Gregor

KLIC

O svojem otroštvu in mladosti na tem mestu raje ne bom pisala, ker bi se zadeva brala kot kriminalni roman, ali pa zgodba nekoga z obilo domišljije, pa tudi predolgo bi bilo. Če strnem v en sam stavek. Nikoli se nisem počutila ljubljeno, vedno nekje daleč v senci brata in sestre, z menoj so bili sami problemi in bila sem sramota, za našo bogato materialno preskrbljen družino, čeprav ne vem zakaj. Bolečino svoje globoko ranjene duše, sem se naučila skrivati za globokim zidom okrog nje in nasmehom na ustih. To je trajalo dolga štiri desetletja. Dokler me tistega dne, ko mi je šlo vse po Murfyu, v službi, ko sem bila prepričana, da bom sama vsaj 10 minut. Solze so tekle kar same in v potoku. Takrat pa me preseneti eden izmed nadrejenih, ki je moral nujno na sestanek. Začudeno me je pogledal in kljub naglici stopil nazaj k meni, čisto zraven in me tiho vprašal kaj je narobe. Seveda mu nisem povedala ničesar. Iz mene je prišel zgolj krik bolečine. Nežno mi je položil roko na ramo in dejal, da se pogovoriva kasneje. A tistega dne se ni vrnil, pa tudi prav mi je bilo tako. Ravno sem se naslednjega dne odpravila na sprehod ker sem bila prosta, ko zazvoni mobitel in se na njegovem ekranu izpiše njegovo ime. Oprosti, včeraj nisem utegnil, danes te pa ni bilo, a tvoje solze mi ne gredo iz glave. Kaj je narobe in kako ti lahko pomagam? Ni mi vseeno zate. To je bil prvi človek, ki sem mu zaupala vso svojo zgodovino. Besede so kar bruhale iz mene. Ni me obsojal, ni me pomiloval. Ob naslednjem snidenju me je le močno objel in mi povedal naj me ne bo sram, da sem čudovita oseba na katero se lahko zanese in naj se imam rada brez slabe vesti. Tistega dne sem začela delati na sebi in danes sem že tik pred zmago. Res je včasih potrebno zelo, zelo malo, da spremeniš svoje mišljenje in se počutiš kot povsem izpraznjen mobitel daš na hitro polnjenje. Hvala prijatelj. Če bi me kdaj potreboval, ne bom pozabila kaj si ti storil zame.

Gregor