Avtorji:
Besedilo: Neža Mrevlje, Srdjan Cvjetović
Foto: Matej Leskovšek
Postavitev: Gregor Jamnik, Matej Leskovšek
Še pred desetletji je Trst za prebivalce vzhodneje od njega veljal predvsem za nakupovalno meko. Čeprav smo tja hodili po kavbojke in prašek, nekateri tudi po baletne čevlje, pa po testenine, ki so pozneje pristale v domačem loncu, imamo pogosto občutek, da tega mesta z dunajskim duhom ob Jadranu sploh ne poznamo.
Mesta, v katerem so živeli in živijo, so ga ustvarjali in ga ustvarjajo slovenski kulturniki, Slovenci in Slovenke. Na njegovih ulicah je rad zajtrkoval tudi James Joyce, v njem je prespal Napoleon, po Fabianijevih načrtih je bil postavljen Narodni dom, fašisti pa so ne le v glavah ljudi, temveč tudi v prostoru pustili svoj odtis.
Kakšna je zgodba Trsta, sredozemske in morda celo nekdanje evropske prestolnice kave, ki je svojo urbano eksplozijo doživel z odprtjem pristanišča in še izraziteje s poznejšim prihodom Južne železnice? In kje v njem danes velja spiti kavo in si privoščiti malico? Celo med tistimi, ki to vedo, so tudi takšni, ki mestu delajo krivico, ko ga hitro zapustijo, ne da bi mu namenili še kaj več časa za podrobnejše spoznavanje.
OD KAVE DO KUHANE SVINJINE
V Trst danes ne hodimo več množično po nakupih, kot smo to počeli v nekdanji Jugoslaviji, nakupovalni tokovi so se večinoma preselili v njegova predmestja. Še dobro, ker zdaj v ospredje zasluženo prihajajo njegovi drugi atributi. Tja zdaj raje zavijemo na kavo ali kosilo, na glavnem trgu je mogoče uživati v enem izmed najlepših razgledov na morje.
Kavarne
Kava je s Trstom že dolgo povezana, in to na več načinov. Ne le zato, ker je v Trstu, tako kot drugod po Italiji, razvita kultura pitja tega aromatičnega napitka. Tudi ne le zato, ker so družabno življenje v njem že pod Avstro-Ogrsko opredeljevale kavarne z dunajskim pridihom, nekatere med njimi pa so se ohranile do danes, temveč tudi zato, ker v tržaški luki natovorijo največ surove kave v Italiji. Tu se nato nadaljuje proces predelave kave, od izbire najboljše mešanice do praženja in pakiranja. Ni naključje, da so tu tudi nekateri od največjih svetovnih predelovalcev kave, kot na primer tržaški Illy, Hausbrandt in Cremcaffe.
Prvo kavarno so v Trstu odprli leta 1748, kmalu pa so te postale pomemben prostor za druženje kulturnikov, umetnikov, pisateljev, intelektualcev, politikov in boemov. Tudi danes, če kaj veljaš v kulturnem in intelektualnem smislu, kot pravi zgodovinar Boris M. Gombač, svoje delo predstavljaš v najstarejši še delujoči kavarni: v Caffeju Tommaseo (Trg/Piazza Tommaseo 4).
Sladoled
V Trstu ne manjka kavarn, barov, bifejev, gostiln in restavracij, podobno je tudi s slaščičarnami oziroma ponudbo sladoleda. Za enega od najboljših v mestu velja sladoled v Gelaterii Zampoli (Ul./Via Carlo Ghega 10). Eden od favoritov, če ne zmagovalec, pa je zagotovo sladoled pri Gromu (Gelateria Grom, Ulica/Vila San Nicolo 18).
Tam poskusite okus skutne torte z višnjo, upravičeno pa hvalijo tudi okus crema di grom: jajčna osnova z drobljenimi piškoti in koščki čokolade. Posebnost Gromovega sladoleda je, da je narejen iz ekoloških in sledljivih sestavin.
