemov, iz katerega se poraja smisel.Iz pesniške zbirke Material, 2013
Življenje je gibanje
Brvarjevo navdušenje nad življenjem je povezano tudi z uživanjem v športu. “Ko sem v študentskih letih doživel travmatično izkušnjo, samomor mojega stanovalca, mi je bilo to resno srečanje s smrtjo kot en dotik električne stene, ki me je odbil nazaj v življenje. Takrat so se mi odprle oči za šport, ki je nenamensko tratenje moči. Še danes čutim ta odboj v življenje in šport. Življenje je gibanje, ne samo za zdravje, ampak v športu uživati v polnem veselju, ki se ne sme spremeniti v tekmovalnost.” Zato niti ni presenečenje, da ga je z načinom življenja navdušila športna legenda Leon Štukelj, “ki je najprej naredil umetnino iz svojega telesa in nato še iz življenja”.
Čeprav šport zajema pomemben del njegovega dneva, v svojih delih rad hudomušno kritizira sodobno kulturo fitnesov in lepotnih izmaličenj. “Hoditi v fitnes pomeni, da nočeš biti takšen, kot si, ampak nekaj drugega.
Želiš slediti kultu mladostnosti. Jaz pa mislim, da naj človek ostane v okviru svoje narave. Naj se ne sramuje svojih gub in svojih sivih las. Bodimo to, kar smo, ker bomo znotraj tega najbolj srečni.”
V vsem prizadevanju biti v formi, mlad in lep, človek kaže svojo paniko pred tem, da ne bi bil v okviru zahtev časa. Čeprav je današnji človek videti na zunaj zelo sproščen, je pravzaprav človek tesnobe, zato ni čudno, da je toliko psihičnih bolezni, saj človek dela sam proti sebi.
Pesniški svet v povezavi s slikarstvom
Temeljna enota Brvarjeve poezije je slika. Svoj pesniški svet ustvarja s pomočjo slik in tukaj je treba omeniti, da je bila slikarska umetnost pri njem predhodna poeziji. Beseda je prišla pozneje, “moje videnje sveta je pravzaprav likovno. Sem vizualni tip človeka in si prej zapomnim ljudi po obrazu kot pa po imenu. V srednji šoli sem slikal in se nameraval vpisati na akademijo za slikarstvo, a v zadnjih letnikih šole je prevladovala beseda. Traja nekaj časa, da se lahko posvetiš poeziji, traja nekaj časa, da obvladaš jezik, jezikovni ritem, da ti postane beseda orodje tistega, kar občutiš, doživiš.” Svojo prvo zbirko je tako prav nič čudno poimenoval Slikanica, izbrane pesmi pa so bile potem, logično, Retrospektiva (Mladinska knjiga, 2007) .
Nekatera Brvarjeva dela, predvsem pesnitve Mala Odiseja, Domača naloga in Zimska romanca, umeščajo strokovnjaki v mladinsko književnost.
Mene ne zanima rima, verz, ker je to stvar 19. stoletja. Danes bi težko z rimo in verzom izražali probleme sodobnega človeka.
Poezija na poti v prozo
Pesnik, ki piše pesmi v prozi, je leta 2012 izdal celo antologijo takšne slovenske poezije z naslovom Brez verzov, brez rim (Študentska založba). V njej postavlja tezo, da je verz pravzaprav mrtev, poezija pa je na poti v prozo. “Mene ne zanima rima, verz, ker je to stvar 19. stoletja. Danes bi težko z rimo in verzom izražali probleme sodobnega človeka. S Kosovelom, Kocbekom, Podpevškom in pozneje z neoavantgardo se je poezija osvobodila verza in se predala odprti formi. A pesem, čeprav je zelo podobna prozi, mora še vedno ohraniti ritem, valovanje in kondenzirati jezik. Verz in rima sta izgubila svojo moč in pomen.” V načinu pisanja so mu tako blizu Edvard Kocbek, Srečko Kosovel, Božo Vodušek in začetni Tomaž Šalamun.
Avtorji
Besedilo: Barbara Gradič Oset
Foto & video: Ana Kovač
Montaža: Dean Gostimirović
Prešernovi nagrajenci
Doživite še druge vrhunske #Zgodbe na Planet Siol.net