"Grčija ima zgodovino, ima kulturo. Ima zemljo, morje in sonce. Res bi nam lahko uspelo, a poglejte, kje smo danes ..."

Ker pa je tonila vse globlje v recesijo, evropski denar, čeprav je šlo za rekordno visok znesek, pa ni zadoščal in je pošel že dobro leto pozneje, je Evropa, z bankrotirano državo pred seboj, začela razmišljati o novem posojilu. S tem bi Grčijo zadržali v evrskem območju. 12. februarja 2012, na dan, ko je Lukas Papademos, začasni premier na čelu krhke vlade narodne enotnosti, poslancem razlagal, zakaj morajo podpreti drugi, 130-milijardni sveženj denarne pomoči, je na glavnem atenskem trgu Sintagma proti varčevalnim ukrepom in obstoju Grčije v evrskem območju protestiralo sto tisoč ljudi. Dva meseca pozneje so pod enim izmed dreves na Sintagmi našli truplo. 77-letni upokojeni farmacevt se je z metrojem pripeljal na trg in se ustrelil. V njegovem poslovilnem pismu je pisalo:"Da bi preživel, sem moral brskati po smeteh."

Grčiji so zasebni vlagatelji, predvsem nemške in francoske banke, do zdaj odpisali sto milijard evrov posojenega denarja. Ta trenutek je država zadolžena za već kot 415 milijard evrov oziroma za 175 odstotkov vrednosti bruto domačega proizvoda. To pomeni vsega, kar njeno gospodarstvo ustvari v enem letu.

Lani je Mednarodni denarni sklad priznal, da je v primeru reševanja Grčije ravnal napačno, kršil več lastnih pravil. Danes je to jasno. Država je morala pogoltniti preveč premočnih zdravil v prekratkem času. Samo leta 2011 je propadlo sto tisoč grških podjetij, četrtina več kot leto prej, delo je v tem času izgubilo skoraj milijon ljudi, domove po nekaterih podatkih dvajset tisoč. Leto pozneje je vrata zaprla vsaka peta trgovina v starem mestnem jedru Aten.
"Od 23 so ostale samo tri trgovine. Naša, prodajalna knjig tukaj zraven in malo naprej še ena trgovina. Drugi najemniki so odšli drugam, tja, kjer so najemnine nižje," je sredi poletja povedala prodajalka v atenskih prostorih založbe, kjer je mogoče najti starejše izvode časopisov in popotniške vodnike. V državi je brezposelnih več kot četrtina od skupaj pet milijonov za delo sposobnih. Brez zdravstvenega zavarovanja je danes več kot milijon Grkov. Po podatkih Unicefa je bilo leta 2013 na pragu revščine skoraj sedemsto tisoč otrok. V Atenah s širšo okolico, ki jih je kriza najbolj prizadela, je spomladi 2012 po brezplačen obrok hrane hodilo štiristo tisoč ljudi. To je vsak enajsti ali več, kot je vseh prebivalcev Ljubljane.

Kriza je spremenila tudi razmerja v grškem političnem prostoru. Nekdaj suvereno največji stranki v državi, liberalno-konservativna Nova demokracija, ki jo vodi trenutni premier Antonis Samaras, in socialdemokratska PASOK, na čelu katere je George Papandreu, sta zaradi izvajanja nepriljubljenih ukrepov izgubili precej podpore. Zdaj sta v vladi, ki se drži nad površjem s krhko parlamentarno večino. V parlamentu je od junija 2012 druga najmočnejša stranka koalicija skrajne levice – Siriza, ki skozi svoja protikapitalistična izhodišča zagovarja drugačen pogled na reševanje grške krize, predvsem prenehanje odplačevanja dolgov na način, kot to država počne zdaj, in redistribucijo bogastva. Siriza, ki jo vodi 40-letni urbanist Aleksis Cipras, je na nedavnih evropskih volitvah celo zmagala, drugouvrščeno Novo demokracijo je prehitela za nekaj odstotkov.

Na desnici se je v krizi okrepila Zlata zora, skrajna stranka, ki zagovarja sporno protipriseljensko politiko ksenofobije ter evroskepticizem, pri čemer ne izključuje niti izstopa države iz Evropske unije in evrskega območja. V zaostrenih razmerah, ko številni Grki vztrajno iščejo krivca za slab položaj v družbi, je Zlati zori leta 2012 s sedmimi odstotki glasov uspel preboj v parlament. Na evropskih volitvah je stranka prejela skoraj desetinsko podporo volivcev.

Množičnih protestov na grških ulicah danes ni več. Še vedno pa v Atenah in drugih mestih naletite na manjše proteste in izraze nestrinjanja s politiko vlade. Grčija se je aprila letos vrnila na finančne trge. To pomeni, da ji vlagatelji spet dovolj zaupajo in so pripravljeni kupovati njene obveznice.

Država naj bi po napovedih v tem letu prvič po šestih letih dosegla gospodarsko rast. O letošnji turistični sezoni Grki govorijo v presežnikih. Jeseni v Grčijo prihajajo predstavniki tako imenovane trojke, Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad in Evropska centralna banka. Čeprav državo čaka še več kot petsto različnih ukrepov, bo ta obisk pri Grkih osovraženih tujih politikov in finančnikov predvidoma zadnji. Trojka bo po njem napisala končno poročilo o bolnici, ki jo je iz kritičnega mrtvila reševala zadnjih pet let.

A eno so številke, drugo ljudje. Ti sprememb še vedno ne čutijo, še vedno se spopadajo s pomanjkanjem. Raziskava iz leta 2012 je pokazala, da je devet od desetih Grkov o prihodnosti gojilo negativne misli. V državi, ki je pri vrhu lestvic davčnega izogibanja, so davki izredno visoki in še vedno naraščajo.

"Grčija je bankrotirana država, je kot človek v komi. Mrtva je. Vzdržuje nas trojka. Ne s krvjo, ampak s strupom. Smo kot zombi dežela. Kaj bi storila Siriza, če se ji ponudi priložnost, da prevzame oblast v državi? Evropske unije ne bi zapustili. Bi pa bi odšli v Bruselj in trojki izrekli odločen ne."

NICHOLAS CIMPIDAS

"Stanje pri boju proti korupciji se je v zadnjem času izboljšalo. Država je napredovala. Zdi se mi, da so oblasti načrtno iz vsakega področja izbrale po enega človeka in ga postavile pred sodišče. Učinek je, da so zdaj vsi drugi preveč prestrašeni, da bi si še upali iti korupcijo. Od zdaj bo vsak dvakrat premislil, preden bo vzel fakeláki (majhna kuverta, op. p.)."