Hrana
Buffet da Pepi (Ulica/Via Cassa di Risparmio 3) je del tržaške legende. Marsikdo bi rekel, da niste bili v Trstu, če si tam niste vsaj enkrat privoščili kuhane svinjine. Lokal v središču mesta pri borzi je leta 1897 odprl Pepi Klajnšič. V slovenskih rokah je bil še celo v obdobju fašizma in še nekaj let po vojni.
Ena od možnosti za druženje ob kozarcu vina in celo ob večerji je zagotovo vinoteka Nanut. Na simpatičnem vrtu pod trto ali v rdeče obarvanem interjerju s poudarki iz kamna vam postrežejo z jedmi, ki jih tedensko spreminjajo. Poleg testenin in mesa je na jedilniku vedno tudi ribja jed.
Na morsko malico v obliki prigrizkov s tunovo pašteto, lososovim tatarjem, polento z bakalarjem ali sipo lahko skočite v stari del mesta (Citta Vecchia) v SaluMare (Ulica/Via di Cavana 13/A), kjer so pozornost ob kulinarični ponudbi posvetili tudi interjerju. Klasika med morskimi tržaškimi restavracijami, kamor še posebej radi zahajajo Avstrijci, je restavracija Scabar (Erta di Sant’Anna 63).
Na glavnem trgu pa je poskrbljeno še za eno tržaško znamenitost: Harry’s Bar (Piazza Unità d’Italia 2). V tem primeru gre za kulinarično mestno točko, prepoznavno predvsem po svoji notranji opremi v beneškem slogu. Michelinov vodnik mu je zato podelil kar tri svoja odličja. S temi poudarjajo, da Harry’s Pub velja za eno od najprestižnejših restavracij v mestu.
Seveda omenjamo le nekatere izmed izbranih tržaških restavracij, kavarn, bifejev, vinotek in slaščičarn. Poleg tukajšnjih namigov vam Trst ponuja še veliko drugih prijetnih presenečenj. Mimogrede, ustaviti se je dobro tudi v majhni delikatesi na vogalu v središču mesta blizu sladoledarnice Grom. V delikatesi Alimentazione BM (Ulica/Via Roma 3) boste poleg izbranih testenin, italijanskih sirov in salam, kisov in olj ter penin našli tudi italijansko različico nam poznanih Kraševih bajader – Fiatove bombone s štirimi plastmi čokolade in nugata.
- Grad in park Miramare
- Kulturni dom
- Narodni dom
- Openski tramvaj (Tranvia de Opicina)
- Pomol Audace
- Rižarna (Risiera di San Sabba)
- Sveti Just (San Giusto)
- Svetilnik zmage (Faro dela Vittoria)
- Terezijanska četrt (Borgo Teresiano)
- Trg zedinjenja Italije (Piazza dell'Unita d'Italia)
- Tržaška univerza (L’Università degli Studi di Trieste)
- Vejna (Monte Grisa)
- Veliki kanal (Canal Grande)
SODOBNI TRST
Zgodba o današnjem Trstu je še veliko širša od gastronomskih užitkov, ki jih mesto ponuja, vanj so se vpisali različna obdobja in načini življenja v njem.
Zgodovinar arhitekture in urbanizma Luka Skansi in arhitekt Aljoša Dekleva, ta se je z mestno zgodovino, vpisano v prostor, ukvarjal pred leti v svoji diplomski nalogi, pravita, da se v Trstu po letu 1945 – razen zasnove muzeja Rižarna (posvečenega žrtvam nacizma, glej spodaj) in muzeja Revoltella, kot si ga je zamislil arhitekt Carlo Scarpa, kot zadnja omenja Skansi – v arhitekturnem smislu ni zgodilo nič presežnega. Se je pa zato toliko več pred tem.
Trst s prenovo in ureditvijo mestnega središča, katerega del so zaprli za promet, s svojimi zgodovinskimi stavbami in mediteranskim vzdušjem v lokalih, restavracijah in kavarnah ponuja različne uživaške ambiente. Tako je na primer na ulici Via di Cavana v starem delu mestu (Citta Vecchia) ali na Velikem kanalu in glavnem trgu. Mimogrede, stari del mesta je bil do polovice 20. stoletja znan tudi zaradi javnih hiš. V zadnjih desetletjih so ga temeljito prenovili in danes ta del mesta postaja prestižna četrt.
