Sonček30

Z novim letom sem pričela s prvo službo, katero sem kar nekaj časa iskala in upala nanjo. Že decembra sem vedela da sem službo dobila in se jo veselila kot mali otrok daril pod božično smrekico. Z navdušenjem, elanom, vznemirjenjem sem stremela proti januarju in komaj čakala kdaj bo tisti dan, ko se bom usedla v avto in se prvič peljala novim življenjskim potem naproti. Razmišljala sem že o tem kako bova lahko končno s partnerjem splavala ven iz finančnih stisk. Razmišljala sem o svetli prihodnosti, ki naju končno čaka. Prišel je dan D, prvi dan službe, celo noč sem težko spala v dobrem pričakovanju kaj bo prvi dan. Na poti v službo se mi je smejalo do ušes. Seveda ker pač življenje velikokrat ni fer se je vse dobro končalo s trenutkom, ko sem se do službe pripeljala. Hladnost sodelavcev, zaničevanje, žaljenje, ignoranca in nesprejemanje že prvi dan službe je bil ogromen šok in leden tuš. Pa človek si seveda reče, pa saj bo bolje. Pa ni bilo, iz idealne službe kot sem jo videla in doživljala preden sem začela se je spremenilo v odpor in v najslabšo možno izkušnjo do sedaj. Iz svetlega gledanja v prihodnost s partnerjem, sva vsak večer z njim razmišljala kako si pomagati. Iz želje za boljše čase, ki naj bi s to službo sledilo je prišlo do vsakodnevne slabe volje, stresa in žalosti. Ko že misliš da bo življenje končno boljše, se ti obrne vse na glavo. Nekaj časa sem še potrpela v tem toksičnem delovnem okolju, nato pa sem se od tega poslovila. Izbrala sem sebe in svoje dobro počutje, dobro življenje in postavila sem si meje do kam ljudje lahko gredo! Ne glede na prvo slabo izkušnjo, sem v tem času spoznala kdo sem, kaj želim in česa ne. Ne glede na vse podrte plane in prihodnost, pa sem naredila vsemu slabemu konec in pričela znova.