Jure Košir,

dobitnik bronaste olimpijske medalje na ZOI v Lillehammerju

Avtor: Alenka Teran Košir
Fotografije: Matej Leskovšek
Video: Dean Gostimirovič, Luka Petrič, Uroš Majerle

Olimpijske igre v Lillehammerju so bile po Albertvillu vaše druge, s to razliko, da ste na Norveško pripotovali v vlogi favorita za medaljo v slalomu.

Za razliko od mojih prvih olimpijskih iger so te v Lillehammerju minile v povsem drugačnem pričakovanju. Bil sem eden od favoritov in to precej spremeni vso igro ter prinaša določeno napetost. Spomnim pa se, da me vloga favorita takrat ni motila. Bil sem še zelo mlad in človek pri teh letih drugače dojema pritisk. Precej lažje je kot pa pozneje.

Slalomska preizkušnja, ki vam je prinesla bronasto olimpijsko medaljo, je običajno na sporedu povsem ob koncu iger. Ste ves ta čas preživeli na Norveškem ali ste se reprezentanci pridružili pozneje?

Imel sem to čast, da sem bil na odprtju iger nosilec slovenske zastave in tako sem bil na igrah prisoten od vsega začetka. Takrat sem tekmoval v vseh disciplinah in vmes smo se odpravili še na sever Norveške, kjer smo pilili formo. In to zelo uspešno. Vse je potekalo precej idealno, no, razen res nizkih temperatur. V povprečju so se gibale med −20 in −30 stopinjami Celzija, ampak če se zdaj ozrem nazaj, to niti ni bilo slabo, saj sem pozneje doživel tudi druge ekstreme, ko so nam visoke temperature odplaknile smučarske prireditve.

Nekaj dni pred slalomsko preizkušnjo se je Slovenija že okitila z dvema olimpijskima medaljama, ki sta si jih priborili Alenka Dovžan in Katja Koren. Ste to občutili kot razbremenitev ali dodaten pritisk?

Kot neko spodbudo. Mislim, da je to podžgalo celotno olimpijsko ekipo in da ti to da občutek, da je mogoče uspeti. To je vsekakor motivacija. Ko vidiš vse to veselje pri moštvenih kolegih, si seveda želiš, da bi bil tega tudi sam deležen.

Alenkina in Katjina medalja sta bili enkratna spodbuda za mojo pripravo. Vsi smo se teh dveh medalj iskreno veselili, najbolj pa je pri veseljačenju in organizaciji "štoserskih" dogodkov izstopal Franci Petek, ki je za vsakega pripravil presenečenje.

Po osvojitvi medalje sem tudi jaz doživel pravi kraljevi sprejem, ko so me na postelji nesli od vhoda v olimpijsko vas pa vse do moje hiše. Franciju sem še danes hvaležen za te lepe spomine.

Škoda, da mu tega v Lillehammerju niste mogli vrniti.

Ja, te igre so za Francija Petka prišle malce prepozno. V skokih se je takrat začel uveljavljati škarjasti slog, Franci pa je bil skakalec klasičnega tipa, ki je tri leta prej postal svetovni prvak. Bil pa je eden izmed favoritov v Albertvillu.

Če se osredotočiva na olimpijski slalom … takrat je bilo v veljavi pravilo FIS, po katerem ste si najboljši smučarji lahko sami izbrali štartno številko. V vašem primeru se to ni ravno najbolje izšlo.

Ja, mislim, da prav v izbiri štartnih številk tiči razlog za ponesrečen prvi nastop tako Alberta Tombe kot tudi mene. FIS je imel takrat pravilo, po katerem si si lahko glede na uvrstitev na slalomski lestvici izbral štartno številko. Jaz sem takrat lahko izbiral kot tretji. Tomba se je odloči za enko, ki v alpskem smučanju običajno velja za najboljšo številko, Thomas Stangassinger je izbiral kot drugi in se, presenetljivo, odločil za osem ali devet, jaz pa sem kot tretji izbral številko dve. V nasprotju z avstrijsko ekipo temu nismo posvečali posebne pozornosti, medtem ko so Avstrijci precej analitično spremljali spremembe snega med samim tekmovanjem. In tukaj so nam res pokazali, kako se stvarem streže. Izkazalo se je namreč, da so bile višje štartne številke hitrejše in Stangassinger si je v prvem teku res prismučal precejšnjo prednost.

Mislim, da sem prvi tek odpeljal brez napak in napadalno, Tombo sem "nažgal" za tri desetinke, nato so nas od štartne številke pet naprej začeli serijsko premagovati. Takrat se mi je zdelo, da je že vse izgubljeno.

Mislim, da so podobno razmišljali tudi slovenski navijači. Kaj se vam je pletlo po glavi med prvim in drugim tekom?

Spomnim se, da sem se na štart drugega teka na sedežnici peljal s Tomažem Cerkovnikom. Rekel mi je, da je res škoda, da letos ne bom prišel do medalje in da naj upam, da bom še kdaj dobil priložnost. Takrat mi ta njegova izjava ni bila preveč všeč, nisem razumel, da me je želel podžgati za drugi nastop.

No, ta drugi nastop se je razen zadnjih 15 sekund pred ciljem kar lepo posrečil, čeprav je bil daleč od moje najboljše olimpijske vožnje. V športu je pač tako, da včasih tudi z manj kakovostnim nastopom prideš do vrhunskega rezultata, včasih pa z vrhunskim ne prideš niti blizu odličij.

