Vračamo se v zgodovino. Natančneje, 40 let nazaj, ko so v Sarajevu potekale zimske olimpijske igre, na katerih smo velik pečat pustili tudi Slovenci. Pomembno vlogo smo odigrali že pri konstrukciji objektov in izvedbi tekmovanj v naši nekdanji domovini Jugoslaviji, s čimer smo dodali svoj edinstven prispevek k veličastnosti tega dogodka.
Jure Franko, ikonični slovenski smučarski junak, je zasijal kot legenda iger, njegov izjemen dosežek pa je še danes vir navdiha.
Med vsemi zvezdniki je izstopala maskota, ki je s svojo simpatično pojavo očarala srca širom sveta in ima še danes posebno veljavo - Vučko. Njegova prisrčna podoba je postala simbol veselja, povezanosti in prijateljstva.
Pridružite se sprehodu skozi nepozabno obdobje Sarajeva '84, ki je zaznamovalo ne le zgodovino, temveč tudi dušo olimpijskih iger, in je ostalo večno v srcih športnih navdušencev po vsem svetu.
Jure Franko bo za vse večne čase zapisan kot prvi, ki je na zimskih olimpijskih igrah za Jugoslavijo in s tem tudi Slovenijo osvojil odličje. Uspeh kariere mu je spremenil življenje. "Olimpijska medalja je vizitka, ki odpira številna vrata," pravi Primorec, ki je bil od nekdaj usmerjen predvsem v prihodnost in v svet. Kar 25 let je preživel v ZDA, na Japonskem, delno tudi v Evropi in se po napadu na svetovni trgovinski center leta 2001 z družino vrnil v Slovenijo, kjer uživa sadove svoje "ne šteje več, katere" kariere. Tokrat kot producent. "V resnici je bolje, da ne veš, kaj tak uspeh prinaša," izpostavlja. "Nemogoče bi bilo, da bi se s tako obremenitvijo lahko mirno odpravil na start. Se pa strinjam, da to medaljo z leti doživljam kot nekaj vse bolj žlahtnega. Vem, koliko pozitivnih posledic je prinesla," se 40 let po srebrni medalji, ki jo je javnost slavila kot zlato, zaveda Franko.
>Akademski slikar Jože Trobec je avtor legendarne maskote, ene od redkih, ki so preživele športni dogodek, za katerega so bile ustvarjene. Prijazni volkec Vučko je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prava uspešnica, številni se ga spominjajo tudi štiri desetletja po koncu olimpijskih iger.
>Ameriški smučar Steve Mahre po srebrni medalji na slalomu. Zlato je osvojil njegov brat dvojček Phil Mahre. "Potreboval sem nekaj minut, da sem se lahko potolažil: Če sem že moral izgubiti, sem vesel, da je zmagal on."
Phil Mahre po osvojenem zlatu "Ta zmaga se ne more primerjati s tistimi v svetovnem pokalu. Tiste so večji preizkus. Danes sem imel srečo, večina mojih tekmecev se je odločila, da tekme ne konča."
Ko je Jure Franko osvojil srebrno medaljo, je imel Tomaž Alauf šest let. Iger se ne spomni kaj dosti, nikoli pa ne bo pozabil Vučka, ene najbolj, če ne kar najprepoznavnejše olimpijske maskote. Alaufovo ljubiteljsko raziskovanje sarajevskih olimpijskih iger je preraslo v izjemno zbirko predmetov, nešteto spominov in osebnih zgodb. Čez palec ima v zbirki več kot štiri tisoč predmetov, od tega kar 300 Vučkov, ki jih je med korono začel izdelovati tudi sam.
>Slovesen športni dogodek, kot so poletne ali zimske olimpijske igre, za vselej pusti pomemben pečat. Dobilo ga je mesto Sarajevo, dobila ga je Socialistična federativna republika Jugoslavija in dobila ga je Slovenija. Prvotna ideja, da bi Sarajevo lahko gostilo igre, se je porodila že leta 1970 z željo, da bi se prijavili za kandidaturo v letih 1976 ali 1980. Vendar zamisel in izvedba še nista bili zreli ...
>Christopher Dean in Jayne Torvill, britanska umetnostna drsalca, zmagovalca plesnega programa z nikoli prej videno in nikoli ponovljeno maksimalno oceno. "Hotela sva se spoznati z dvorano, zato sva na trening prišla že ob šestih zjutraj in prišla v prazno dvorano. Odplesala sva točko Bolero in mislila, da sva v povsem prazni dvorani, nato pa se je slišal rahel aplavz. Bili so čistilci. Oni so bili najina zadnja publika pred olimpijskim nastopom in njihovo odobravanje sva vzela kot dobro znamenje," se je spominjal Christopher Dean, Jayne Torvill pa je dodala: "To je bil poseben trenutek. Kot najina prva sarajevska publika so nama dali resničen zagon."