“Današnji Trst je zanimivo mesto z dvema platema. V njem se lahko zelo dobro živi, saj je dokaj ugoden in ima krasen odnos z morjem. Prav tako je lepo tudi družabno življenje. Središče je obnovljeno, zaprto za promet. A Trst ima podobno težavo kot druga italijanska mesta, le da je tu še bolj izrazita. V njem se živi v drugem stoletju. Trst je, kar zadeva populacijo, precej staro mesto, tako na trenutke tudi deluje,” o njem v sodobnosti razmišlja Skansi. Ali kot pravi zgodovinar Boris M. Gombač: “Trst je mirno mesto z urbanim središčem.” Čeprav se v različnih pogledih prebuja.
K njegovemu šarmu zagotovo pripomore povezava z morjem. Ena od opaznih točk na morskem nabrežju, vidna tudi z glavnega trga, je zagotovo pomol Audace. Na njem stoji Molo Bersaglieri, tam pa se dviga palača Pomorske postaje (Stazione Marittima). Njena zgodovina je emigrantska, saj so v njej v različnih obdobjih prejšnjega stoletja izseljenci, med njimi je bilo tudi veliko Slovencev, čakali na vkrcanje na velike čezoceanke, ki so plule proti ZDA. Nekdanja pomorska postaja je danes kongresni center.
Nekoliko naprej vzdolž morja je naslednji pomol, pomol stare ribarnice (Molo Pescheria), kjer je nekoč bila glavna mestna ribarnica. V njej morski ulov že dolgo ni več na prodaj, so pa tam leta 2006 uredili razstavne prostore. V palači, znani tudi pod imenom Salone degli Incanti (Salon dražb), je do 8. novembra na ogled razstava (povezana z milanskim Expom) o Trstu kot nekdanji prestolnici kave. Vse večkrat pa lahko kulturno dogajanje prestrežete tudi na nekdanji bencinski črpalki, postavljeni nekoliko naprej po tržaškem obrežju.
Openski tramvaj (Tranvia de Opicina)
Najlepši način za potovanje med Trstom in Opčinami, ki so le nekaj kilometrov stran od Fernetičev in Sežane, je zagotovo edinstveni openski tramvaj, katerega prva in zadnja postaja v Trstu je na (sicer ne pretirano privlačnem) trgu Oberdan. Od dobrih pet kilometrov tirov med morjem in Krasom je del čez Škorkljo (Scorcola) speljan po takšni strmi klančini, da modro-beli tramvaj s prepoznavno oznako proge 2 tega varno ne zmore sam, zato mu pomaga remorker zobate železnice, ki ga prelevi v tirno vzpenjačo. A to ni njegova edina posebnost: v 30 minutah, kolikor traja vožnja v eno smer, se odpre mnogo najlepših razgledov na Trst in Tržaški zaliv.
Proga 2 je svojo pot med Trstom in Opčinami prvič premagala 9. septembra 1902 (torej v času Avstro-Ogrske) izključno kot tramvaj, a je po nekaj večjih nesrečah zaradi strmine in burje 26 let pozneje (v obdobju Italije) vendarle dobila omenjeno pomoč v obliki zobate železnice. Tramvaj tako ob vsaki vožnji premaga 340 metrov višinske razlike.
Mesto od Jadranu je svoj prvi tramvaj dobilo že dobrega četrt stoletja pred openskim, a so vse druge nadomestili avtobusi. Poskuse, da bi enaka usoda doletela tudi openski tramvaj, so Tržačani vseh narodnosti do zdaj še vsakič uspešno preprečili. Še več, prvi pogovori o tem, da bi ga podaljšali do Sežane, so se začeli že leta 1909, ta ideja pa ni nikoli zamrla.