Nikos Stavroullakis, star 57 let, je po poklicu novinar. Vso svojo poklicno pot spremlja grško politiko. Če mu gre verjeti, za korupcijo pri Grkih velja naslednje: "Grki ljubijo svojo državo. Vendar le na papirju. V resničnem življenju jo sovražijo. Če se bo ponudila priložnost, jo bodo skušali izigrati. Grki so prijatelji s korupcijo. Ko najdejo priložnost, nimajo težav vzeti denarja."

Sled te lastnosti naj bi se pri Grkih vlekla skozi dolge veke zgodovine. "Ko je Fidias, največji kipar klasične Grčije, ustvaril zlati kip boginje Atene, ki naj bi stal na Partenonu, so ga skorumpirani in nevoščljivi nasprotniki obtožili, da si je prisvojil nekaj zlata. Ker je poznal ljudski značaj, je zlato stehtal, še preden se je lotil oblikovanja skulpture. In pred sodnikom mu je uspelo dokazati, da je teža enaka in da zase ni vzel ničesar."

Grčija je v zadnjih letih od evropskih držav in Mednarodnega denarnega sklada prejela dva velikanska svežnja denarne pomoči v skupni vrednosti 240 milijard evrov. V zameno so ji te vročile seznam reform, ki jih mora izpeljati brez zadržkov: zmanjšanje javne porabe, reforme za izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva in poslovnega okolja, privatizacija državnega premoženja.

Nicholas Cimpidas je bil eden izmed 2600 novinarjev, ki se jim je lani poleti ob ukinitvi grške javne televizije vlada zahvalila za sodelovanje. Zdaj dela na televizijskem programu, ki so ga ustanovili skupaj s nekaterimi odpuščenimi kolegi. O ukrepih, ki jih vlada zadnja leta izvaja v imenu zmanjševanja javne porabe, Cimpidas govori izjemno kritično: "Grška vlada in trojka, to je eno in isto. Zame so oboji slabi. Položaj je v tem trenutku za Grčijo res neznosen. Smo laboratorij Evrope. Tukaj preizkušajo stvari. Kar deluje, izvozijo v druge države."

Dolžniška kriza in z njo povezani ukrepi so Grčijo pripeljali tudi v politično krizo, ki jo nekateri označujejo za eno najhujših v zgodovini povojne Evrope. Krizna tektonika je v zadnjih letih zato temeljito preoblikovala grški politični prostor.

Grško vlado, ki stoji za nepriljubljenimi varčevalnimi ukrepi, trenutno tvori šibka večina liberalno-konservativne stranke Nova demokracija, ki jo vodi premier Antonis Samaras, in socialdemokratske stranke PASOK, na čelu katere je George Papandreu, potomec znane dinastije politikov na državni ravni. Podobno kot v prejšnji grški vladi on sta bila v preteklosti na položaju ministrskega predsednikav državi, celo večkrat, tudi njegova oče in ded.

Ukrepi, kot so nižanje pokojnin in plač ter visoki davki, so strankama Nova demokracija in PASOK v zadnjih letih odnesli precej podpore. Leta 2012, ko so šli Grki v mesecu dni dvakrat na volitve, je silovit vzpon na račun prelivanja glasov razočaranih volivcev zabeležila koalicija skrajne levice, Siriza. Pod vodstvom Aleksisa Ciprasa je stranka, ki zagovarja protikapitalizem, konec varčevalnih ukrepov in drugačno pot države iz krize, zbrala nekaj manj kot 27 odstotkov glasov in osvojila 71 poslanskih sedežev. Siriza je trenutno najmočnejša opozicijska stranka v grškem parlamentu.

Cimpidas je do politikov na oblasti in njihovih prijemov neusmiljeno oster. A kako odgovarja na podatek, da bo grško gospodarstvo, potem ko se je v zadnjih petih letih skrčilo za četrtino, letos prvič napredovalo? "Ne gre toliko za rast, s tem je podobno kot z zaposlenostjo. Vlada pravi, da je pomembno ustvarjati delovna mesta. Vprašanje pa je, kakšna delovna mesta. V tem trenutku lahko najdete delo s šesturnim delovnikom, za kar boste dobili tristo evrov mesečno. Toda kaj lahko počneš s takšnim delom, kamor niso všteti nobeno zavarovanje, nikakršna pokojninska vplačila?" se sprašuje Cimpidas.

Nikolas Vafiadis na stvar gleda drugače in v napovedani gospodarski rasti vidi dobre obete. A tudi on se zaveda, da so številke eno, čisto nekaj drugega pa je, kaj čutijo ljudje in njihovi žepi. "Brez dvoma, trojka je šla pri zahtevah večkrat čez rob. V Evropskem parlamentu so zato lahko slišali veliko kritik na račun tega, kaj so naredili Grčiji."

Napake pri reševanju najjužnejše države članice tako imenovanega olivnega pasu je priznala tudi sama trojka. Mednarodni denarni sklad je v preteklih letih večkrat povedal, da so se tegob Grčije lotili na napačen način. Kršili so celo svoja temeljna pravila.

"Če ne bi naredili napak, ki so jih, Grčija verjetno ne bi izgubila milijona delovnih mest. To je posledica politike trojke," ugotavlja Vafiadis. A po drugi strani pravi, da je tridelna odprava, ki je prišla in še vedno prihaja v Grčijo, domače politike prisilila v določene nujne ukrepe, ki si jih zaradi tveganja izgube priljubljenosti sami niso upali izpeljati.

Cimpidas ne skriva, v katerem kotu domače politike vidi rešitev za Grčijo. To je stranka Siriza. "Grčija je bankrotirana država, je kot človek v komi. Mrtva je. Vzdržuje nas trojka. Ne s krvjo, ampak s strupom. Smo kot zombi dežela. Kaj bi storila Siriza, če se ji ponudi priložnost, da prevzame oblast v državi? Evropske unije ne bi zapustili. Bi pa bi odšli v Bruselj in trojki izrekli odločen ne. Dovolj je bilo memorandumov, Grčiji naj se odpiše dolg, saj ga ne more odplačevati. Podobno kot je to storila Argentina. Potem bi se obrnili na evropske države, ki so Grčiji posodile denar, in se z njimi dogovorili za odplačevanje posojil. Ena od prvih stvari, ki bi jo zahtevali, bi bila prekinitev varčevalnih ukrepov. Povedali bi jim, da od zdaj politiko nadziramo sami, ne pa da nam drugi govorijo, kaj smemo in česa ne."

Stavroullakis za razliko od Cimpidasa meni, da vse krivde ni mogoče uperiti v trojko, saj so pot v krizo tlakovale grške vlade, ki so v preteklosti nerazumno upravljale z državnim denarjem. "Trojka je prišla, ker nobena od grških vlad ni imela jajc, da bi sama izpeljala ukrepe v svojem imenu. Trojka je Grčiji pomagala shoditi po evropski poti. Trojka ni humanitarna organizacija, ki ljudem posoja svoj denar. Če ti ga posodi, ga želi nazaj. In to pod zelo strogimi pogoji."