Progo za bob na Trebeviću so zgradili za potrebe zimskih olimpijskih iger. S skupino arhitektov jo je zasnoval profesor Gorazd Bučar, dolga je 1,3 kilometra in ima 13 ovinkov. Posebnost steze je, da je bila zgrajena tako za bob kot za sankanje, kar je pozneje postal standard gradnje po svetu. Progo so po olimpijskih igrah uporabljali za organizacijo tekem svetovnega pokala, med vojno in obleganjem Sarajeva pa so jo izkoristili vojaki Republike Srbske. Proga na Trebeviću je nekdaj veljala za eno najzahtevnejših na svetu, vse od vojne pa žalostno propada. Danes je predvsem turistična znamenitost, zaradi atraktivnih grafitov pa tudi priljubljena točka za fotografiranje. Nekateri jo uporabljajo tudi za adrenalinsko vožnjo s kolesi ali drugimi prevoznimi sredstvi na kolesih.
Žalosten pogled na skakalni center Igman Malo polje, kjer so med olimpijskimi igrami v Sarajevu potekale tekme v smučarskih skokih in nordijski kombinaciji. 70- in 90-metrski skakalnici sta skonstruirala slovenska brata Janez in Vlado Gorišek, vse od vojne v 90. letih prejšnjega stoletja pa žalostno propadata. V izteku sta danes restavracija in manjše smučišče, bližnji podij za najboljše pa je še danes priljubljena točka za fotografiranje. V bližini Malega polja je Veliko polje, kjer so potekale tekme v biatlonu in nordijskih disciplinah.
Jens Weißflog, smučarski skakalec iz Nemške demokratične republike, zmagovalec tekme na mali skakalnici. "Vsi smo se veselili potovanja v Sarajevo, to je bilo lepo doživetje, prava avantura. Naša reprezentanca je tja odpotovala z vlakom, vožnja pa je trajala kar 36 ur. Ta čas smo dobro izkoristili za spoznavanje. Dotlej se nismo vsi poznali med seboj, jaz recimo nisem poznal tekmovalcev iz boba ali hitrostnega drsanja."
Prav posebno zgodbo z igrami nosi Ahmed Karabegović, edini še živeči član organizacijskega odbora sarajevskih iger. Devetdesetletni Sarajevčan je v ekskluzivnem pogovoru za Sportal spregovoril o pomenu in vlogi Slovencev na sarajevskih igrah in razkril, kdo iz slovenskega tabora je verjel, da bo medaljo, prvi za Slovenijo in Jugoslavijo na zimskih igrah, osvojil Jure Franko.
>Nekdanji smučarski tekač Ivo Čarman je bil 8. februarja 1984 zadnji nosilec olimpijske bakle, s katero je umetnostna drsalka Sanda Dubravčić prižgala olimpijski ogenj in z njim slovesno odprla igre v Sarajevu. "Takrat se nisem zavedal veličine te vloge, mi je pa vsako leto bolj jasna," štiri desetletja pozneje priznava 64-letni Ivo Čarman, ki je novico o tem, da bo prav on tisti, ki bo na olimpijski stadion Koševo prinesel olimpijsko baklo, izvedel od žene Valerije, ta pa je novico prebrala v časopisu.
>Alpski smučar Bojan Križaj, eden največjih športnikov nekdanje Jugoslavije, je v svoji karieri trikrat doživel pritisk in evforijo nastopanja na olimpijskih igrah. Čeprav mu ni uspelo osvojiti olimpijskega odličja, je njegov spomin na olimpijske igre še kako živ. Razlog? Olimpijska prisega, ki se ni razpletla po njegovih željah. "Pod pritiskom sem izgubil rdečo nit," se spominja tistega znamenitega premora med prisego v Sarajevu, ki ga je prekinil aplavz množice.
>Bill Johnson, prvi ameriški zmagovalec olimpijskega smuka: "Zelo tanka linija je med dirkanjem po robu in izgubo nadzora. Ampak to je del smučanja. Smučati moraš po robu, če želiš zmagati."
"Vsi ti se borijo za drugo mesto," je samozavestno sporočil tekmecem, predvsem Avstrijcem na čelu s smukaško legendo Franzem Klammerjem, ki je Johnsona večkrat zaničljivo označil za "nekega jenkija" in "muho enodnevnico".
