Jera

Kje naj začnem, mogoče dobrih 15 let nazaj, strahoten dan v oktobru, ki je nenadoma vzel meni moža in dvema sinovoma stara 7 in 11 let očeta, nenadni infarkt pri 45 letih in jaz sem pri 43 letih ostala sama, za vse. Po pravici povedano mi je kar nekaj časa zavito v meglo, potem pa sta moja dva sinova začela trenirati rokomet in življenje je tudi zame dobilo smisel, treningi, tekme, družba drugih mamic, ki so me postavile na noge in naučile spet smejati in kljub mnogim težavam uživati življenje. Takrat sem spoznala, da se vse zgodi z razlogom in da čas celi rane. Sinova sem 15 let spremljala v rokometu, oba zelo dobra športnika, ki pa sta zdaj s tem končala, mlajši zaradi težke poškodbe kolena in operacije, starejši pa zaradi poklicne poti. To je moja zgodba.

Jera