Vafiadis pa na vprašanje, ali bi Siriza, če ji uspe sestaviti vlado, kar bi se utegnilo zgoditi zaradi nepriljubljenosti obeh zdajšnjih vladajočih strank in nujno ostrih ukrepov, v prihodnjih letih lahko korenito spremenila prihodnjo smer Grčije, odgovarja:"To ni stranka lunatikov. To je resna stranka. Veliko politikov, ki so danes v Sirizi, je bilo prej v PASOK, v socialistični stranki."

"Če Siriza prevzame oblast, je treba videti, s kom bodo šli v vlado. Sami vlade verjetno ne bodo mogli sestaviti. Razumljivo je, da zdaj zastopajo radikalna stališča. V krizi se radikalizira celotna družba. Tudi zato imamo na desnici vzpon fašističnih strank. Čeprav obstaja del Sirize, ki ne želi biti v Evropski uniji, menim, da ta stranka na oblasti ne bi škodovala evropski poti Grčije," napoveduje Vafiadis.

"Protikrizne reforme so bolj kot javni zadele zasebni sektor, država tukaj pobere veliko prispevkov. Davki na lastnino še dodatno pritiskajo na zasebni sektor," pravi odvetnica Ana Maria Tutea.

Leta 2011 se je grško gospodarstvo skrčilo za sedem odstotkov. V državi je takrat dobesedno izpuhtelo milijon delovnih mest. Od začetka krize do danes je ekonomija države skromnejša za neverjetno četrtino.

Zaradi ukrepov pa ne trpijo le zasebniki, prizadeti so vsi segmenti grške družbe. Upokojencem so varčevalni ukrepi porezali pokojnine. Aprila 2012 so pod drevesom na glavnem trgu Sintagma našli ustreljenega 77-letnega upokojenega farmacevta. V poslovilnem pismu je zapisal, da je njegovo preživetje postalo odvisno od brskanja po smeteh.

Občutno so se znižale tudi plače v javnem sektorju. Ker država zagovarja tanjšo javno upravo, so številni izgubili službe.

Čeprav množičnih demonstracij, kakršne je Grčija videla med letoma 2010 in 2012, danes v državi ni več, se manjši protesti dogajajo skorajda vsak dan. Največ jih je v Atenah, kjer ljudje tudi najtežje stikajo konec s koncem.

Lučaj od stavbe grškega parlamenta tik ob glavnem atenskem trgu je poslopje finančnega ministrstva. Pod arkadami iz marmorja že deset mesecev protestirajo čistilke, nekoč zaposlene na ministrstvu. 595 jih je, ki so se jim v imenu varčevanja oblasti lani zahvalile za sodelovanje. Odpoved ni bila upravičena, od septembra lani dan za dnem sporočajo odpuščene delavke.

"Vlada nas je odpustila, za naše delo je najela zunanje izvajalce, menda zato, ker so cenejši," pravijo. Delodajalec jim je za čiščenje plačeval med 205 in 757 evri mesečno. "Vendar je resnica takšna, da mora zdaj drugim, zasebnikom, za opravljeno delo plačevati več, kot je prej nam."

Delavke vztrajajo, da jih država vzame nazaj.

Pred vhodom v ministrstvo od spomladi stojijo šotori. Nekatere od odpuščenih čistilk so se vanje dobesedno preselile. Pravijo, da ne bodo odnehale. Da so glas vseh tistih, ki so jih v letih, ko država zateguje pas, brutalno prizadeli varčevalni ukrepi: odpuščenih delavcev, nezaposlenih, študentov, upokojencev.

"Tukaj je zelo dobro," je na vrtu delilnice povedal 35-letni Vassilis. Pravkar je pojedel malico tistega dne, rižoto in solato.

Po brezplačne obroke v javnih kuhinjah je leta 2012 hodilo štiristo tisoč prebivalcev širšega območja Aten. Vsak deseti, ki živi v prestolnici in njeni okolici.

Vassilis je iz pakiranega šestorčka ponudil liter mleka: "Boš?"

Podobno kot on jih na ulico Sofokleos po brezplačno hrano vsak dan pride tisoč petsto. Denarja, da bi si hrano kupili sami, nimajo.

Odkar je Grčija v globokem varčevalnem primežu, se na vrtu ne srečujejo le neprilagodljivi posamezniki, ki so se podali na cesto ali pristali v klošu, zasvojenci in drugi, ki bi jih ulica tako ali drugače poklicala k sebi. Po brezplačen obrok zdaj hodijo mladi, stari, ljudje vseh starosti, ki se jim je z izgubo službe ali s prepolovitvijo pokojnine zgodil življenjski zasuk, ki ga nikoli ne bi pričakovali.

Voula Malla v delilnici pomaga kot prostovoljka. "Zadnja leta, sploh odkar je kriza, se je število oseb, ki prihajajo k nam, precej povečalo. Pridejo tudi ljudje, ki prej nikoli ne bi. Ne zmorejo več. To so tisti, ki so imeli nekdaj urejeno življenje, zdaj pa so jih razmere potisnile čez mejo revščine."

Tej se v Grčiji približuje skoraj vsak tretji prebivalec, vsakega desetega je revščina že prizadela. Vedno bolj so ji izpostavljeni tudi otroci. Skoraj tristo tisoč naj bi jih živelo v gospodinjstvih, kjer nihče od odraslih nima dela. So brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja in pravic.

Kmalu bo poldan in pred okencem na vrtu delilnice, ki spominja na velik kiosk, se nabira kolona. Čeprav je vrt ustanove za pomoč brezdomcem K.Y.A.D.A. prostoren, ni dovolj dolg, da bi sprejel vse, ki so prišli. Vrsta se vije proti pločniku ob cesti.

Prihod na prostor, kjer delijo brezplačno hrano, je za marsikoga ponižanje. A številni Grki danes nimajo več izbire. "Mnogi pridejo iz drugega okoliša, da jih ne bi videl kdo poznan. Pri ljudeh, ki niso bili nikoli prej na robu, je potreben drugačen pristop. Z njimi je težko delati. Tega nikoli niso poznali, tega nikoli niso bili navajeni."

Opoldanski obrok je prvi od dveh, ki jih razdelijo vsak dan. Pri delu pomagajo štirje prostovoljci, tudi upokojenka. Danes je obrok rižota in solata v plastenkah ter sadje, kdor želi, si lahko vzame tudi pijačo, mleko.

Delilnica hrane deluje v okviru centra za pomoč brezdomcem. Tega so odprli leta 1999, sprva je spadal pod atensko mestno občino, zadnje desetletje se financira iz lastnega sklada. Za delovanje letno porabijo dobrih dvajset milijonov evrov, potrebovali pa bi še od tri do štiri dodatne milijone, ocenjuje Nikolaos Kokkinos, predsednik centra K.Y.A.D.A.

