Koprski servitski samostan s svojo veliko površino zavzema osrednji del historičnega mestnega jedra. Danes je stavba s statusom kulturnega spomenika državnega pomena prazna, skoraj 20 let čaka na svojo prenovo. V njej naj bi mesto našli univerzitetni programi. Idej je bilo že več: od univerzitetne knjižnice, fakultete do upravnih prostorov mednarodnega centra Univerze na Primorskem. Nobeden od načrtov pa se do zdaj ni uresničil. Kompleks sameva, propada od leta 1996, ko se je od tam preselila regijska porodnišnica, še pred to je v njej gostovala splošna mestna bolnišnica. V preteklosti pa je med njegovimi zidovi delovala tudi vojaška bolnišnica. V njem so se v sodobnosti zgodile gledališke predstave. Z namenom, da bi ozavestili, kako pomemben objekt predstavlja servitski samostan za mesto, so v njem različni urbani aktivisti opozorili tudi že s performansi.
Koprski servitski samostan, ki meri približno štiri tisoč kvadratnih metrov, v historičnem delu mesta zavzema precejšen del urbanega tkiva.
Propadajoči samostan, ki kraljuje v koprskem urbanem prostoru
Zgodovina koprskega servitskega samostana, ki sega v 15. stoletje, je dolga. Kompleks, ki meri približno štiri tisoč kvadratnih metrov, sestavljen je iz štirih dvorišč z atrijskimi vrtovi, v historičnem delu mesta zavzema precejšen del urbanega tkiva. Spada v kategorijo najstarejših stavbnih kompleksov v mestu in predstavlja edinstven arhitekturni primer svoje dobe in sloga na vsej vzhodni jadranski obali.
Serviti, ki so zaradi svojega dobrodelnega in humanitarnega (bolnišničnega) delovanja, skrbeli so za revne in bolne, v mestu uživali velik ugled, so se v Kopru naselili v 14. stoletju in leta 1453 so tu ustanovili samostan. Lokacija, ki so jo zasedli, je bila poseljena že v rimskem času, pred servitskim pa je na tem mestu stal benediktinski samostan in pripadajoča cerkev sv. Martina.
Čez benediktinski se je tako razrasel servitski samostan. Njegovo najstarejše jedro predstavljajo objekti ob južnem križnem hodniku, od katerega sta ohranjeni dve stranici, severna in zahodna z arkadnimi loki. Leta 1521 so ob obstoječem objektu položili tudi temeljni kamen novi cerkvi, leta 1806 je bila njena religiozna dejavnost opuščena. Prostor so izpraznili, uporabljati pa so jo začeli kot skladišče in vinsko klet. Pogorela je leta 1962.
“Zaradi svoje porodnišnične preteklosti nekdanji samostan predstavlja fizični pomnik spomina mesta in njegovih prebivalcev, vseh generacij in različnih družbenih ozadij,”
poudarja umetnostna zgodovinarka in raziskovalka arhitekturne dediščine Neža Čebron Lipovec.
Od samostana do porodnišnice
Beneška republika je leta 1772 samostan ukinila, serviti so ga zato 20 let pozneje izpraznili. V času med 1792 in 1810 je služil različnim namenom. V njem je svoj prostor našla vojaška bolnišnica.
V samostanskih traktih je nato med letoma 1810 in do konca druge svetovne vojne delovala splošna mestna bolnišnica. Pomožna trakta so ob severozahodnem delu samostana in notranjem vrtu, ki ga je omejil zid ob Kettejevi ulici, prizidali v drugi polovici prejšnjega stoletja.
Leta 1949 pa je v objektu do leta 1996 delovala regijska porodnišnica.
Rojstna hiša številnih generacij naokoli
V regijsko porodnišnico v nekdanjem servitskem samostanu so prišle rojevat ženske iz Kopra in širše istrske regije, vse do Umaga in okolice.
Kot pravi umetnostna zgodovinarka, ena od raziskovalk tega koprskega objekta, Neža Čebron Lipovec z Inštituta za dediščino Sredozemlja UP ZRS, zaradi svoje porodnišnične preteklosti nekdanji samostan predstavlja fizični pomnik spomina mesta in njegovih prebivalcev, vseh generacij in različnih družbenih ozadij.
