Vsi ljubljanski romarji
Izpod značilne ljubljanske meglice pogosto kaže le vznožje. A vsi vedo, da je tam in kaj obljublja njen vrh. Ne glede na vreme, letni čas ali stanje v državi nikoli ni osamljena. Za nekatere priložnostna izbira za umik od mestnega vrveža, za druge tempelj za pogovor s samim seboj. Odvisno od izbrane poti, družbe in tempa je za vsakogar drugačna, a v tem, kar obljublja, enakovredna do vseh: veličasten pogled na prestolnico, prijaznost sočloveka ob premagani naravi, nepozaben občutek doseženega cilja in skoraj gotovo srečanje z znanci in prijatelji brez predhodnega dogovora. Njej podobnih je precej, a samo ona je tista prava, ki se ji je uspelo usidrati v srca Ljubljančanov in Ljubljančank. To je Šmarna gora. Nanjo zahajajo zelo različni ljudje, od znanih Slovencev, kot sta Janez Škrabec in Srečko Katanec, do množice drugih. Vsak jo doživlja po svoje. To so njihove zgodbe.
This should be deleted!
Miha, informatik
Miha je samo letos Šmarno goro obiskal že več kot 60-krat. So dnevi, ko enkratni obisk ni dovolj, eden takih je bil pred časom, ko je pot od vznožja do vrha opravil kar petkrat. Na Šmarno goro je začel zahajati zaradi kondicijskih priprav, s prijatelji si namreč želi obdelati slovensko planinsko transverzalo. Posledica teh priprav je bila tudi stava s prijatelji, da lahko v 2015 Šmarno goro osvoji 200-krat.
Najhitreje mu je to uspelo v neverjetnih 15 minutah in 54 sekundah. Fleksibilen delovnik mu dopušča, da v svoje “naravno zatočišče” pobegne sredi dneva, ko so tam le redki. To mu tudi najbolj ustreza – ni pristaš vsesplošnega eksodusa na Šmarno goro ob sobotah in nedeljah, ko je za normalen sprehod potrebno umikanje, naravno idilo pa onesnažuje hrup, ki ga s seboj prinese množica. Meni, da je tistih “pravih” športnikov oz. rekreativcev okoli 10 odstotkov, te pa zaradi rednega srečevanja pozna že po obrazu, urniku, tempu in opremi. Prav to pa je največ, kar mu Šmarna gora pomeni – priložnost za sprostitev in športni odmik od vsega.
Šmarna gora je zame nekakšno "naravno zatočišče” kamor pobegnem sredi dneva, ko so tam le redki.Miha, informatik
Miha, oskrbnik gostišča Ledinek
Miha Ledinek prihaja iz Trbovelj. Pod Šmarno goro ga je pripeljala ljubezen, za gostišče na vrhu pa njegova družina skrbi že 41 let, zato ni presenetljivo, da je to praktično sinonimno z družino Ledinek. Po 36 letih vodenja gostilne je upravljanje leta 2010 prepustil hčeri Nuši, ki je na Šmarni gori tudi odrasla. Poleg članov družine za 365-dnevno gostinsko ponudbo skrbi še 7 zaposlenih, ki po razporedu delajo po 4 dni v tednu, ves dan. Ni izjema, da na vrhu tudi prespijo. Poleg gostinskih obveznosti, ki jih ni malo, družina skrbi tudi za cerkev in drugo infrastrukturo na vzpetini, urejajo pa tudi osrednjo dovozno cesto, ki je predvsem za dostavo vitalnega pomena. A včasih – posebej pozimi – vožnji po cesti narava prekriža načrte – takrat manjkajoče odnesejo na tradicionalen način – na hrbtu.