Veliki kanal (Canal grande)
Nekoč je imel Trst več kanalov, danes pa je ostal samo Veliki kanal, ki ga z njegovimi dobrimi 370 metri dolžine večina Tržačanov imenuje zgolj – Kanal. V obdobju nekdanje Jugoslavije je bila za obiskovalce (beri: kupce) iz te države ena od najpomembnejših tržaških znamenitosti Ponte Rosso (rdeči most), skrajšano ime za bližnji trg, ki je ime dobil po bližnjem mostu in kjer so se vrstile trgovine in stojnice z (večinoma cenenim) blagom.
Zakaj rdeči most, če ni nikjer nobenega sledu rdeče barve? Na Kanalu so bili nekoč trije dvižni mostovi, v obdobju Avstrije pa so predpisi nalagali barvanje vseh dvižnih mostov v rdeče. Italijanski ekstremni nacionalisti so potem dva mostova prebarvali v belo in zeleno in tako ustvarili barve italijanske zastave, a tudi tega danes ne vidimo več, ker je povečan mestni promet po drugi svetovni vojni narekoval zamenjavo teh dvižnih mostov z večjimi (in pustimi) betonskimi mostovi. Kanal je tako ostal dostopen le za manjše čolne, pa še to ne takrat, ko je voda zaradi plime visoka.
Veliki tržaški kanal si zagotovo zasluži vsaj premor za skodelico kave. Lokalov na tem kratkem nabrežju sicer ni veliko, a so skoraj vsi po vrsti simpatični – tako zaradi interjerja kot zaradi ponudbe. Družbo vam ob kanalu, ki vas za nekaj trenutkov prestavi v Benetke, dela tudi James Joyce. Kip so irskemu pisatelju, ki se je rad potepal po teh krajih, postavili prav na nekdaj rdečem mostu.
Za kulturne sladokusce je zanimiv tudi nebotičnik, kot rečejo stavbi, kjer ima danes svoje prostore zavarovalnica Generali. “Zgradba je delo italijanskega arhitekta Adruina Berlama iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Zanimiva je tudi zato, ker kaže, da arhitekti v času fašizma niso snovali le diktatorskih gradenj. V tem primeru gre za ekspresionistične vzgibe, ki jih je Berlamo črpal iz ameriške arhitekture,” pravi Skansi. Betonska konstrukcija, obložena z opeko in krasnimi dekoracijami, tako ne govori ne o Avstro-Ogrski in ne o Italiji, temveč o “pristanišču, ki je odprto proti drugim kulturam, prostorom in kontekstom”. To stavbo pa je mogoče razumeti skozi še eno perspektivo tega mesta, in sicer njegovo multietničnost, multikulturnost in multireligioznost (v njem je na primer poleg rimskokatoliške in pravoslavne cerkve tudi sinagoga).
Tergeste, Triest, Trst, Trieste
Spoznavanje večplastne politične in kulturne zgodovine Trsta, vpisane v prostor, je šarmantno. Ne le šarmantno, pravzaprav nujno za razumevanje njegovega značaja in posebnosti.
Med njimi so zagotovo ostanki amfiteatra (do tja pelje Ulica del Teatro Romano) iz prvega in drugega stoletja našega štetja. Odkrili so jih v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je fašistični režim dal porušiti velik del nekdanjega geta.
Po antiki je Trst preživel tudi svoje srednjeveško obdobje. Na ruševinah starega rimskega mesta, poleg ostankov rimskega gledališča ob vznožju enega od spomenikov rimske kulture Trsta, je med drugo polovico 15. in prvo polovico 17. stoletja zrasel Grad svetega Justa (Castello di san Giusto), ki še danes poleg muzejskih zanimivosti ponuja lep razgled na mestno jedro.