Nekdanji luksuzni hotel Igman stoji na poti med skakalnim centrom Malo polje na Igmanu in smučarskim središčem Bjelašnica, kjer je Jure Franko osvojil srebrno medaljo v veleslalomu. Hotel, ki ga je zasnoval arhitekt Ahmed Džuvić, je svoj čas veljal za enega najsodobnejših hotelov v tem delu Evrope, športnikom pa je služil tudi za višinske priprave. Ena zadnjih ekip, ki se je v tem hotelu leta 1991 pripravljala na sezono, je bil Nogometni klub Crvena zvezda, ki je tistega leta postal prvak Evrope. Arhitekturna mojstrovino z lastnim bazenom, savnami in veliko panoramsko steno je bila med vojno tarča sovražnikovega ognja. Danes je v ruševinah in žalostno propada.
Stadion Koševo je 8. februarja 1984 gostil svečano odprtje 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Igre je odprl hrvaški politik Mika Špiljak, v imenu športnikov je zaprisegel slovenski alpski smučar Bojan Križaj, v imenu sodnikov nekdanji črnogorski smučar Dragan Perović, vloga zastavonoše pa je pripadla slovenskemu smučarju Juretu Franku. Olimpijski ogenj je na prizorišče na tekaških smučeh prinesel slovenski smučarski tekač Ivo Čarman, čast prižiga olimpijskega ognja pa je pripadla hrvaški umetnostni drsalki Sandi Dubravčić. Stadion je danes dom Nogometnega kluba Sarajevo in po legendarnem napadalcu Sarajeva, ki je blestel v 50. in 60. letih, leta 1987 pa umrl zaradi srčnega infarkta, nosi uradno ime stadion Asim Ferhatović Hase.
Jugoslavija je na olimpijskih igrah po rokah nosila srebrnega junaka Jureta Franka, pot do zvezd pa se je odpirala tudi njegovemu prijatelju Vasji Bajcu, a je imel nekaj smole, da se ni pobližje spogledoval z odličjem. "Priložnost je bila. Še Jure mi je rekel, da sem bil blizu: 'Ali ne bi bilo super, da bi imela oba medalji?' Tako je bilo," se spominja Bajc, ki je iz rokava stresal anekdote, povezane z igrami v Sarajevu.
>Bibija Kerla je zanimiva ženska. Rojena je pred 63 leti v Imamovićih v občini Sokolac in je ravno v Sarajevu, kamor se je preselila zaradi športa, ki je še danes pomemben del njenega življenja, doživela svoje najbolj zvezdniške trenutke. Na olimpijskih igrah je Jugoslavijo zastopala v hitrostnem drsanju in si simpatije naroda pridobila s svojo borbenostjo. Obiskali smo jo v Iliašu, kjer se danes ukvarja s turizmom.
>Na olimpijskih igrah sta za izjemno zgodbo poskrbela ameriška brata dvojčka, Phil in Steve Mahre, ki jima je v alpskem smučanju v slalomu uspel neverjeten rezultat. Bila sta skromna in prizemljena, saj sta zase dejala, da sta bila le fanta, ki sta po naključju smučala.
>Kirk Muller, član kanadske hokejske reprezentance. O spremljanju treninga izbrane vrste Sovjetske zveze, ki je bila absolutni favorit za zlato. "Še vedno se spomnim njihovega treninga. Tam je bil Vladislav Tretjak. V dvajsetih minutah ni prejel gola. Nobenega! Pa so streljali, se trudili in to so bili prekleto dobri hokejisti. "Nobenega ni spustil!" smo se čudili. Bilo je neverjetno. Pomislili smo, le kako bomo tem zabili kakšen gol."
Olimpijske igre so bile za jugoslovansko hokejsko reprezentanco pete in hkrati zadnje, na katerih je nastopila. Za varovance Štefana Semeta je bilo domače tekmovanje nekaj posebnega, tako s tekmovalnega kot življenjskega vidika. Nekatere športne velemojstre, ki so jih prej spremljali zgolj po televiziji, so zdaj videli v živo. Za enega vidnejših trenutkov na ledu šteje dosežen gol proti poznejši olimpijski zmagovalki Sovjetski zvezi, ko kar niso mogli verjeti, da jim je uspelo premagati legendarnega vratarja Vladislava Tretjaka.
>V Wengnu je leta 1984 Združenim državam priboril prvo moško smukaško zmago v svetovnem pokalu, v Sarajevu mesec pozneje še prvo zlato olimpijsko kolajno v najhitrejši disciplini alpskega smučanja. Pred tem v smuku še noben Američan ni bil boljši kot peti. Bill Johnson. Za številne Američane je bil njegov sarajevski nastop razlog za to, da so se odločili za nakup smuči in začeli smučati. Arogantni šarmer, ki je dočakal tragični konec.