Zato je “prostor združevanja in povezovanja, je skupna rojstna hiša. Enako dragoceno pa je tudi, da je ravno funkcija porodnišnice (in pediatrije, ki je bila v krilu kompleksa) uglašeno nadaljevalo predvojno funkcijo mestne bolnišnice in tako predstavlja vez med povojnim Koprom, kjer so po letu 1954 zavladali predvsem Slovenci, in predvojnim Koprom, ki ga je zaznamovala italijansko-beneška kultura,” o spominskih pomenih stavbe pripoveduje umetnostna zgodovinarka in raziskovalka arhitekturne dediščine.
Notranjost samostana je začela propadati pred 20 leti, se skozi čas sesedati sama vase, zelenje na vrtovih pa je šlo svojo pot.
Kompleks se seseda, zelenje gre svojo pot
Ko se je leta 1996 porodnišnica izselila, so nekdanji samostanski prostori ostali prazni. Notranjost je začela propadati, se skozi čas sesedati sama vase, zelenje na vrtovih pa je šlo svojo pot. Tako je še danes, čeprav so prve raziskave za obnovo kompleksa s strani Inštituta za dediščino Sredozemlja UP ZRS v sodelovanju z Restavratorskim centrom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije začele že pred štirimi leti. Takrat, ko je država lastništvo samostanskega kompleksa prenesla na Univerzo na Primorskem. Vendar se nadaljnji koraki od takrat niso zgodili, v zvezi s tem smo se z vprašanji obrnili na primorsko univerzo, a odgovorov nismo prejeli.
V samostanu naj bo fakulteta
V porodnišnici, ko je ta še domovala v nekdanjem samostanu, se je rodil tudi Boštjan Bugarič, arhitekt, ki je svojo diplomsko in doktorsko delo posvetil revitalizaciji starega kompleksa. “Mesto Koper ostaja v boju s sodobnimi trendi potrošništva osamelo in izpraznjeno. Univerzitetni program v njem ponuja umirajočemu mestu možnosti nove vitalnosti. Univerza na Obali je najboljša vsebinska podlaga za revitalizacijo njegovega starega mestnega jedra,” poudarja arhitekt.
Prav prenova servitskega samostana je po njegovem mnenju eden izmed posegov, ki bi vodil k združevanju mestnih ambientov v živo in poenoteno mrežo univerze na Obali. Bugarič je najprej izdelal načrt za prenovo objekta v univerzitetno knjižnico, v svojem doktorskem delu pa ga je v širši koncept univerzitetnega mesta umestil kot sedež nove fakultete. Z mislijo na to vsebino je projektna skupina na Univerzi na Primorskem, ki jo je pognal profesor Aleksander Panjek, v njej sta sodelovala tudi Boštjan Bugarič in Neža Čebron Lipovec, izdelala podroben elaborat za prenovo samostana.
“Sistemska napaka Kopra je nerazumevanje ustroja mesta in kako poenotiti njegovo urbanistično vizijo. Problem Kopra je tudi, da se v stroko pretirano vpleta politika. Ena od rešitev v tem kontekstu je povezava historičnega dela z novimi vsebinami,”
meni arhitekt Boštjan Bugarič.
Vstopnica je bila knjiga
Idej in pobud o revitalizaciji samostanskega kompleksa, ki se nahaja v neposredni bližini Kidričeve ulice, ta je v mestu ena od štirih osrednjih ulic, tako s strani arhitektov, konservatorjev, umetnostnih zgodovinarjev in arheologov ne manjka. Zatika se pri finančnih sredstvih.
A kot poudarja celosten pogled na problematiko Bugarič: “Sistemska napaka Kopra je nerazumevanje ustroja mesta in kako poenotiti njegovo urbanistično vizijo. Problem Kopra je tudi, da se v stroko pretirano vpleta politika. Ena od rešitev v tem kontekstu je povezava historičnega dela z novimi vsebinami.” Mesto lahko na tak način zaživi, z novimi univerzitetnimi vsebinami pa dobivajo njegovi opuščeni javni prostori in propadajoči objekti nove funkcije.