A resnično zlato obdobje Trsta se je začelo leta 1382, ko je postal del Avstrije (ta dogovor z Benetkami je bil sklenjen v Stari cerkvi v Spodnji Šiški), oziroma leta 1867, ko je postal del Avstro-Ogrske. Pod zastavo dunajskega dvora je mesto ob Jadranu postajalo vedno pomembnejše pristanišče, blaginja, ki jo je prinesla trgovina, pa je privabila tudi književnike, glasbenike in druge umetnike. Morda ne toliko kot Firence, a vendarle …
Jadransko pristanišče pod cesarico doživelo razcvet
K bogastvu in pomenu Trsta sta veliko pripomogla Karel VI., ki je mestu ob razglasitvi svobodnega pristanišča leta 1719 dal brezcarinski status, to pa se mu je zato oddolžilo s kipom na glavnem mestnem trgu, in Južna železnica, katere tiri so iz Dunaja leta 1857 prišli do Trsta. Cilj je namreč bil priti v enem dnevu z enega konca imperija na drugega. V letih Avstro-Ogrske je mesto postalo tudi pomembno vojaško pristanišče. A vzpostavitev železniške proge je pomenila pomemben trenutek za vznik tržaške urbane identitete.
Če še do začetka 18. stoletja Trst tako ni veljal za zelo pomembno mesto, se je to v naslednjih desetletjih začelo spreminjati. Njegov gospodarski in kulturni razcvet je še pospešila hči Karla VI., cesarica Marija Terezija, ki je z razsvetljenskimi reformami dodatno pripomogla k blagostanju trgovskega središča.
Terezijanska četrt (Borgo Teresiano)
Terezijanska četrt s palačami z notranjim dvoriščem za vrtove je bila v povojnem času središče za nakupovalce iz nekdanje Jugoslavije. Z avtobusi so se sem, tudi enkrat na mesec, vsaj po kavbojke, z avtobusi vozili vse od Beograda. Večino prodajaln iz tistega časa je danes zamenjala kitajska ponudba. Najti pa je vse mogoče.
Še iz habsburških časov
Grad in park Miramare
Med srednjeveškim in habsburškim urbanizmom
Terezijanska četrt (Borgo Teresiano), ki se širi levo od Velikega kanala (Canal grande), je še danes poimenovana po Mariji Tereziji, saj so jo oblikovali v njenem času. “Gre za izjemno reguliran del mesta, narejen po avstro-ogrskih urbanističnih načelih,” pojasnjuje zgodovinar arhitekture in urbanizma Luka Skansi. To je mogoče še posebej dobro videti iz ptičje perspektive, na primer s stolpa ali Gradu svetega Justa. Tam si je mogoče ogledati pravokotno križanje ulic, ki tvorijo geometrični tloris. Nasproti takšni organizaciji mesta stoji srednjeveška pozidava, opredeljena z navezavo na nekdanjo obzidje in s strnjeno postavljenimi stavbami, dvojnost mesta še posebej poudari arhitekt Aljoša Dekleva.
Vendar pa sta to le dva izmed prepletajočih se prostorskih zapisov, ki so se v Trst odtisnili skozi zgodovino. Čeprav je v tem mediteranskem mestu kljub vsemu prevladal eden, in sicer dunajski. Ali po besedah Skansija: “Trst je izredno dunajsko mesto iz časa poznega imperija. Veliko eklektičnih jezikov, ki se tam stikajo, pa mu daje slog in dimenzijo.”
Trg zedinjenja Italije (Piazza dell’Unita d’Italia)
Morje je imelo za mesto nekoč večji gospodarski pomen kot danes, ko v kraj prinaša predvsem svojevrstno kakovost bivanja. Povezava mesta z morjem je tako vzpostavljena prav skozi njegov osrednji trg. Njegove “ogromne palače, vsaka v svojem arhitekturnem jeziku, govorijo o nekdanji visoki buržoaziji, nekdanji avstro-ogrski oligarhiji, ki je vladala v tem političnem, ekonomskem in kulturnem sistemu”, preteklost v sedanjosti na stenah stavb na trgu, ki vzpostavlja kontinuiteto med morjem in palačami, prebira zgodovinar arhitekture.
Pod preureditev glavnega tržaškega trga, kjer lahko ljubitelji srednjeevropskega duha in meščanskega življenja kavo ali aperol spritz, pospremljen z nepozabnim pogledom na morje in trg, spijejo v znamenitem Caffe degli Specchi, sta se podpisala italijanska arhitekta Gaetano Ceschia in Federico Mentil skupaj z znanim francoskim arhitektom Bernardom Huetom. S svojim predlogom sta na mednarodnem natečaju zmagala leta 1999.