Do leta 1999 je bil edini gostinski objekt hiša iz leta 1754, ki je v okviru varstva kulturne dediščine do danes (razen nujnih obnov) ostala nespremenjena. A naraščajoča popularnost vzpetine, ki jo Ledinek vidi kot “izjemen rekreativni kabinet za prebivalce Ljubljane”, je pripeljala do novega objekta. Prav ta je odgovoren za dnevno pripravljanje gastronomske poslastice – od jote, ričeta do vseh vrst zavitkov, za konec tedna pa celostne ponudbe za kosilo. “Poizkusili smo tudi s testeninami, ki so popularne povsod, a se niso prijele,” je povedal Ledinek. Ljudje želijo hribolazno izkušnjo nadgraditi tudi s hrano, ki ustreza kontekstu – nekaj na žlico.
Miha Ledinek si kljub gostinskim izkušnjam “v dolini” (pred Šmarno goro je bil kuhar v hotelu Slon) ne predstavlja, da bi danes vodil gostilno kjerkoli drugje. Pravi, da je pol ure hoje v hrib ogromna selekcija, ki na vrh pripelje drugačne ljudi. Ti so po njegovih besedah bolj srčni, v stiku z naravo, obzirni in prijazni. Vseeno je gostov veliko, po količinah prodanega čaja so pri Ledinekovih ocenili, da so na nek veliki ponedeljek sprejeli okoli 5.000 ljudi v enem dnevu. Kljub dolgotrajnemu stažu in dejstvu, da je Ledinek uradno upokojen, mu Šmarna gora pomeni več kot (nekdanjo) službo, gre za način življenja, ki ga ne bo nikoli spremenil.
Ne morem si predstavljati, da bi gostilniško zgodbo nadaljeval v dolini. Že pol ure hoda namreč pomeni, da so gostje drugačni.Miha, gostilničar
Primož, področni vodja prodaje, Ljubljana
Primož ima Šmarno goro tako rekoč v krvi, saj je odrasel v Pirničah, ter na vrh pohajal pogosto. Tudi danes se tja povzpne vsaj dvakrat tedensko, čeprav si želi, da bi mu urnik dopuščal še več. A če je bilo lani hribolazenje zanj še običajna sprostitev in hitri pobeg v naravo, mu danes to pomeni še več, saj mu družbo dela psička Hope. Prvinsko naravno okolje jo vedno pripelje do veselega mahanja z repom, zato je za vzpone še dodatno motiviran. Najbolj mu ustrezajo jutranji vzponi, ki ga z energijo napolnijo za ves dan. Šmarno goro vidi kot idealen kompromis med dostopnim in časovno učinkovitim sproščanjem v naravi (streljaj od mestnega vrveža), ter družabnim “dogodkom”. Obljudenost in priljubljenost Šmarne gore namreč zagotavlja redno srečevanje znancev in prijateljev. Sam sicer vidi veliko razliko med “rekreativci”, ki včasih delujejo, kot da so na Šmarno goro zašli ponesreči, ter bolj “avtentičnimi” in rednimi hribolazci, ki pot predelajo praktično miže. V smislu razvitosti in ponudbe ne vidi razloga v dodatnih posegih, saj bi ti goro naredili manj naravno in s tem manj prijetno.
Jutranji vzpon je najlepši, saj človeka napolni z energijo za cel dan.Primož
Grega, marketing strokovnjak in vaditelj skupinskih vadb
Grega že vrsto let deluje v marketingu, a brez športa ne gre, ob službi najde tudi čas za izvajanje skupinskih vadb v Sunny Studiu. V zadnjih dveh sezonah je Šmarno goro obiskal med 120- in 150-krat letno. A medtem ko mnogi tja romajo čez dan, Grega večino svojih pohodov tempira pred sončnim vzhodom. Je poklicni lovec na sončne vzhode. Tudi sicer je njegovo življenje prepleteno s športom, udejstvoval se je v atletiki, hokeju, gorskem kolesarstvu, danes igra tudi golf. Šmarna gora je njegov “čas zase”, ura, ura in pol, ko razmišlja, dobiva nove ideje in ga pri ničemer ne zmotita mobilnik ali računalnik. Tekmovanj, povezanih s Šmarno goro, se kljub sila pogostim obiskom ne udeležuje. Deloma zaradi poklicne deformacije, deloma zaradi veselja, povezanega z goro, vidi številne priložnosti za razvoj okoli te priljubljene ljubljanske vzpetine. Meni, da je aktivnost, povezana s Šmarno goro, na družabnih omrežjih podizkoriščena ter premalo cenjena. Tudi sama gora je premalo izkoriščena – po vzoru primerov doma in v tujini bi lahko na primer postavili sankaške tračnice. A ne glede na to, ali se bo razvoj nadaljeval ali ne, ostaja redni obiskovalec.
