Trnje

Moj dom je bil nekje v hribih. Daleč od šole, daleč od mesta, daleč od normalnih pogojev za preživetje. Živeli smo na kmetiji, ki ni dala veliko, bilo pa je nemogoče, da bi se starši zaposlili. V šolo sem hodila več kot uro skozi gozd poln presenečenj posebno pozimi. Od mraza so pokale veje, srnice so se zgubile v visokem snegu, v potoček so odsevale zvezde. Šele po dolgem času sem to ugotovila, saj sem tam mimo vedno tekla z zaprtimi očmi, ker sem mislila, da straši. Med počitnicami sem vstajala ob štirih zjutraj in šla v gozd nabirati borovnice. Ob devetih sem morala biti doma, saj je potem bilo potrebno pomagati staršem na kmetiji. Zvečer sem odnesla borovnice prodati in tako sem skozi vseh osem razredov zaslužila za šolske potrebščine, pa še kakšen davek je oče pokril državi z njim. Za srednjo šolo je bila pot še daljša. Vesela sem bila, da sem jo opravila z odliko, in ko so se drugi učili za maturo, sem se jaz že zaposlila in malo bolj sem lahko pomagala doma sedaj tudi finančno. Zaljubila sem se, s krediti zgradila dom in v življenje popeljala dva otroka, ki jih imam neskončno rada. Do tedaj nisem imela izkušenj, kaj pomeni alkohol v hiši. V novem domu je postajalo vse bolj nevzdržno. Kreditov sem imela za dve tretjini osebnega dohodka, mož pa je svojo plačo pospravil, še danes ne vem kam. Vedela sem, da z njim ne bo mogoče živeti. Ko sem po desetih letih poplačala kredite za hišo, sem v jugota naložila najnujnejše in otroke, pa smo šli v podnajemniško stanovanje. Ni mi bilo lahko, denarja je bilo malo, bivši za otroke ni dajal skoraj nič. Otroka sta odraščala, šla sta na študij v Ljubljano, delala sem dve službi, da sem se otepala stroškov vse dotlej, da nisem pregorela. Znašla sem se na psihiatriji in bila sigurna, da je naše zgodbe o boljšem življenju za vekomaj konec. Ne znam z besedami opisati trpljenja, ki smo ga doživljali vsi trije. Na računu sem na srečo imela foliko, da sta otroka lahko nadaljevala šolanje, čeprav je plača bila veliko nižja. Po štirih mesecih sem se vrnila v službo, kjer so se mi posmehovali. Ampak ravno to me je vspodbudilo, da sem hitro spet delala kot prej. Sinova sta dosegla željeno izobrazbo, a kaj, ko je bilo vse težje poiskati delo. Pa sta ga našla oba, našla sta tudi žene, imam tri prečudovite vnuke. Eden od otrok je prišel do svoje strehe nad glavo, za stanovanje drugega sem prodala hišo, ki sem jo morala bivšemu partnerju polovico izplačat. Ravno meseca marca bom odplačala zadnji obrok kredita. Sama sem odšla v najemniško stanovanje, kjer je najemnina precej nižja od sinove. S pokojnino ni bilo več možno vzdrževati hiše. Vesela sem, da sem oddelala 41 let delovne dobe, vzdržala, da sta se otroka izobrazila in zbrala pogum, da smo vsi odšli iz teh bregov. Kaj bo pa naprej, pa ne vem. Zbolela sem za limfično levkemijo. Sedaj hodim okoli zdravnikov in srčno upam, da mi bodo pomagali prebroditi še to oviro in končno zaživim malce manj naporno življenje. Morda mi uspe, če pa ne, pa vem, da sem živela doslej že pet življenj iz katerih sem se naučila za za pet doktoratov.