Namig: po glavnem tržaškem trgu se sprehodite tudi zvečer, osvetlitev mu daje še novo dimenzijo. Kosilo ali večerjo, lahko pa le osvežilno pijačo, si lahko privoščite v legendarnem Harry’s Baru, najdete ga nasproti zgodovinske kavarne Caffe degli Specchi. Spremljati je dobro tudi koncertni program Trsta, saj je leta 2013 na primer na glavnem trgu nastopila skupina Green Day.
Tu se je ustavil tudi Napoleon
In če se vrnemo k zgodovini mesta, v obdobje Avstro-Ogrske. Obdobje velikega pomena, avtonomije in carinskih ugodnosti avstrijskega Trsta so v treh kratkih obdobjih prekinile Napoleonove vojne – v letih 1787, 1805 in nazadnje 1809, ko je Napoleon Trst priključil Ilirskim provincam s prestolnico v Ljubljani. Že leta 1813 je Trst spet postal del Avstrije.
Z razpadom Avstro-Ogrske leta 1918 in priključitvijo Trsta Italiji je njegov pomen hitro začel bledeti – Italija je imela veliko drugih pristanišč in trgovinskih tokov, zaradi česar je tudi bogastvo odšlo drugam. Toda ne le za mesto, predvsem za Slovence in druge neitalijanske (Hrvati, Srbi, Armenci, Grki in drugi) narode v Trstu je bilo obdobje med svetovnima vojnama eno od najtežjih, saj je bilo kaznivo imeti neitalijansko identiteto in jo izražati. To je bilo obdobje prisilnega poitalijančevanja in zanikanja vse kulturne raznolikosti, ki je Trstu dala njegovo edinstvenost.
Fašizem, zapisan v Trst
Svetilnik zmage (Faro dela Vittoria)
Visok je skoraj 68 metrov, od leta 1927, ko so končali njegovo gradnjo in ga je slovesno odprl kralj Vittorio Emanuele III. na griču Greta nad Barkovljami (Barcola), ki slovi predvsem po regati Barcolana, pa opravlja dve funkciji. Prva je zagotavljanje varne nočne plovbe v Tržaškem zalivu s svetilom. Druga ima spominski prizvok, kot nakazuje ime: časti padle italijanske mornarje iz prve svetovne vojne, med vrsticami pa tudi prehod Trsta pod italijansko oblast. Za Slovence in druge neitalijanske skupnosti, ki so jim v tem času odrekali pravice do lastne identitete, je bil to simbol italijanske nadoblasti in potujčevanja, zato je bil januarja 1930 tarča (neuspešnega) bombnega napada pripadnikov prepovedane protifašistične organizacije TIGR (Trst–Istra–Gorica–Reka). Danes je pod upravo italijanskega obrambnega ministrstva, a je po dogovoru s tržaško pokrajino v omejenem obsegu odprt za oglede in ponuja lep razgled.
Tržaška univerza (L’Università degli Studi di Trieste)
V Trstu je še več arhitekturnih zapisov fašizma. Med temi Skansi opozarja na tržaško univerzo (L’Università degli Studi di Trieste), ki ima onkraj spominjanja na ideologijo kljub vsemu svojo arhitekturno kakovost. Stavba je delo italijanskih arhitektov Raffaela Fagnonija in Umberta Nordia.
