TO SO NAJPOMEMBNEJŠE VOLITVE V SLOVENSKI ZGODOVINI

NAPREJ

Zgodovinski pomen volitev aprila 1990

Na cvetno nedeljo, 8. aprila 1990, so slovenski volivci prvič po dolgih desetletjih znova lahko sodelovali na demokratičnih in svobodnih volitvah. Zadnje, popolnoma demokratične in svobodne volitve so bile pred tem daljnega leta 1928, nato pa so od leta 1929 sledila starojugoslovanska kraljeva diktatura, druga svetovna vojna in po drugi svetovni vojni komunistična partijska diktatura.

Kakšna je bila Slovenija leta 1990

Ko so se slovenski volivci 8. aprila 1990 podali na volišče, je bila Slovenija še del Jugoslavije (uradno polno ime: Socialistična federativna republika Jugoslavija, znana s kratico SFRJ), zvezne države, ki je zaradi gospodarske krize in vse hujših mednacionalnih trenj pokala po šivih in grozila, da bo postala sod smodnika.

To niso bili časi brez strahu in zaskrbljenosti. V Sloveniji in tik ob meji z njo, v sosednji Hrvaški, je bilo 32 tisoč do zob oboroženih vojakov jugoslovanske armade, ki so ji poveljevali jugoslovanski generali, vsak dan bolj sovražno nastrojeni do slovenskega osamosvajanja.

To so bili časi že dolga leta trajajoče jugoslovanske gospodarske krize, ki je udarjala tudi po Sloveniji, najrazvitejši jugoslovanski republiki. Spomladi 1990 je imelo na primer več kot tisoč slovenskih družbenih podjetij, v katerih je bilo zaposlenih okoli četrt milijona delavcev, izgubo.

Uradno plačilno sredstvo v Sloveniji je bil še vedno (k stalnemu razvrednotenju nagnjeni) jugoslovanski dinar, na črnem trgu pa je vladala trdna nemška marka.

Spomladi leta 1990 je imela slovenska zastava še vedno rdečo zvezdo, tudi slovenski grb je bil še iz socialističnih časov. Ta grb je bil tudi na volilnih skrinjicah. Oba simbola sta bila spremenjena šele ob osamosvajanju Slovenije junija 1991.

“Ni pa bila več Slovenija socialistična. Marca 1990 so namreč delegati republiške skupščine Socialistično republiko Slovenijo (SRS) preimenovali le v Republiko Slovenijo (RS). Slovenija je takrat dobila tudi svojo himno – Zdravljico.”

Spopad blokov

Na spomladanskih demokratičnih in svobodnih volitvah je sodelovalo sedemnajst strank. Večina strank je bila del treh blokov. Na eni strani je bila koalicija Demos (kratica za Demokratično opozicijo Slovenijo). To koalicijo so med novembrom 1989 in januarjem 1990 oblikovale novoustanovljene demokratične stranke, ki so ustanovile leta 1988 in 1989: Slovenska demokratična zveza (SDZ), Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS), Slovenska kmečka zveza (SKZ), Slovenski krščanski demokrati (SKD), Zeleni Slovenije (ZS), Slovenska obrtniška stranka (SOS). Marca se je Demosu pridružila tudi upokojenska stranka Sivi panterji.

Na drugi strani so bile stranke, ki so nastale iz tako imenovanih družbenopolitičnih organizacij (DPO), organizacij, ki so nastale v času partijske diktature.

Pri tem je imela poseben položaj Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), ki se je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja iz organizacije, namenjeni vzgoji komunističnega podmladka, oblikovala skorajda v nekakšno opozicijsko silo znotraj sistema.

ZSMS, ki se je nekaj mesecev pred volitvami razglasila za liberalno stranko, je na volitvah nastopila kot nekakšen vmesni blok med Demosom in blokom preostalih dveh družbenopolitičnih organizacij – Zveze komunistov Slovenije (ZKS) in Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL).