Ura je petnajst čez dvanajsto in večina je prevzela svoj obrok. Vseh pol ducata klopi, ki stojijo na vrtu, je zasedenih. Številni po obrok samo pridejo in odidejo. "No job, no money, no food," s paketom hrane v roki odgovori moški, s katerim skušamo govoriti. Odide naprej.

Drugi posedejo po vrtu. Po izpraznjenih mizah medtem poskakujejo golobi, z njih kljuvajo ostanke hrane onih, ki so že pojedli svoj obrok.

"Poleg tistih, ki so že prej hodili k nam, je največ ljudi nad petdesetim letom. To so tisti, ki so blizu penzije, a se ne morejo upokojiti, ker nimajo dela in ga ne morejo najti. Tudi mladih do tridesetega leta je precej. Po drugi strani pa jih mnogo k nam ne hodi, ker jih še vedno podpirajo družine. Družina je v teh časih zelo pomembna," svoja opažanja strne Kokkinos.

Vassilis se na družino ne more zanesti. V Atene, kamor je iz Egipta prišel komaj trinajstleten, je sam. Delal je v podjetju, službe zdaj nima več. Živi v majhni sobici. Po hrano prihaja skoraj vsak dan, navadno dvakrat.

Ustanova K.Y.A.D.A. ne pomaga samo s hrano, ljudem ponuja tudi druge brezplačne storitve: psihološko pomoč, zdravniško nebolnišnično oskrbo, obleke, nezavarovanim pomaga dobiti potrebna zdravila. V dveh hišah, s katerima upravlja K.Y.A.D.A., je na voljo 130 postelj, kdor je v stiski, lahko tam biva pol leta. Center s pomočjo v hrani in oblekah letno pomaga štiri tisoč družinam. Število tistih, ki se obračajo nanje, se ves čas povečuje. Le nekaj metrov stran od delilnice je socialna trgovina, kjer lahko ogrožene družine za določen mesečni znesek naberejo življenjskih potrebščin. Na ta način pomagajo več sto družinam letno.

S sredstvi za delovanje je vselej težava. Kokkinos, nekdanji poštar, pove: "Zelo potrebujemo donacije, v prihodnjih mesecih bomo od nekaterih evropskih držav prejeli dva milijona evrov. Denar bomo namenili ranljivejšim skupinam, v izdelkih in storitvah. Za prihodnje leto upamo, da se bo število teh, ki nas potrebujejo, ustalilo. To je tudi namen našega delovanja."

Vassilis je pobral svoje stvari, tudi šestorček mleka, ki si ga je vzel za domov. Čez štiri ure, pravi, pride spet.

Metropolitan Community Clinic Helliniko deluje dve leti in pol. Zdravstveno oskrbo in zdravila lahko tu poiščejo vsi, ki so zaradi različnih razlogov brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja in zato nimajo dostopa do zdravnikov in zdravil v javnih klinikah. Brezposelni, upokojenci, zaposleni v ranljivih samostojnih poklicih, kot so arhitekti, inženirji, novinarji.

George Vichas, zdravnik, ki dela v javni bolnišnici v Atenah, se spominja, kako je ugotovil, koliko ljudi izgublja možnost dostopa do brezplačnega javnega zdravstva: "Opažal sem, da je k meni prihajalo vedno manj pacientov. Niso mogli priti, ker so izgubili zdravstveno zavarovanje. Niso mogli plačati zdravil, ki sem jih predpisal. Število takšnih pacientov se je dramatično povečevalo. Ker sem del zdravstvenega sistema, mi je bilo jasno, kaj to pomeni in kaj bo sledilo. Želel sem ukrepati."

Vichas je vedel, kaj želi. Kliniko, kjer vedno več ljudem brez zavarovanja ne bo treba plačevati za dostop do osnovne dobrine, ki bi morala biti na voljo vsakomur. A kako to uresničiti? "Klinike, ki bi delovala na način, kot sem si zamislil, pred tem ni bilo. Potem sem po naključju srečal skladatelja Mikisa Theodorakisa, predstavil sem mu zamisel in svetoval mi je, naj poskusim na zemljišču nekdanje vojaške baze. Župan atenske občine je to pozdravil. V uporabo nam je dal nepremičnino in decembra 2011 smo lahko začeli delati."

Ljudem brez zavarovanja je na začetku pomagalo petnajst prostovoljcev. Številni zdravniki, Vichasovi kolegi, so se želeli vključiti v delo. A so najprej omahovali, saj so se bali, da bi jih v rednih službah, v ustanovah, kjer so zaposleni, lahko čakale neprijetne posledice. Ko je klinika v javnosti postala prepoznavna, je ta ovira padla. Po zmožnostih in razpoložljivem prostem času danes na kliniki pomaga sto zdravnikov različnih specializacij, pediatri, kardiologi, patologi. Še dvesto je drugih prostovoljcev. Klinika deluje izključno prek donacij ustanov, podjetij in posameznikov. Plačil za zdravniško pomoč in zdravila, ki jih predpišejo, ne sprejemajo.

Posebnost klinike je, da nima pravne organizacijske oblike, je brez uradnega statusa, ni registrirana. "Na to smo ponosni. Delujemo kot prostor, kjer ljudje dobijo brezplačno pomoč in zdravila. Ljudje nas spoštujejo, politiki pa se nas bojijo," pravi Vichas.

V Grčiji naj bi bilo brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja več milijonov ljudi. Po nekaterih ocenah celo vsak tretji prebivalec enajstmilijonske države. Na kliniki za brezplačno pomoč so do zdaj našteli več kot dvajset tisoč obiskov.

"Prihajajo ljudje z vsemi vrstami bolezni, posebej s kroničnimi. Opažamo povečano število aterokoronarnih bolezni, kapi, hipertenzij, diabetesa. Veliko je psihiatričnih in psiholoških težav. Pa otrok," našteva Vichas.

Skoraj sedemsto tisoč grških otrok se srečuje z revščino, v lanskem poročilu za Grčijo ugotavlja Unicef. Ali drugače, revščino pozna vsak tretji grški otrok. Razlog za to so nezaposlenost in vse manj socialnih pravic njihov staršev in skrbnikov. Skoraj tristo tisoč otrok živi v gospodinjstvih, kjer odrasli niso zaposleni. To pomeni, da so brez zdravstvenega zavarovanja. In s tem brez osnovne pravice do brezplačnega zdravja. "Otrokom, katerih starši so izgubili službo, pomagamo z otroškim mlekom, veliko jih je podhranjenih," pravi Vichas.