Vejna (Monte Grisa)
Za nekoga mogočna in neverjetna, za druge pa predimenzionirana in hladna. Zgradba marijanskega svetišča na Vejni (Monte Grisa) redkokoga pusti ravnodušnega tudi zaradi izjemne razgledne lege ob robu kraške planote nad Tržaškim zalivom. A prav ta predimenzioniranost in lega, zaradi česar se jo vidi od daleč, tudi v slovenski in hrvaški Istri, imata svoje sporočilo: uradno naj bi bil to most med Vzhodom in Zahodom, a mnogo jih v tem vidi poudarjanje predvsem italijanske identitete Trsta na račun vseh drugih narodov, ki so oblikovali mesto. Aprila 1945 se je namreč tržaški škof Antonio Santin zaobljubil: “Če bo pod okriljem Matere božje Trst rešen, se bom potrudil, da bo v njeno čast zgrajena cerkev.” Tri leta pozneje je monsinjor Strazzacappe predlagal gradnjo svetišča z vsedržavnim pomenom in imenom Tempelj vseh italijanskih škofij. Graditi so ga začeli leta 1959 po Santinovi skici dveh velikih jader, katerih križanje oblikuje črko M za Marijo.
Nacizem v mestu ob morju
Veliko brazgotino Slovencem v Trstu je pustila tudi nacistična okupacija, ki je odkrito zaničevala in uničevala vse slovansko in judovsko.
Nekdanja luščilnica riža, nato nacistično taborišče, danes muzej
“Nekoč je bil to kraj trpljenja in smrti, zato naj bo to zdaj kraj spoštljivega spomina in tihega premišljevanja,” je napisano ob vstopu v muzej Rižarna (Risiera) v predmestni četrti Sv. Sobota (San Sabba), ki ga vsako leto obišče deset tisoč ljudi z vsega sveta. Veliki tovarniški kompleks nekdanje luščilnice riža so nacisti spremenili v jetniško taborišče. Najprej za italijanske vojake, ujete po 8. septembru 1943, dober mesec pozneje pa je to postalo Polizeihaftlager – taborišče za policijsko pridržanje s krematorijem. Tu so mučili in ubili na tisoče italijanskih, slovenskih in hrvaških političnih nasprotnikov in pripadnikov odporniškega gibanja ter Jude. Ali pa so ujetnike od tu deportirali v druga taborišča.
Preureditev Rižarne, nekdanjega taborišča, v muzej, ki so ga odprli leta 1975, je pripadla arhitektu Romanu Boicu. S svojo impresivno in delikatno rešitvijo je leta 1996 zmagal na natečaju, ki ga je razpisala tržaška občina. O svojih izhodiščih za projekt je zapisal: “Na pol uničena Rižarna, kakršno so pustili nacisti v begu, je bila videti bedna kot predmestna okolica: pomislil sem, da bi ta popolna beda lahko postala simbol, se povzdignila in se spremenila v spomenik.” Odločil se je, da bo odstranjeval in vračal, ne pa dodajal. Tako je dokončno izničil napol porušene stavbe, ves kompleks pa obdal z 11-metrskimi visokimi betonskimi zidovi. Ti se pojavijo že na vhodu in se s svojo višino ter masivnostjo zgrnejo nad obiskovalca, tako kot se pod kožo zareže nekdanja resničnost tega prostora. Popolnoma se je mogoče strinjati z Aljošo Deklevo, ki pravi, da gre pri tem posegu Boica za arhitekturo, ki deluje izrazito psihološko. Na subtilno prostorsko intervencijo v tem primeru opozarja tudi Skansi. Del te je tudi mesto spomenika, ta stoji tam, kjer je bil nekoč krematorij, ki so ga Nemci porušili ob svojem odhodu. Mesto praznine je tako zapolnjeno s simbolnim spomenikom.
Trst je postal italijanski
Po drugi svetovni vojni je Trst postal svobodno območje, ki je leta 1954 dokončno postalo del Italije. Meje med takratno Jugoslavijo in Italijo so bile zakoličene z Osimskimi sporazumi leta 1975.