Verjetno se občutek, ko stojiš na štartu olimpijske tekme, precej razlikuje od občutka, ki športnika preveva na "običajni" tekmi.

Napetost pred olimpijskim nastopom je vsekakor večja kot na drugih tekmovanjih. Že samo vzdušje okrog iger te spravi v neko posebno stanje, začutiš, da gre za nekaj posebnega. Ves svet je usmerjen v to dogajanje in dejstvo, da si kar naenkrat v soju žarometov, lahko resno načne pripravo na tekmovanje. Trema je lahko večja kot običajno. Zato se velikokrat izkaže kot prednost, če ima športnik možnost nastopiti na več tekmah. Sam prvi nastop pa je res nekaj posebnega in ti pride v kosti.

V drugem teku ste štartali z osmega mesta in v cilj prismučali šele kot drugi, za Albertom Tombo. Na vrhu smučišča pa je bila še cela skupina vrhunskih smučarjev.

Ja, takrat sem bil prepričan, da je vse izgubljeno. Moj odziv v cilju je bil precej kisel. No, ampak potem se je tekma šele začela. Proga se je zdrsala in v istih vratcih so s proge odleteli štirje tekmovalci, vključno z Kjetilom Andréjem Aamodtom, domačim favoritom, ki je veljal za izredno stabilnega smučarja in je bil po prvem teku drugi. Nikoli si ne bi mislil, da se mu lahko zgodi, da odstopi na tretjih vratih.

Napetost v cilju je bila ogromna. Tudi če se grdo sliši, ampak takrat smo prav čakali naslednjega tekmovalca, ki bi mu spodletelo. Zazrti smo bili v pobočje, smučarji pa so samo izpadali ali zaostajali.

Takrat smo rekli, da so padali za Slovenijo.

Ja, s tem da bi, če bi bila proga 20 sekund daljša, padel tudi Thomas Stangassinger. Če danes pogledam nazaj, je bila to res enkratna priložnost za zlato. Ampak o tem zdaj nima smisla razmišljati.

Danes sicer slišim kak očitek, izrečen napol v šali, češ, mater, kakšno srečo si imel takrat. Res je, takrat sem dejansko imel srečo, jo pa potem štiri leta pozneje v Naganu nisem imel. Do zadnjega merjenja vmesnega časa sem bil v veleslalomu drugi, tik za Hermanom Maierjem, nato pa se mi je pripetila dokaj neobičajna napaka in medalja je za 15, 16 stotink splavala po vodi.

Zdi se mi, da se količina sreče in nesreče, ki si jo deležen kot športnik, sčasoma poravna.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz ciljne ravnine? Kdo vam je prvi čestital, kdo vam je prinesel slovensko zastavo?

Vse je potekalo dokaj spontano. Spomnim pa se iskrenega veselja vseh naših v cilju. Moštveni kolega Mitja Kunca je žal osvojil četrto mesto, vendar tudi on z nikakršno gesto ni pokazal obžalovanja. Tako se je pač odvilo.

Najbolj pa mi je v spominu ostala razglasitev rezultatov, ki je bila res nekaj posebnega. Razglasitev smo imeli istočasno kot zmagovalci nordijskega teka, ki je na Norveškem izredno cenjena disciplina in tekma v bobu štirisedu.

Na 50-kilometrski preizkušnji v nordijskem teku je takrat zmagal legendarni Vladimir Smirnov, v bobu štirisedu pa nemška ekipa, ki je že štirikrat zmagala na olimpijskih igrah, in spomnim se, da sem se počutil res privilegiranega, da sem se znašel v taki družbi.

Predstavljam si, da si je razglasitev ogledala ogromna množica ljudi.

Ja, celotne igre je spremljala ogromna množica ljudi, ki se je izkazala za najboljšo športno publiko, kar sem jih kadarkoli doživel.

Tudi v Ljubljani vas je ob vrnitvi pričakala nepregledna množica ljudi.

Ta sprejem me je presenetil. Nihče ni pričakoval česa takega. Že na letališču na Brniku je bilo noro, v Ljubljani pa … Kaj takega si nismo mogli niti predstavljati.

Bili smo šokirani, imeli smo tremo, istočasno pa smo začutili, da je Slovenija res vesela naših dosežkov. Mislim, da smo bili takrat vsi zelo zavedni in da je vse skupaj lepo sovpadlo z našimi dosežki in mlado državo.

Sprejemu pred magistratom je sledil še sprejem v domači Mojstrani, ki je v Lillehammerju na nek način dobila kar dve olimpijski medalji, Alenkino in vašo.

Ja, ampak tam je bilo vse že bolj na glavo (smeh).

Kaj vam je poleg prepoznavnosti prinesla olimpijska medalja?

Moral bi precej razmisliti (se zamisli). Olimpijska medalja je bila zame velika osebna potrditev in potrditev, da je bila odločitev za vztrajanje v smučanju pravilna.

Olimpijske igre so mi bile vedno zelo pri srcu. Spomnim se, da sem jih že kot otrok spremljal z očetom, in to je bilo globoko zasidrano v moji podzavesti. No, potem pa sem tudi na lastni koži izkusil, da so olimpijske igre res največji športni dogodek na našem planetu.

Priznam pa, da sem si vedno želel zlate olimpijske medalje. Med bronasto in zlato olimpijsko medaljo je namreč velika razlika. Če si prvi, si olimpijski prvak, če si tretji, si le nosilec bronaste olimpijske medalje. Sem pa tudi na bron zelo ponosen in vesel, da sem ga osvojil.