Leto in pol je, odkar se je kliniki kot prostovoljka pridružila Eleni Gerakari. Odpelje nas v veliko sobo brez oken, kjer štiri prostovoljke gosto postavljene police polnijo z zdravili, ki so jih v Helliniko prinesli ali poslali prostovoljci: s tabletami, cepivi, tekočinami, sredstvi za najhujše bolezni, tudi za zdravljenje raka.

"Tudi takšna, vredna več tisoč evrov, ki zdravijo raka. Nazadnje smo jih zbirali za otroka, starega štiri leta, ki je nujno potreboval zdravljenje. Stvari prejemamo tudi od zdravnikov, ki menjajo opremo ali gredo v pokoj. Vendar donatorjev nikoli ne razkrijemo. Ne želimo, da bi to kdo zlorabljal za samopromocijo."

V čakalnici ob našem obisku ni bilo gneče. Dve mamici z majhnima otrokoma sta čakali na sprejem. "Poletje je, v tem času k nam prihaja manj ljudi," delo v najtopleših mesecih leta opiše Gerakarijeva.

Klinika ljudem ponuja zdravniško oskrbo na prvi stopnji. "Za vsakega pacienta vodimo evidenco. Do zdaj smo jo vodili na roko, zdaj pa postavljamo računalniško bazo podatkov. V dobrih dveh letih, odkar delujemo, smo imeli dvajset tisoč terminov."

Pogosto se zgodi, da se na kliniko obrne nekdo, ki potrebuje operacijo, posebno zdravljenje ali hospitalizacijo, oskrbo takšne vrste, ki je sami ne morejo ponuditi. "Kadar imamo primer nezavarovanega pacienta, ki potrebuje operacijo ali medicinsko nego, zaradi katere bi moral v bolnišnico, se obrnemo na javne klinike in jih prosimo za sprejem pacienta. Nekatere se odzovejo in pomagajo brezplačno. Če s prošnjo nismo uspešni, o tem obvestimo javnost in na ta način ustvarjamo pritisk na javno zdravstvo in politike. Včasih pokličemo tudi zasebne bolnišnice. To se je izkazalo za zelo koristno, saj so te ljudi, ki potrebujejo pomoč, pripravljene operirati brezplačno."

Odkar je Grčija pod varčevalnimi ukrepi, je država sredstva za zdravstveni sistem znižala približno za polovico, pravi Vichas. Del ukrepov je tudi reforma, ki jo je država uveljavila pred tremi meseci. Zdravniki so se morali odločiti, ali bodo delali v javnem ali zasebnem sektorju zdravstva. Oboje ni več mogoče. Sistem zdravniških dvoživk je država z zakonom odpravila.

Vichas se je odločil ostati v javnem zdravstvu, zasebno kliniko je zaprl. Zaradi tega zdaj ponekod krvavo primanjkuje zdravnikov. "Zaradi reforme imamo zdaj v javnem zdravstvu pomanjkanje specialistov. Težave so predvsem v klinikah zunaj Aten. Lahko se zgodi, da je ponekod na voljo le en patolog."

Pred kratkim je v Grčiji začel veljati zakon, ki tudi nezavarovanim Grkom omogoča brezplačen dostop do zdravil. "To je v redu. A tudi tukaj ni šlo brez zapletov. Ko so kolegi zdravniki ministrstvo spraševali, ali lahko zdravila zdaj predpisujejo tudi nezavarovanim pacientom, so pristojni to zanikali. Šele pod grožnjami, da bomo javnost obvestili, kako isigravajo predpise, so potrdili, da to drži in da zdravniki lahko z recepti pomagajo tudi nezavarovanih pacientom."

Kdaj bo prišel čas, ko ustanova Metropolitan Community Clinic Helliniko ne bo več potrebna, Vichas ne ve.

Eleni Gerakari pa upa: "Smo ustanova brez statusa. Želimo, da tako ostane, saj upamo, da kmalu ne bomo več potrebni. Da bo država naredila, kar mora. Da bodo lahko vsi prišli do zdravstvene oskrbe in zdravil."

"Kako je šlo?" "Kar v redu. Približno tisoč kilogramov." 52-letni Stavros Pagidas je deloval zadovoljno.

Malo čez četrto uro zjutraj je Pagidas na svojem običajnem prostoru na ribji tržnici v Pireju gledal, kako mu delavci s krova dvajsetmetrske ribiške ladje v napolnjenih zabojčkih prinašajo del tistega, kar daje tukajšnja narava. S streho pokrita, ob straneh pa odprta pirejska tržnica je ena največjih ribjih tržnic v Grčiji. Vsako jutro pred zoro postane točka srečevanja sveže nalovljenje morske ponudbe in kopenskega povpraševanja.

A zgodba, težka tono slokih ribjih trupov in morskih mehkužcev, se je na Pagidasovi barki začela deset ur prej. V majhnem ribiškem kraju Mikrolimano, majhnem pristanišču, nekaj kilometrov južno od Aten, od koder se ribiči proti jugu odpravljajo na nočni lov, da bi ga lahko v Pireju navsezgodaj menjali v denar.

Moški sredi 30ih let se je pripeljal iz Miken. Zaradi ponudbe je vedno znova pripravljen premagati sto kilometrov. "Prihajam vsak dan. Imam hotel, restavracijo, ribarnico. Tukaj dobim sveže ribe."

"Včasih sem s tem delom zaslužil pet tisoč evrov mesečno, danes je slabše, dobim jih dobrih tisoč."

Še dva Egipčana sta na isti ladji, Faruk in Arafat. Drugih šest je Grkov, najmlajši, Fondas, šteje 26 let, najstarejši, Spiro, na oko kakšnih 65.

"Včasih sem s tem delom zaslužil nekaj tisoč evrov mesečno, danes je slabše, dobim jih dobrih tisoč," pove Adrian, ki govori slabo angleščino, a je med vsemi na barki v tem sporazumevalnem prijemu kljub vsemu najmočnejši.

Nikos, trideset jih ima, na tržnico ni prišel z ladje kot ribiči, ampak po cesti. Prodajalec je. "Dobim nekaj odstotkov od prodaje." "Koliko?" "Tega ne povem." Na paleti pred njim so veliki ribji komadi. Z mačeto v roki se skloni nad mečarico in jo razpolovi. "Koliko tehta?" "Štirideset kil." "Pa cena?" "Ta se spreminja. Ob štirih zjutraj je bila deset evrov za kilogram."

Stavros Pagidas pravi, da je ulov zelo odvisen od noči. Kdaj ga je več, spet drugič je slabo. "Včeraj, na primer, smo napolnili le 33 zabojev. Danes jih je skoraj sto."

Grčija si lasti približno petino vsega ribjega ulova v Sredozemskem morju, kažejo podatki.

Pagidasovo posadko so tisti teden čakali še trije nočni izhodi. V sedmih dneh šestkrat po dvanajst ur. S sobote na nedeljo, ko si je počitek vzel Gospod, so prosti tudi ribiči. Potem se vse začne znova.