Slovenski obraz Trsta
Težko je najti del Trsta, kjer Slovenci in drugi Slovani ne bi pustili svojega pečata – celo na glavnem mestnem trgu, katerega ime poudarja zgolj italijanski značaj Trsta. Leta 1856, ko je bil Trg zedinjenja Italije bistveno manjši, so tu ustanovili Slavjansko narodno čitalnico, prvo slovansko čitalnico v avstrijskem cesarstvu. Njeni člani so radi posedali v bližnji kavarni Tergesteo blizu Borznega trga, kjer je med drugim tudi hiša Bartoli iz leta 1905, eno od del arhitekta Maksa Fabianija. Pomol Audace, ki se je nekoč imenoval San Carlo, je pesniku Dragotinu Ketteju, ki so ga v Trst poslali k vojakom, dal navdih za poimenovanje ljubezenskega cikla Na pomolu San Carlo. Vsestranski baron Žiga Zois, naravoslovec, razsvetljenec in podjetnik, menda najbogatejši Slovenec svojega časa, se je rodil prav v Trstu leta 1747, Primož Trubar pa je nekaj časa v Trstu služboval pri takratnem škofu Bonomu. V letih 1914 in 1915 sta slovenski arhitekt Ivan Vurnik in njegova žena Helena ustvarila in uredila škofijsko kapelo v Trstu – in še bi lahko naštevali …
Gombač je v Trstu odraščal v obdobju, ko niso dopuščali slovenske šole. V obdobju, ko so predvsem z italijanskim potujčevanjem izvajali intenzivno asimilacijo. “Italijani so prihajali trumoma, od 20 do 30 tisoč na leto, zaradi službe,” se spominja Gombač. “Uzakonjeno je bilo, da morajo biti vsi zakoni in edikti tudi v slovenščini, a jezik ulice je bil tržaški dialekt. Če si govoril slovensko v javnosti, so te oklofutali ali ti dali piti ricinus. Mogoče so v tramvaju bili vsi Slovenci, a nihče ni govoril slovensko.”
Tržaška občinska oblast še danes ostaja tradicionalno nenaklonjena Neitalijanom. “V prvi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja se je v Trstu spremenila tretjina prebivalstva. Pod Italijo so propadale ladjedelnice in vsa velika industrija. Veliko izobraženih ljudi je odšlo v Avstralijo, na njihovo mesto so prišli ezuli, ki niso imeli posebnih znanj in poklicev, imeli so pa z zakonom zagotovljene službe in stanovanja. To so najbolje unovčile fašistične stranke, ki so vedno delovale na zvon nacionalizma,” se med drugim spominja Gombač.
Slovensko identiteto je leta 1904 poskusil braniti (tudi) Narodni dom, ki ga je zasnoval arhitekt Maks Fabiani. “Slovenci, pravzaprav vsi Južni Slovani, smo tako dobili svoje središče, večnamenski prostor: od hotela do knjižnice in bank.” Toda Narodni dom je bil za italijanske fašiste velika motnja, zato so ga 13. julija 1920 požgali. V obnovljeno poslopje sta se naselila del tržaške univerze ter narodna in študijska knjižnica, dobro desetletje pa je tam tudi slovensko informativno središče.
A danes je v Trstu vendarle nekoliko lažje biti pripadnik slovenske manjšine kot takrat. “Povečuje se udeležba v slovenskih šolah, a tudi na račun italijanskih otrok in otrok iz mešanih zakonov,” še pove Gombač. Pred pol stoletja so tržaški Slovenci v ulici Petroni (takrat je bil to precej obrobni del mesta) dobili Kulturni dom, ki ga je oblikoval tržaški Slovenec in Plečnikov učenec Edo Mihevc – a kljub svojemu pomenu verjetno ne bo nikoli mogel nadomestiti požganega Narodnega doma in vsega, kar je ta pomenil za tržaške Slovence. V Kulturnem domu je sedež Slovenskega stalnega gledališča, v njem gostujejo tudi drugi dogodki in predstave. Za tržaške Slovence je ta izjemnega pomena, a vendarle vedno v senci nekdanjega Narodnega doma, tudi zaradi kroničnega pomanjkanja sredstev. Korak v smeri krepitve sožitja v Trstu pa se je zagotovo zgodil leta 1977, ko je italijansko kulturno ministrstvo Slovenskemu stalnemu gledališču kot sedmemu v državi podelilo status italijanskega stalnega gledališča vsedržavnega pomena.
Doživite še druge vrhunske #Zgodbe na Planet Siol.net