Maša Piskar

Do svojega 18 leta sem vse svoje življenje posvetila športu. Trenirala sem odbojko in bila med najboljšimi. Vendar pa je po nekaj letih intenzivnega treninga in tekmovanja prišel trenutek, ko sem se soočila s koncem svoje športne poti. Poškodba je moje telo postavila pred zid in prisilila me je, da sem se poslovila od nečesa, kar je bilo sestavni del moje identitete.

Sprva se mi je zdelo, da nič več nima smisla. Izgubila sem del sebe. Po dolgih mesecih, skoraj enem letu, pa sem prišla di spoznanja, da tako ne bo šlo več naprej. Da sem še premlada, da bi se kar tako vdajala malodušju. Odločila sem se, da obrnem nov list v svojem življenju. Odločila sem se, da ne bom dopustila, da bi me poraz odnesel. Namesto da bi obupala nad športom, sem se odločila, da bom to priložnost izkoristila in jo obrnila sebi v prid. Začela sem raziskovati druge strasti in interese, ki sem jih zaradi športa zanemarjala.

S podporo športne skupnosti in trenerjev sem preusmerila svojo energijo v treniranje in mentorstvo mladih športnikov. Namesto da bi se osredotočala le na svoj lastni uspeh, sem našla veselje in zadovoljstvo v tem, da sem mentor drugim in jim pomagam uresničiti svoje sanje.

Končanje športne kariere se je izkazalo za začetek novega poglavja, v katerem sem svoje izkušnje prenesla na naslednjo generacijo. Moje strasti so se razvile in razširile, a hkrati sem ohranila povezavo s športom. To obdobje mi je prineslo ne samo notranjo rast, temveč tudi občutek izpolnjenosti, ko sem videla mlade talente uspevati in se razvijati pod mojim vodstvom.

Tako sem spoznala, da tudi konci športne poti lahko pomenijo začetek nečesa velikega. Namesto da bi obžalovala preteklost, sem se odločila, da bom gradila na svojih izkušnjah in ljubezni do športa ter pomagala oblikovati prihodnost mladih športnikov.