Ko enkrat na vrhu doživiš sončni vzhod, se čez dan proti vrhu sprehodiš le redko, saj je izkušnja neprimerljiva.Grega
Valentina, vodja športne blagovne znamke
Valentina je športnica v vseh pomenih besede. Z aktivnim življenjem je namreč povezana tako njena karierna kot tudi zasebna sfera. Prepričana je, da slabo vreme ne obstaja ter da obstaja zgolj slaba športna oprema. Na Šmarno goro se povzpne v vsakih pogojih, ko začuti “klic”. V povprečnem letu je to okoli 200-krat. Vzpon je nekakšen naravni filter za njene misli in ideje. Pogosto ima družbo, saj sprehod na vrh in nazaj vidi kot veliko primernejšo priložnost za izmenjavo izkušenj, idej in mnenj kot posedanje na kavi v kakšnem lokalu. Z vidika povprečnega človeka je skorajda ekstremna športnica, saj je njen povprečni dnevni urnik obarvan zelo športno – ukvarja se z odbojko na mivki, kolesari, hodi na aerobiko in ob vsem tem redno teče na maratonih (tiste prave, celotne dolžine 42 kilometrov). Obljudenost je ne moti – nasprotno – včasih jo kakšni zelo priložnostni obiskovalci, ki se po strmih koreninah odpravijo napravljeni skoraj za v službo, precej nasmejijo. Je pa kar kritična do heterogenosti in obsega gostinske ponudbe. Ta se ji zdi predraga, pogreša več ugodnosti za upokojence in študente. Posebej pozimi, ko se stemni zelo zgodaj, ob poznih popoldanskih urah na vrhu ni mogoče dobiti nič. Kljub bližini prestolnice pogreša možnost spanja, ki jo vidi kot eno od idej za širitev ponudbe.
Pot na Šmarno goro v družbi je precej prijetnejši način za pogovor in izmenjavo idej kot posedanje v baru.Valentina
Ludvik Upelj, prebivalec Šmarne gore
Ludvik Upelj bo kmalu dopolnil 90 let. A to ga pri aktivnem življenju na Šmarni gori niti malo ne omejuje. Živi v hiši na sedlu in kljub globoki upokojenski dobi dnevno opravlja različna dela okoli hiše. Pravi, da brez tega ne bi zdržal. Gospod Upelj ima za seboj bogato kariero – služil je kot poklicni vojak, kot policist, strokovno pa se je uveljavil kot matematik, kjer je svoje znanje razvijal in nudil tudi v korporaciji IBM – precej let pred Facebookom, disketo ali LCD-zasloni. Življenje na Šmarni gori je neločljivo povezano z naravo – to gospod Upelj globoko spoštuje. Prepričan je, da današnje početje za to ni vzdržno ter da bomo morali ljudje spremeniti način razmišljanja in delovanja. Sicer bo Šmarna gora zelo hitro le še bled spomin.
Današnji odnos do narave ni vzdržen, ljudje bomo morali spremeniti način razmišljanja in delovanja.Ludvik
Doživite še druge vrhunske #Zgodbe na Planet Siol.net
Avtorji:
Besedilo: Bojan Amon
Foto: Bor Slana
Izgled in izvedba: Urban Pfeifer in Jure Žilavec