Seveda ni nujno, da je vsak program pravi, poudarja Bugarič. Zato so pomembne raziskave in temeljiti premisleki. Ti so se že odvijali, njihovo izhodišče je, glede na to, da gre za kulturni spomenik državnega pomena, pomembno, da v njem svoje mesto najde izobraževalna, znanstvena dejavnost ter vsebine s kulturno dimenzijo.
Nekaj teh se je v preteklih letih že zgodilo, Bugarič je s svojim kulturno-umetniškim društvom C3 leta 2003 na samostanskih vrtovih organiziral performans, vstopnica je bila knjiga. Nekaj kulturniških dogodkov se je zgodilo še po tem. “Lokalni prebivalci so prevzeli organizacijo tega, a konec koncev se niso dolgoročno povezali in tako je usahnila tudi tovrstna pobuda,” pojasnjuje arhitekt.
“Ta veliki spomenik nujno potrebuje preventivno zaščito in vzdrževanje, saj z vsakim dežjem in slabim vremenom izgubljamo dragocen avtentični material zgodovine mesta, hkrati pa strmo naraščajo stroški prenove. Vse večja in dražja prenovitvena dela skorajda kličejo po prepletu z zasebnim financiranjem, a vendar mora funkcija v tem primeru ostati javna,”
poudarja umetnostna zgodovinarka Neža Čebron Lipovec.
Del novega programa naj bo javen
Upoštevajoč konservatorsko načelo, da naj nova raba in vsebina na nek način povzemata izvorno namembnost, je vsaj del uporabe za kulturno-izobraževalno ali družbeno dejavnost v samostanski sodobnosti zaželen,” pravi Neža Čebron Lipovec. Hkrati umetnostna zgodovinarka meni, da bi vsaj del novega programa moral biti tudi javen, dostopen širši javnosti, tako kot je bil v zgodovini, ko je v njem delovala porodnišnica, še prej pa splošna bolnišnica.
“Ta veliki spomenik nujno potrebuje preventivno zaščito in vzdrževanje, saj z vsakim dežjem in slabim vremenom izgubljamo dragocen avtentični material zgodovine mesta, hkrati pa strmo naraščajo stroški prenove. Vse večja in dražja prenovitvena dela skorajda kličejo po prepletu z zasebnim financiranjem, a vendar mora funkcija v tem primeru ostati javna,” še poudarja raziskovalka arhitekturne dediščine.
Čas je za nove zgodbe
Plastenje zgodovine samostana v njegovih zidovih je ena od največjih dragocenosti, poudarja Neža Čebron Lipovec. V njih je mogoče razbirati ostanke rimske vile, odtise visokosrednjeveškega benediktinskega samostana, gotsko-baročnega servitskega samostana z dvema cerkvama vse do mestne bolnišnice in nazadnje porodnišnice. V njem so še danes znaki, ki pričajo o obstoju “rojstne hiše” med njegovimi zidovi. Table, ki usmerjajo k porodnim sobam in v ambulante.
Poleg raziskovalcev konservatorske, umetnostno zgodovinske in arheološke stroke pa zidove samostana zelo dobra pozna tudi Viktorija Rozman Bitenc, ki že leta s fotoaparatom obiskuje osamele, propadajoče hiše, gradove, zaklonišča, jame. “Že kot otrok sem začela zahajati na ljubljanski zapuščen bazen Kolezija. Tja sem se umaknila pred svetom. Tam sem se počutila sprejeto. Tam sta bila mir in sproščenost.”
Pozneje se je tako aktivno začela ukvarjati z zapuščenimi stavbami, med njimi ji je še posebej ljub servitski samostan. Gre za kulturno dediščino, njeno ohranjanje, zavzeto pripoveduje. V zidove, prostore so zapisane zgodbe preteklosti te stavbe: arhitekturna, družbena in posameznikova.
Vprašanje je, kdaj se bodo samostanska vrata odprla za nove zgodbe.
Doživite še druge vrhunske #Zgodbe na Planet Siol.net
Avtorji:
Besedilo: Neža Mrevlje
Foto: Ana Kovač, Viktorija Rozman Bitenc, Pokrajinski arhiv Koper (Uroš Zagradnik, avtorske pravice PAK)
Postavitev: Tomaž Jaklič, Gregor Jamnik