Nikos Stavroullakis, 57-letni Atenčan, je brezposeln že nekaj let. Časopis, pri katerem je delal kot novinar, je vrata zaprl, ker se preprosto ni več izšlo. Zgodilo se je oktobra 2010. Zaradi krize. Službo si je našel pri drugem mediju. Dobival je plačilo, kot novinar svobodnjak, brez zdravstvenega in socialnega zavarovanja. Potem je, podobno kot pri prejšnjem delodajalcu, moral odložiti pero, ker je podjetje opešalo. Priložnost preživljati se s pisanjem mu je uspelo dobiti še enkrat. Dve leti in pol je, odkar je pri zdravstvenem tedniku kot urednik skozi vrata odšel zadnjič.

Nikos neprostovoljno pripada ogromni skupini Grkov, ki si ne morejo služiti kruha za preživetje, čeprav bi to radi. Brezposelnost v državi je 27-odstotna. Neuradno gre številka prek trideset odstotkov. To je štirikrat več ljudi brez dela, kot jih je bilo v državi jeseni 2008, ob začetku finančno-gospodarskega brodoloma, ki je postopno zajel svet. Samo leta 2011 je v Grčiji propadlo več kot 110 tisoč podjetij.

A konkurenca na področju, ki najbolj zanima Nikosa, je trda. Samo v Atenah je osem tisoč novinarjev, v času krize jih je službo izgubilo dvajset odstotkov. Ko je grška vlada lani ugasnila javno radiotelevizijo, je na cesti ostalo 2600 ljudi. Nekateri so odšli na novoustanovljeno državno televizijo. Drugi so se povezali in zdaj oddajajo svoj program. Tretji so zamenjali poklic.

Nikos danes prejema nadomestilo za brezposelne. Približno tristo evrov na mesec ga je, pravi.

"Ko sem bil zaposlen, sem prejemal dobro plačo, več kot 2200 evrov mesečno. S tem sem lahko lepo živel. Ne vem pa, kako mi bo zdaj uspelo zbrati pol drugi tisočak evrov za davek. To je pol moje letne podpore."

Ko Nikos govori o davku, govori o kavlju 22. Je lastnik petih stanovanj v Atenah in okolici, večinoma podedovanih. V začetku avgusta je dobil vladno odločbo, po kateri mora zanje plačati 1400 evrov premoženjskega davka. Stanovanje bi rad prodal, oddal, a mu ne uspeva. Nepremičninski trg v državi je paraliziran, povpraševanja ni. Nikos je postal ujetnik prez izhodnega položaja. Za državo je kapitalist, a v resnici živi kot revež.

Dva od treh mladih do petindvajsetega leta lahko o plačanem delu v deželi, ki se že šest let, tudi s ponesrečenimi recepti, izkopava iz blata krize, samo sanjata. Delovnih mest zanje ni. Če so, so oddana vnaprej, razpisi zanje so le pesek v oči. Tistim, ki imajo delo in so zanj plačani fortuna hrbet obrne v trenutku, ko so podjetja primorana krčiti stroške. Za sodelovanje se jim zahvalijo pred vsemi drugimi: pred starejšimi in redno zaposlenimi.

"Sprva so vsi govorili, da se položaj poslabšuje, ampak da bo bolje. A se je le poslabševalo. Da je pri nas res hudo, sem prvič začutila leta 2010. Iskala sem delo kot učiteljica angleščine, a če sem se še tako trudila, ga nisem mogla najti."

TINA BARADAR

Baradarjeva, ki je po starših, oba sta brezposelna, iranskega rodu, je med drugim vrhunska kikbokserka, v tem športu je bila tudi grška prvakinja. So premije za dobre rezultate v vrhunskem športu lahko rešitev za eksistencialne težave mladega človeka? "Morda v tujini, kjer imajo profesionalno ligo, a o tem ne razmišljam. V Grčiji pa je moj šport lahko le hobi, od katerega morda tu in tam zaslužiš kakšen evro. Sicer pa ne."

Krize verjetno še ni konec, čeprav Grkom politiki to vsak dan sporočajo, pravi Baradarjeva. "Grčijo obožujem, prelepa je, ljudje so topli, prijazni. Želela bi ostati tukaj, a le če se bo položaj občutno izboljšal."

Opaža, da sta se med ljudi, ki jih srečuje, naselili depresija in naveličanost. "Nimajo možnosti, da bi ustvarjali, uresničevali pričakovanja, se postavili na lastne noge. A po drugi strani, če vse teče, kot mora, ne moreš ugotoviti, kaj si dobrega naredil. Zato mislim, da moramo na krizo gledati pozitivno. To je lahko odličen čas, da se dokažemo."

"Izredno težko je," o razmerah, s katerimi se v Grčiji danes spopadajo mladi, v lokalu na trgu Monastiraki v središču Aten pripoveduje 23-letna študentka Gina Iatropoulou. Ni še mesec dni, odkar je diplomirala iz psihologije, a zaradi razmer v državi in slabih obetov na področju, za katerega se je izobrazila, namesto o iskanju zaposlitve razmišlja o nadaljevanju študija. "Najdejo se prosta mesta za psihologe, a je težko priti zraven. Potrebovala bi več izkušenj. Upam, da jih bom nabrala v prihodnjih dveh letih. Tudi s prostovoljnim delom."

Iaotropouloujeva je med študijem opravljala različna dela, z njeno izobrazbo ni bilo povezano nobeno. V tem vidi težavo. Tako se namreč odmikaš od znanja, ki ga prejemaš na fakulteti. Zdaj pomaga v trgovini z oblačili, za polovični delovni čas, štiri ure dnevno. Od plačila si mora odšteti zavarovanje, kar ostane, komaj zadošča za sprotne stroške. Vsak mesec ji v žepu ostane dobrih tristo evrov. Za življenje.

Želela bi se osamosvojiti, a s tem, kar zasluži, se ji od staršev ne uspe odseliti. "Poznam veliko ljudi, ki so že pred leti diplomirali in še vedno delajo čisto druge stvari, stran od poklica, od svojega področja. Lahko torej delaš, vendar ne tistega, kar si želiš. Ali pa je denar v tvojem poklicu premajhen, da bi delal. Zaslužiš tristo ali štiristo evrov."

Če bi lahko izbirala, bi kot psihologinja delala v bolnišnici ali šoli. Zanimivo bi ji bilo tudi v ustanovi za ljudi z duševnimi težavami.

"Vendar ni novih delovnih mest," grško resničnost leta 2014 povzema Iatropouloujeva.

