PEPELKA

NOVO ŽIVLJENJE?

V mojem življenju sem preživela le šest srečnih let. Ob moji mami. Rodila sem se staršema na podeželju, kjer je vladala navidezna harmonija za javnost, znotraj družine so se vrstili izbruhi očetovega nasilja in ljubosumja. Bila sem priča pretepanju, odhajanju od doma. Skoraj vsak mesec smo mama, sestra in jaz s kovčki stali pred vrati ene izmed maminih sester in prosile usmiljenja. A mama nekako ni mogla pretrgati vezi s to dramo. Prišel je on, jo prosil odpuščanja in zgodba se je po nekaj dneh nadaljevala. Trpela je, tako močno, da je skoraj ves čas jokala in me privijala k sebi. Srečna sem bila v njenem objemu, ko me je božala in govorila: »Ti si moj sonček, vse bo še dobro. Nekoč nam bo uspelo pobegniti. Pa nam ni. Nikoli. Ostale smo v peklu in strahu in solzah.

Bila so sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Podeželje je bilo še močno tradicionalno in o nasilju se ni govorilo javno. Tudi socialne službe niso delovale proti nasilju v družinah, moški so imeli pomembno vlogo v družbi in družini. Patriarhat. Dobesedno.

Oče je hodil v službo, mama je bila gospodinja v popolni odvisnosti od njega. In njemu je to odgovarjalo.

Pri mojih šestih letih se je mama nenadoma znašla v bolnišnici. »Le zakaj?« sem se spraševala, čeprav sem jo pred tem doživljala kot zelo nesrečno, utrujeno, izčrpano. Ležala je tam v bolniški postelji vsa bela, udrtih oči in nekako tuja. Spomnim se, da sva na njen zadnji dan življenja s sestro prišli k njej, a nama je bila tuja. Bali sva se je, ona pa je proti nama stegovala upadle roke. Danes vem, da je to bila agonija smrti in še njena zadnja želja, da naju objame.

Naslednji dan je ni bilo več. Stisnila sem se k njenemu negibnemu truplu in nisem razumela, da je bilo to zadnjič v mojem in njenem kratkem življenju. Mojih šest in njenih devetindvajset let. Težko so me ločili od njenega groba. Spomnim se ihtenja, solz in zaprepadenega očeta.

Takrat sem sklenila. Nikoli v življenju ne bom prenašala nasilja. Proti temu se bom borila, dokler bom živa.

Začela se je kalvarija osamljenega otroka brez maminih objemov, ljubezni.

Oče se je čez devet mesecev poročil z mladim dekletom, ki naj bi bila moja mačeha. Ona je videla le njega, on le njo. S sestro sva bili otroka samorastnika. Dežurna krivca za vse, kar je bilo narobe pri hiši. Ko sem brala pesem Siroto Jerico, sem se z njo identificirala, a nisem hotela zaspati na maminem grobu kot ona. Ne, sklenila sem, da bom mamino smrt maščevala oziroma živela, ker si je ona to želela. Začela sem živeti njeno življenje.

Ko se je oče na poročno noč odpravil v sobo s svojo novo ženo, sem želela spati pri njem. A zame tam ni bilo prostora. Histerično sem odreagirala, on pa me je natepel.

Ta trenutek je bil zame odločilen. V temni noči sem odtavala v sadovnjak in tam sklenila, da me nihče več v življenju ne bo mogel tako prizadeti kot lastni oče, od katerega sem pričakovala vsaj sočutje. Iskali so me, a me niso našli. Uživala sem v trdi temi, popolnoma sama, prepuščena samoti, tišini in črnini. Ne, čimprej moram oditi od tod, da se rešim.

Ni pa to šlo čez noč. Trpela sem v novi družini še kar dolgih osem let. Bila sem samohodka, povsem introvertirana oseba, danes bi rekli, da sem bila zombi. Nevidna.

V šoli sem bila odlična učenka. To sem si zadala ob mamini smrti – čimprej od tod, služiti svoj kruh, živeti izven nasilja. Vzgajati za nenasilje.

Zaključila sem osemletko v sestrinih oblačilih, ker svojih pač nisem imela, se vpisala v gimnazijo, si sama priskrbela štipendijo, vzela vrečko in adijo, pekel.

V tujem svetu mi ni bilo lepo, sem pa bila svobodna, začela sem se ceniti, govoriti, se vključevati v družbo. Skratka, začela sem živeti. Ponovno.

Veliko sem stradala, se pridno učila, enkrat skoraj zabredla, a angel varuh mi je vedno prigovarjal, da ta pot ni prava in da moram iti naprej.

Tako sem doštudirala, se zaposlila, prevzela vodilno funkcijo in vedno zagovarjala trpeče. To počnem še danes. Ni mi žal, da sem prehodila to trnovo pot, ker sem jo prehodila za mojo mamo in vem, da ona to vidi in ve.

Pred petimi leti mi je umrla edina prava sestra. Diagnoza – čustveno nasilje v družini, kap in rak. Ni še bila stara, šele začela se je veseliti vnučkov.

Jutri pokopljemo polsestro, ki si je vzela življenje. Pravijo, da zaradi nasilja v družini.

Pa naj še kdo reče, da je zaživela ženska enakopravnost. Marsikatera enostavno ne zmore.

Zgrozi me vse to, a jaz vztrajam in bom vztrajala do zadnjega diha. Proti nasilju.

Za nov začetek.