Jean Doe

Kako velika je bolečina, ko ti ljubljena oseba, s katero si skupaj krmaril skozi življenje trideset let, pove da ljubi nekoga drugega, ve samo nekdo, ki je to sam izkusil. Ponižanje, nejevera, šok, nato pa neznosna bollečina… Kako je to mogoče? Zakaj? Kako naprej? Kako preseči bolečino?

Moj prvi pobeg je bil na treking v Azijo. Tam sem spoznala svojo ljubezen do konjev. Telo je bilo utrujeno, a duša je neumorno tavala dalje v svoji bolečini. Kdaj bo nehalo tako boleti, sem se spraševala znova in znova.

Konji so me pripeljali do novih, drugačnih, posebnih, močnih žensk, ki so mi odprle pogled na čisto nov svet. Čas je s pomočjo prijateljev, antidepresivov , psihoterapevtke, predvsem pa mojih otrok, počasi delal svoje, ampak še vedno me je vleklo v brezno…še vedno sem globoko v sebi upala, da se moj mož vrne nazaj…In nato šok. Bivši mož mi pove novico, ki me je do konca potrla in ubila vse moje upe.

No zdaj je pa dovolj sem si rekla. Da bi presekala krog iz katerega nisem mogla, sem se odločila, da odpotujem. Nekam daleč, kjer si vedno in nikoli sam. Nekam kjer bom dokončno predelala in odložila vso nesnago, ki me je dušila in mi jemala voljo do življenja. Odšla sem na romarsko pot v Španijo. Sama, z osmimi kilogrami na hrbtu. Tam se mi je končno uspelo otresti vsega kar mi je ležalo na duši in se odpreti novim izzivom. In tam nekje bogu za hrbtom sem spoznala sorodno dušo, ki mi vsak dan polepša življenje in me spomni, da tisto kar smo nekoč imeli ni nujno najboljše, da obstajajo še boljše stvari.

Jean Doe