Pred volitvami so slovenski komunisti, ki so januarja 1990 odšli z zadnjega kongresa jugoslovanske zvezne partije, preimenovali svojo stranko v ZKS – Stranka demokratične prenove (ZKS-SDP). Tudi SZDL se je iz predvolilnih razlogov preimenovala, in sicer v Socialistično zvezo Slovenijo (SZS-SZDL).

ZKS -> SDP

SZDL -> SZS

“V skladu s staro ustavo iz leta 1974, ki je veljala v času volitev leta 1990, je imela slovenska skupščina 240 delegatov in bila razdeljena na tri zbore, v vsakem od teh zborov je bilo 80 delegatov: za družbenopolitični zbor (DPZ), zbor občin (ZO) in zbor združenega dela (ZZD).”

Kaj vse so izbirali volivci aprila 1990

Spomladanske volitve so bile vsesplošne: izbiralo se je namreč poslance slovenskega parlamenta, predsednika predsedstva Slovenije in člane predsedstva Slovenije.

Slovenski parlament se je takrat uradno še imenoval skupščina, poslanci pa delegati. Tudi vladi se je uradno – po izrazoslovju iz časa socializma – reklo izvršni svet, ministrom pa sekretarji ali predsedniki komitejev. Šele leta 1991 se je tudi izrazoslovje normaliziralo: izvršni svet je postal vlada, skupščina parlament, delegati poslanci in sekretarji, predsedniki komitejev pa ministri.

V skladu s staro ustavo iz leta 1974, ki je veljala v času volitev leta 1990, je imela slovenska skupščina 240 delegatov in bila razdeljena na tri zbore, v vsakem od teh zborov je bilo 80 delegatov: za družbenopolitični zbor (DPZ), zbor občin (ZO) in zbor združenega dela (ZZD).

Poleg 240 delegatov oziroma poslancev, kot se jim je zdaj pogovorno reklo, so slovenski volivci izbirali tudi predsednika predsedstva Slovenije. Kandidati so bili štirje: Jože Pučnik (Demos), Milan Kučan (ZKS-SDP in SZS-SZDL), Ivan Kramberger (Domovinska narodna stranka) in Marko Demšar (ZSMS).

Volivci so volili tudi člane predsedstva Slovenije. Za štiri mesta so se spopadli: Ivan Oman (Demos), Dimitrij Rupel (Demos), Dušan Plut (Demos), Franc Miklavčič (Demos), Slavoj Žižek (ZSMS), Bogdan Oblak (ZSMS), Ciril Zlobec (SZS-SZDL), Alojz Križman (SZS-SZDL), Miroslava Geč Korošec (SZS-SZDL), Matjaž Kmecl (ZKS-SDP) in Boštjan M. Zupančič (ZKS-SDP).

Volilni sistemi

Na volitvah so veljali različni volilni sistemi. Poslanci družbenopolitičnega zbora so se volili po sorazmernem oziroma proporcionalnem sistemu. Za ta zbor je bil potreben le en krog.

Drugače so volili poslance zbora občin, in sicer po dvokrožnem večinskem volilnem sistemu. Prvi krog volitev je bil 8. aprila, drugi pa 22. aprila.

Spet drug volilni sistem je veljal za volitve poslancev zbora združenega dela. Te poslance oziroma delegate so volili po enokrožnem večinskem volilnem sistemu, in sicer 12. aprila.

Volitve članov predsedstva Slovenije so potekale 8. aprila, izvoljeni so bili štirje kandidati, ki so dobili največ glasov. Predsednika predsedstva pa so slovenski volivci izbirali v dveh krogih, saj v prvem krogu noben kandidat ni dobil več kot polovice glasov – 8. in 22. aprila.

Izidi volitev

Nesporni zmagovalec parlamentarnih volitev, ki se jih je udeležilo 83,5 odstotka volivcev, je bil Demos. V družbenopolitičnem zboru je ta koalicija dobila 47 sedežev, v zboru občin pa še več, in sicer 50. Bolj pa je bil zapleten položaj v zboru združenega dela, kjer je bilo veliko število delegatov, ki so se razglašali za neodvisne in se – vsaj navzven – ni vedelo, komu pripadajo. Zaradi načina volitev so imele v tem zboru prednost stranke nekdanjih DPO. In prav zbor združenega dela je na primer pozneje blokiral Demosov program lastninjenja družbenih podjetij.