Študije kažejo, da mladi, ki pozno pridejo do prve zaposlitve, zaradi pozneje pridobljenih izkušenj še prihodnjih dvajset let občutijo posledice pri plačilu za opravljeno delo. To vpliva tudi na njihov položaj na delovnem mestu. Celotne generacije zato zaradi slabšega položaja družbi prispevajo manj, kot bi ji sicer. Tako nehote pomagajo vrteti spiralo manjše blaginje. Veliko mladih Grkov, tudi Iatropouloujeva, ob pomanjkanju možnosti za zaposlitev doma razmišlja, da je morda prava poteza nadaljevanje študija ali iskanje službe v tujini.

"Odhod v tujino? Na splošno da. Če bi imela možnost, bi gotovo šla. Imela sem že priložnost videti, kako stvari potekajo v tujini. Če želiš magisterij, sploh iz klinične psihologije, ki me zanima, moraš v tujino. V Grčiji je manj priložnosti, zelo malo je prostih mest. Za nekatere študijske programe pa je treba tudi plačati."

Po drugi strani je odhod v drugo državo povezan s stroški. "To bi zahtevalo denar za dve leti magistrskega študija in življenja v tujini. To je drago. Če pa bi imela priložnost, bi zagotovo šla. Vsaj za nekaj let," pravi Iaotropouloujeva, ki priznava, da velikega prikrajšanja kljub trdim časom za mlade ne čuti pretirano, saj ji pomagajo starši. Svoj položaj ocenjuje celo kot privilegiran.

"Ne predstavljam pa si, da bi vse življenje živela zunaj Grčije, saj jo imam rada. Po nekaj letih bi se vrnila. Vendar pa za našo generacijo ta hip država nima načrtov. Večina nas živi pri starših. Na svoje ne moremo. Lahko preživimo, a ne živimo tako, kot bi si želeli."

Iz današnjih mladih v Grčiji nastaja armada prostovoljcev, ki dodajajo nove in nove alineje v svoj življenjepis, da bi se jim nekoč pri prošnji za zaposlitev nasmehnila sreča.

"V tujini šteje, če imaš izkušnje kot prostovoljec. V Grčiji pa je to nekakšen standard. Tega ne cenijo. Je pa to edini način, da mlad človek pridobiva izkušnje pri stvareh, ki jih je študiral. Edini način, da mlad človek začne delati."

Kaj Grčiji prinaša prihodnost? "Ljudje so glede prihodnosti apatični, negotovi. Ne zaupajo tistemu, kar slišijo od politikov. A sama skušam biti optimistična. Morda pa se bomo navadili živeti s tem položajem, morda bomo o njem nehali toliko razmišljati."

Obstaja pozitivna plat krize? Sogovornici jo uspe izbrskati. "Zaradi vsega, kar se nam dogaja, se morda spreminjajo odnosi med ljudmi. Če nas kaj drži skupaj, je to povezava z družinami. Zelo smo si blizu. Družine se v tem času zelo podpirajo. Določiš druge prioritete in ceniš, kar imaš. Naučiš se živeti z manj, s tistim, kar je bolj pomembno. To bi bila lahko dobra stvar, ki jo je prinesla kriza."

Številni objekti, ki so leta 2004 v blišču gostili poletne olimpijske igre v Atenah, danes klavrno propadajo. Zanemarjeni in zapleveljeni so prepuščeni kljuvanju zoba časa.

Igre 28. olimpijade v Atenah, najdražje in največje do tedaj, so grške organizatorje stale enajstmilijard evrov. Grki so prizorišča, na katerih je nastopilo več kot deset tisoč športnikov iz 201 države, gradili s pričakovanjem, da bodo po izvedbi iger v državo prišle tudi nove investicije, ki bodo pomenile nov zagon za domače gospodarstvo.

A danes je jasno, da so bili organizatorji povsem brez vizije. Ob tem, ko večina objektov, za gradnjo katerih so grški državljani odšteli sedem milijard evrov denarja, preostanek pa je država zbrala iz drugih virov, dobesedno od konca iger klavrno propada, Grkom ne more biti v uteho niti to, da je bilo leto 2004 zanje v športnem smislu res zmagoslavno. Ne samo, da so junija istega leta na Portugalskem osvojili evropski nogometni prestol, grški športniki so na olimpijskih igrah na domačem dvorišču za svojo državo osvojili šestnajst medalj. Do tedaj največ olimpijskih medalj v zgodovini olimpijskih iger za deželo sirtakija, če izvzamemo prvo moderno olimpijsko izvedbo, ki je bila spomladi leta 1896 v Atenah.

Prizorišče plavalnih bojev, kjer je zunajserijskemu Američanu Michaelu Phelpsu ovesili neverjetnih osmih kolajn, šest zlatih in dve bronasti, velodrom, teniška igrišča, poligon za tekme v kajaku in kanuju, pa sabljaška dvorana in dvorana za tekvondo že leta zanemarjeni in neosmišljeni, stran od pozornosti državnih in atenskih mestnih oblasti samevajo v pozabi. Deset let po tem, ko je nad do takrat najdražje igre plemenitega poslanstva padel sklepni zastor, se to še kako dobro vidi.

"Nekateri objekti, recimo bazeni in teniška igrišča, sploh nimajo obratovalnih dovoljenj, kar je zelo čudno. Država ne naredi prav ničesar, da bi se kaj uredilo, čeprav jo čaka še veliko dela. Olimpijski štadion nima nikakršne zaščite, prizorišča so umazana, polna smeti," kritično pripoveduje Panagiotis Perperidis, športni novinar na grški televiziji Antenna TV.

"Za Grčijo je organizacija olimpijskih iger pomenila vložek v infrastrukturo, v znanje ljudi in ustvarjanje blagovne znamke. Žal pa nobena od dveh vlad, ki sta sledili igram, ni pokazala pripravljenosti unovčiti olimpijske dediščine, ki pripada Grčiji," je pred časom povedal Stratos Safioleas, nekdanji visoki funkcionar pri grškem olimpijskem komiteju.

Kar so Grki dobrega odnesli od iger, sta nova, daljša metrojska povezava in prenovljeno letališče v bližini olimpijskih prizorišč. Čeprav slaba, je Grkom lahko tolažba, da se v nekaterih redkih olimpijskih objektih tudi danes pišejo uspešne športne zgodbe. "Nekateri deli glavnega olimpijskega štadiona, recimo nogometni štadion in notranja dvorana za košarko, se uporabljajo. Vsi preostali pa so dejansko zapuščeni," pojasnjuje Perperidis.

"Glede prihodnosti olimpijskih prizorišč nisem optimist. Stvari se premikajo prepočasi. Kar se je začelo kot sanje, se je končalo kot nočna mora."

PANAGIOTIS PERPERIDIS

"Tukaj se kriza ne pozna. Kar poglejte, vsak, ki želi delati, ima službo," je v lobiju neobičajno velikih dimenzij za družinsko grajene hotele razlagal 77-letni Kiriakos Algidis.

