Umor Ivana Krambergerja je pred več kot dvema desetletjema dobil uradni epilog. Neuradno pa vprašanje, ali je življenje dobrotnika iz Negove prekinil kmet iz Jurovskega Dola Peter Rotar ali je šlo za politični atentat, še živi.

Ali je šlo za politični atentat ali uboj iz sovraštva? Ali je možno, da je Peter Rotar, kmet iz Jurovskega Dola, v vinjenem stanju na razdalji 63 metrov ubil dobrotnika iz Negove? Ali res dokazi kažejo na to, da je bil na kraju drugi strelec z vojaško puško?

Seme dvoma je takoj po umoru in prijetju takrat 42-letnega Petra Rotarja vzklilo in obrodilo številne teorije zarote. Preiskovalci so na terenu opravili površno delo, sodišče je Rotarja obsodilo prehitro. To so očitki, ki že 26 let prilivajo olje na ogenj, ki se dodatno razplamti vsako leto 7. junija.

Peter Rotar, obsojeni morilec

Nedelja, 7. junij 1992. Ivan Kramberger je ob 18. uri nagovoril množico pred cerkvijo v Jurovskem Dolu. 40 minut pozneje je pok prekinil govor, pravzaprav pridigo na račun komunistične oblasti, in sanje o svetli prihodnosti in vzponu malega človeka.

Ivan Kramberger se je izučil za dimnikarja, delal je v opekarni v Avstriji, v Nemčiji je kruh služil v tovarni za proizvodnjo bakra, kjer si je zaradi inovacije, ki je olajšala delovni proces, prislužil nagrado. Njegova nadarjenost mu je odprla vrata v dializnem centru v Duisburgu, kjer je patentiral posebne naprave za dializo.

Kupoval je odslužene dializne aparate in jih obnavljal. Prvega je podaril Bolnišnici v Murski Soboti. Njegova radodarnost pa je segala na različne konce takratne skupne države.

Prehodil je trnovo pot malega človeka in hitro ugotovil, da so njegove grenke izkušnje in življenjska zgodba ter sanje o boljši Sloveniji magnet za povprečnega Slovenca.

Jožef Kramberger, brat Ivana Krambergerja

Posledica njegove priljubljenosti je bila politična moč, ki je naraščala z vsakim nastopom. Na predsedniških volitvah leta 1990 je zbral 18,5 odstotka glasov, kar ga je izstrelilo na tretje mesto, takoj za Milanom Kučanom in Jožetom Pučnikom.

Kljub opozorilom, da ga v političnih vodah čakajo morski psi, je napovedal kandidaturo za državnozborski stolček na volitvah leta 1992.

Že pred začetkom volilne kampanje pa je njegov vzpon preprečil strel v levo ramo, ki je raztrgal žile okoli srca. Kramberger je izkrvavel.

Kraj z nekaj manj kot 400 prebivalci so preplavili policisti, kriminalisti in forenziki. Kljub velikemu številu ljudi, ki so spremljali Krambergerjev nastop, očividcev, ki bi pokazali na smer, od koder je priletel naboj, ali domnevnega strelca, ni bilo.

Dve uri po umoru so kmeta Petra Rotarja odpeljali na zaslišanje. Bil je alkoholiziran, in kot se je sam opisal, izjemno slab strelec. Ali je lahko človek v takih okoliščinah zadel Krambergerja na razdalji 63 metrov, je bilo ključno vprašanje.

Janez Golja, sodni izvedenc, strokovnjak za forenzično balistiko

Drugo gonilo policijske preiskave je motiv. Rotarju je Kramberger šel na živce, pravijo uradni zaznamki. Špekulacije pa gredo v smer, da je bil Rotar najeti morilec, da ni bil sam.

Obramba je na sodišču ves časa izpodbijala ugotovitve forenzika in sodnega izvedenca Janeza Golje, čeprav so Rotarjevo puško preizkusili in podali mnenje, da se mesto, kamor je bil Kramberger zadet, ujema z odstopanjem Rotarjeve puške na razdalji 63 metrov.

Usodnega naboja niso nikoli našli. Ko je ta namreč zadel kost, se je raztreščil in ob izstopu na hrbtni strani so se za njim izgubile vse sledi.

Na sodišču je temperaturo dvigovalo tudi razhajanje v izvedeniških mnenjih glede smeri, iz katere je krogla priletela.

Boris Koren, upokojeni kriminalist

Šlo je za atentat z vojaško puško, je teorija, ki je med vsemi najbolj trdoživa. Slednja pravi, da je Krambergerja kot političnega sovražnika številka ena pokončala krogla najetega morilca. Ta naj bi stopil na stol in pritisnil na petelina iz Roškarjeve hiše, in ne Rotarjeve.

Sedalo stola, na katerem so našli stopinjo, je izginilo, ker je nekdo iz ozadja tako ukazal, je še ena izmed razlag, ki še danes buri duhove.

Jasno je bilo, da lahko Krambergerjevega morilca za zapahe spravi zgolj priznanje, saj so preiskovalci imeli samo posredne dokaze. Rotarjevo priznanje je bilo ključni kos zapletene sestavljanke, ki je privedlo do obsodbe.

Mariborsko sodišče je Rotarja obsodilo na devet let zapora. Po pritožbi pa je višje sodišče dodalo še tri leta. Na Dobu je pozneje dejanje zanikal. Kot neproblematičen zapornik je na prostost prišel predčasno, in sicer po devetih letih.

Številni domačini še vedno menijo, da je dolg za Krambergerjevo smrt odplačal napačen človek. Za piko na i pa so pred časom zaokrožile govorice, da je pravi morilec dejanje priznal pri spovedi in pozneje storil samomor.