Prav zaradi zapletenosti in nejasnosti zbora združenega dela se ne ve točno, koliko glasov je imela koalicija Demos v 240-članskem parlamentu. Zgodovinarka Rosvita Pesek (Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo) ocenjuje, da od 127 do 134.

Vsekakor je imel Demos v parlamentu dovolj glasov, da je oblikoval vlado. Glede na to, da so se pred volitvami stranke Demosa dogovorile, da bo postal predsednik vlade predsednik tiste Demosove stranke, ki bo v družbenopolitičnem zboru dobila največ glasov, je postal novi predsednik prvak SKD Lojze Peterle. Ta je v 27-člansko vlado izbral tudi nekaj ministrov, ki so bili iz vrst opozicijskih strank.

Pri izbiri članov predsedstva je bilo razmerje moči uravnoteženo. Izvoljena sta bila namreč dva kandidata Demosa (Oman in Plut) in dva kandidata DPO (Zlobec in Kmecl).

Na volitvah za predsednika predsedstva pa je ostal Demos praznih rok. V prvem krogu sta največ glasov dobila Kučan (44,4 odstotka glasov) in Pučnik (26,6 odstotka glasov). Drugi krog spopada med nekdanjim oporečnikom in nekdanjim šefom slovenske komunistične partije je bil 22. aprila. Uspešnejši je bil Kučan – dobil je 58,59 odstotka glasov. Pučnik je prejel 41,41 odstotka glasov.

“Obdobje 1990 do 1992, v katerem sta delovala »Demosov« parlament in Demosova vlada, je bilo izjemno zgodovinsko pomembno obdobje za Slovenijo.”

Zakaj so bile to najpomembnejše volitve v slovenski zgodovini

Obdobje med letoma 1990 in 1992, v katerem sta delovala “Demosov” parlament in Demosova vlada (maja 1992 je bila oblikovana nova vlada, ki jo je vodil Janez Drnovšek, je bilo izjemno zgodovinsko pomembno obdobje za Slovenijo.

V tem obdobju so se slovenski volivci odpravili na plebiscit za samostojno Slovenijo (decembra 1990), junija 1991 je bila ustanovljena slovenska država, ki jo je celotna EU mednarodna priznala januarja 1992, posamezne države pa že pred tem.

Ker so novonastalo državo junija 1991 napadle enote jugoslovanske armade, je izbruhnila osamosvojitvena vojna, v kateri so slovenske sile (teritorialci in policisti) obranile državo pred agresorjem.

Ko so 26. oktobra zadnje enote jugoslovanske armade prek koprskega pristanišča zapustile Slovenijo, na slovenskem ozemlju prvič po dolgih stoletjih ni bilo nobenih tujih vojakov, slovenskim mladeničem pa ni bilo več treba služiti vojaške obveznosti v tujih, oddaljenih krajih.

V tem obdobju so Slovenci dobili tudi svojo lastno denarno valuto – jugoslovanski dinar je zamenjal slovenski tolar. Sprejeta je bila tudi lastninska zakonodaja (od privatizacije družbenih stanovanj in denacionalizacije do lastninjenja podjetij), ki je tedaj in še pozneje povzročala veliko pretresov (ne nazadnje se je zaradi vprašanja lastninjena družbene lastnine razklal tudi Demos).

Slovenija je dobila tudi novo, sodobno ustavo, in sicer decembra 1991. Ta je določala tudi nov slovenski parlament: namesto tridomnega je zdaj dvodomen, sestavlja pa ga 90 poslancev državnega zbora in 40 poslancev državnega sveta (ta je nekakšna sodobnejša sinteza prejšnjega zbora občin in zbora združenega dela). Prvič so bile volitve v nov slovenski parlament decembra 1992. Takrat so bile tudi volitve predsednika Slovenije, ki je zamenjal kolektivno predsedstvo Slovenijo.