Faros, hotel s petdeset sobami, ki mu že štiri desetletja prinaša dober posel, zunaj sezone, ki traja od aprila do oktobra, pa pol leta ležernega življenjskega tempa, leži na otoku Spetses, dobrih sto kilometrov jugozahodno od Aten. Iz pirejskega pristanišča je s hitrim čolnom za nekaj deset evrov dosegljiv prej kot v dveh urah.

Spetses, ki leži v zaledju precej večjega otoka Hidre, velja za turistično točko, kjer se na oddih radi zglasijo tisti Grki, ki jim težek položaj v državi ni prišel do živega. Številni otoški hoteli, restavracije in lokali v šestih turističnih mesecih s pridom računajo tudi na tuje goste, predvsem tiste z zahoda.

Kal novodobnega turizma je bila na Spetsesu zasejana pred sto leti, ko se je nanj vrnil Sotirios Anargyros, domačin, ki je v ZDA postal tobačni magnat, na to pa mu je zadišala vrnitev v domovino, na majhno piko sredi morja, kjer je nekoč odraščal. V slogu hotelov Azurne obale je dal Anargyros na izvrstni lokaciji tik ob glavnem otoškem pomolu postaviti Grand Hotel Pozeidonios in začel v goste vabiti bogate glave s celine, predvsem Atenčane.

"Letos bomo imeli več kot dvajset milijonov turistov, ta sezona bo za Grčijo odlična, rekordna v zgodovini," zadnje vladne napovedi povzema hotelir Algidis.

Čeprav grško gospodarstvo, ki se je v času krize samo v letih 2010 in 2011 skrčilo za petnajst odstotkov, potrebuje korenitejše reforme, tudi dobra bera v turizmu lahko pristavi kakšno sestavino v formulo za grški izhod iz krize. Od vulkana podarjeni Santorini, Mikonos in drugi kikladski otoki, atenski Partenon, svetišče v Delfih, gora Atos ter druge turistične znamenitosti Grčije domače gospodarstvo letno napolnijo s petino vseh denarnih prilivov.

V grškem turizmu se vrti milijon služb. Kar je v časih, ko je brezposeln skoraj vsak tretji Grk, velika dragocenost.

Tudi Algidis je, podobno kot petdeset let in več let pred njim tobačni mogotec Anargynos, mladost preživel na Spetsesu. Potem ga je zvabil svet. "Ko sem imel 18 let, sem odšel v ZDA. Tam sem bil petnajst let vojaški kapetan. Hotel sem postavil leta 1971."

Takrat je v Grčiji vladala vojaška hunta, ki se je nekaj let prej na oblast povzpela s pučem. Država pod trdim poveljniškim režimom, ki je zadušil vsakršne težnje po državljanskih pravicah in svoboščinah, je po drugi strani aktivno podpirala razvoj turizma. Ta je v sedmih letih, ko so državi vladali možje v zelenih uniformah, tudi s pomočjo spodbujanja razmaha nočnega življenja in diskotek, za kar so se, zanimivo, zavzemale vojaške oblasti, začel doživljati rascvet.

"Hotel smo zgradili iz nič. Ima petdeset sob. Pred štirimi leti sem ga popolnoma obnovil," pripoveduje Algidis, ki se je iz ZDA vrnil leta 1976. Prvih nekaj let po odprtju je za posel kot solastnik hotela skrbel njegov brat Ioannis, sam pa je zaradi službe v ameriških vojaških enotah lahko domov prihajal za mesec ali dva na leto.

Ko je naposled odšel iz obljubljene dežele onkraj luže, se je na Spetsesu posvetil turizmu. "Ukvarjal sem se z jahtami, izvajal čarterske prevoze, na Rodos, Kiklade, v Turčijo in še kam. Potem je prišlo hotelirstvo. Grški turistični bum je bil od 1974 do 1990. Prva leta so k nam prihajali predvsem Grki, od 1976 naprej so nas začeli obiskovati tujci. Najprej Francozi, potem Britanci in nato Nemci. Pa seveda Američani. Danes so pri nas gostje z vsega sveta. Razen iz Slovenije. Vidva sta prva, ne spomnim se, da bi prišel že kdo pred vama."

Spetses ima danes štiri tisoč prebivalcev, večina jih živi od turizma. Po otoku so posejana posestva, ki so v lasti bogatašev, predvsem ladjarjev, ljubiteljev narave in čudovitega morja, ki si lahko privoščijo življenje na veliki nogi. Zaradi petičnežev, ki ponujajo astronomske vsote denarja, so cene nepremičnin tukaj v nenavadnem sorazmerju z razumom. Domačinom to ne dela prav nobene usluge. Z nakupom nevzdrževane, v avtentičnem slogu zgrajene hišice z nekaj zemlje se boste zlahka otresli milijona evrov. Ker življenje postaja vedno dražje, niso redki otoški prebivalci, ki takšnega tempa finančno ne zmorejo, zato se selijo drugam.

S fotografom sva jo urezala po krožni cesti okoli otoka. Za najem skromnega skuterja v pošvedranem stanju in z nedelujočimi zavorami sva pri lokalnem izposojevalcu odštela štirideset evrov. Po edini cesti na otoku, ki ves čas sledi razčlenjeni obali, vam nasproti skoraj ne more pripeljati avtomobil. Z izjemo taksijev, ki iz pristanišča vozijo skupine pravkar prispelih turistov, so edina prevozna sredstva na tem kosu zemlje sredi morja kočije, kolesa in motorji.

Algidis seveda dobro pozna razmere na Spetsesu: "Hiše tukaj so zelo drage. Življenski standard turistov, ki prihajajo na otok, je visok. To so bogati ljudje, ki jih kriza ni prizadela. To lahko vidite po čolnih, ki prihajajo, in križarkah." V zalivih ob obali so zasidrane jahte velikanke v lasti bogatih Grkov in tujcev. Ne druga ob drugi, raje v vsakem zalivu po ena sama. Prostora zanje je dovolj.

"Bum je bil med letoma 1974 in 1990. Najprej so k nam prihajali Grki, od 1976 naprej pa tudi tujci. Sprva Francozi, potem Britanci in nato Nemci. Pa seveda Američani. Danes so pri nas gostje z vsega sveta. Razen iz Slovenije. Vidva sta prva, ne spomnim se, da bi prišel že kdo pred vama."

KIRIAKOS ALGIDIS

"Bila je njena zamisel. Odprla bova gostilno. Prihaja od tukaj, ta prostor je njen. Vse, kar vidite, smo postavili in uredili sami."

Tako je Spiros zaradi kruha odšel na Spetses in postal oštir.

V lokalu nedaleč stran od glavnega otoškega pomola, ki ga je naslovil po enem manj prijaznih insektov, Spiros gostom po solidni ceni ponuja grško hrano, po manj prijazni pa mednarodno uveljavljene pijače.