Naja18

Moja zgodba se je začela lansko leto kmalu po velikonočnih praznikih. Takrat se je končala moja zveza, ki je bila lepa in izpolnjujoča. Pretreslo me je do temeljev in nisem vedela, kako naprej. Vse je bilo sivo in brez smisla. Ko mi je bilo najtežje, so bili ob meni družina in prijatelji. Uteho pa sem našla tudi v veri, religiji in v tem sem našla svoj oporni steber. Bilo je, kot da začenjam svoje življenje popolnoma na novo. Prisiljena sem se bila vsaj čez čas soočiti z izgubo ter na novo najti sebe in se definirati. Po določenem času sem spet našla veselje in občutila izpolnjenost. Začela sem z učenjem tega, da moram sprejeti sebe, poskrbeti zase in najti srečo ter mir v sebi, šele nato se lahko ozrem k ljudem okoli sebe. Poiskala sem tudi strokovno psihološko pomoč in za to se imam zahvaliti mami, ki jo je tako skrebelo zame. Zdaj čutim in vem, da je to bila prava odločitev. Pred mano je še dolga pot učenja in spoznavanja same sebe, a želela bi misliti, da sem vsaj na začetku poti. Zato vsem, ki so se znašli v enaki ali podobni situaciji sporočam, da jim prenašam svoje razumevanje, da upanje obstaja in da se je vredno boriti