>"Videlo se je, kako cela Jugoslavija in Sarajevo dihata za te igre. To je bilo imenitno," se iger v Sarajevu spominja nekdanji slovenski biatlonec Jure Velepec, ki je tam nastopal še kot mladinec, star komaj 18 let. "Čeprav rezultatsko ni bilo nekih presežkov, vsaj kar se biatlona tiče, je bilo to krasno doživetje in ostali so lepi spomini," pravi.
>Olimpijske igre v Sarajevu so bile prelomne v marsikaterem pogledu. Med drugim je igre v prav posebnem spominu ohranil senegalski smučar Lamine Guèye, ki je kot prvi temnopolti Afričan nastopil na olimpijskih igrah in spisal pomemben mejnik v zgodovini športa.
>Marja-Liisa Kirvesniemi, v Sarajevu še Hämäläinen, finska tekačica na smučeh, ki je osvojila tri zlate kolajne na vseh treh ženskih tekmah (5, 10 in 20 km). "Tekmo je prišla gledati tudi naša hokejska reprezentanca in to v snežni nevihti. Pomislila sem, da mi ob tako imenitni podpori res ne sme spodleteti."
Jože Kopač je z gostinskim poklicem povezan že od svojega 15. leta in leta 1984 je doživel vse čare olimpijskih iger v Sarajevu. Že kot zelo mlad fant je delal na Brdu pri Kranju in se kalil v vseh rezidencah bivše Jugoslavije. Medtem je zaključil študij na hotelski fakulteti v Opatiji, poleg tega je v Franciji opravil tudi slaščičarsko akademijo. Veliko je delal v tujini - v Avstriji, Franciji, Monte Carlu, Švici, Liechtensteinu … Danes dela in uživa na Katarini nad Ljubljano, kjer vodi in skrbi za vaško gostilno Pr'Jur. Tam smo ga tudi obiskali.
>Legendarni slovenski kantavtor Andrej Šifrer je bil eden tistih srečnežev, ki so si olimpijske igre v Sarajevu ogledali v živo. 14. februarja 1984 je bil del več desettisočglave množice, ki je na Bjelašnici spremljala veleslalomsko tekmo, na kateri je njegov prijatelj Jure Franko osvojil srebrno olimpijsko medaljo. "Bilo je, kot bi eksplodiral lonec," se evforije ob prvem odličju za Jugoslavijo in Slovenijo na zimskih olimpijskih igrah spominja danes 72-letni Šifrer. "Juretova medalja je osmislila olimpijske igre v Sarajevu," pravi.
>Slovenci so v Sarajevu sodelovali tudi pri pripravi prog. Progi za veleslalom in smuk je pripravljalo šest mož s Pohorja, med njimi dolgoletni vodja proge na Zlati lisici Andrej Rečnik. Sam na več kot mesec dni, ki jih je v večinoma zelo slabem vremenu preživel na Bjelašnici, nima najlepših spominov, ima pa številne neverjetne zgodbe, ki se jim danes lahko samo smejemo.
>V Sloveniji ob dovolj obilni zimi še uporabljajo nekatere stroje in opremo, ki so jih leta 1984 potrebovali na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu. Del te zapuščine, ki jo danes uvrščamo med prave starodobne stroje, je tudi ta mali teptalec snega iz Gorenje vasi.
>Sarajevo je bilo od 8. do 19. februarja leta 1984 središče sveta. Veličasten simbol okoli športa združene Jugoslavije, prvi gostitelj zimskih olimpijskih iger v komunistični državi nasploh, mesto, v katerem sta vsaj začasno hladnovojne napetosti pozabili tudi svetovni velesili ZDA in Sovjetska zveza. To so bile igre miru, prijateljstva, le osem let kasneje pa je Sarajevo postalo tragični, srce parajoči simbol razdora, razkola, razpada, simbol izgubljene nedolžnosti. Radost in ponos olimpijskega gibanja sta bila kruto utopljena v krvi neštetih žrtev vojne.
>Raimo Helminen, tedaj 19-letni član finske hokejske reprezentance, ki se iz Sarajeva najbolj spomni uspehov Kirvesniemijeve in Mattija Nykänena. "Spomnim se, da je šla celotna ekipa na ogled tekme in spomnim se snežnega meteža. Ko pa fantje pridejo na sneg, pa seveda mora biti tudi nekaj rokoborbe. In je bila."
"V olimpijski vasi smo jedli evropske jedi, se pa spomnim, da smo imeli še pred začetkom iger v hotelu priložnost naročiti lokalne specialitete. Spomnim se bosanskega lonca s klobasicami in čebulo. Bilo je zanimivo."