Ljubljanske Murgle: Slovencem pisane na kožo
Murgle, naselje na močvirnatih tleh na južnem delu Ljubljane z lepo zaraščenimi drevoredi, pešpotmi, ki vodijo do vhodnih vrat atrijskih hiš, z zelenjem okoli in z odmaknjenim prometom, veljajo za prijetno bivalno sosesko. Ne glede na to, da je naselje dobilo v zadnjih desetletjih še svoje druge pomene, predvsem politične, pa je prava vrednost v njegovi zasnovi, ne v funkcijah in položajih njenih prebivalcev. Zasnova Murgel je usmerjena k stiku z naravo in bivanju v miru blizu središča mesta. Enodružinske hiše z vrtom, ki so po raziskavah pri nas ideal bivanja, sicer ne veljajo za arhitekturni presežek, a udejanjajo širšo idejo o kulturi bivanja. Po začetnih primerjavah s koncentracijskim taboriščem so Murgle postale priljubljena stanovanjska soseska.
Vrednost Murgel je kmalu prepoznala "delovna inteligenca",pravi arhitekt in Murgelčan Grega Košak
Zaradi lesenih montažnih hiš, zasnovanih brez zavestnega iskanja arhitekturnega presežka in v obdobju, ko sveže zasajena drevesa še niso pokazala svojih razsežnosti, so Murgle nekateri primerjali z barakarskim naseljem ali celo s koncentracijskim taboriščem. O tem priča tudi zapis iz časopisa iz leta 1966: “Nekje sem videl pošastno sliko. Naselje enodružinskih hišic (…) Razkazoval mi ga je navdušen inženir, jaz pa sem si mislil: ‘Kot Dachau.'”. Razlog za takšno videnje je bil najbrž v lesenih montažnih hišah, ki so na še neozelenelih površinah in zaradi enolične porazdelitve spominjale na barake.
A vrednost Murgel je kmalu prepoznala “delovna inteligenca”, pravi arhitekt in Murgelčan Grega Košak, saj so se že v desetletjih po nastanku naselja tja preselili gledališki igralci, režiserji, oblikovalci, arhitekti, profesorji in zdravniki. Nekoliko pozneje še funkcionarji.
Glede na to, da so imele Murgle na začetku precej slab sloves, so se sem selili tisti, ki so vedeli, za kaj gre. Tisti, ki so poznali tuje primere bivanja, predvsem skandinavske, in so tako vedeli, kaj omogoča takšna hiša. Zavedali so se, da lahko za ceno stanovanja v bloku tu dobijo hišo z vrtom,pojasni umetnostna zgodovinarka Martina Malešič.
Od koncentracijskega taborišča do elitne soseske
V naslednjih desetletjih, ko so namesto lesenih montažnih hiš v Murglah zgradili zidane atrijske, je ta del Ljubljane, ozelenjen in odmaknjen od prometa, a hkrati blizu središča mesta, začel predstavljati uresničen ideal bivanja. Murgle so se otresle primerjav z Dachauom. Nasprotno, kot je napisal arhitekt Edo Ravnikar sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja: “Kdor more, si v Ljubljani želi v Murgle.”
Deloma bi lahko rekli, da to velja še danes. Način bivanja, ki ga ponujajo Murgle, je namreč Slovencem pisan na kožo, pravi prostorski sociolog Matjaž Uršič. Že leta 1979 je javnomnenjska raziskava o oblikovanju urbanega in krajinskega okolja pokazala, da si 70 odstotkov vprašanih želi živeti v skupini hiš v zelenju, z majhnim vrtom in blizu središča mesta. V tem kontekstu ni nič bistveno drugače tudi 50 let pozneje, ko raziskave Centra za prostorsko sociologijo fakultete za družbene vede kažejo, da ideal bivanja pri nas še vedno pomeni hišo z vrtom.
In Murgle so natanko to. Atrijska hiša, pri čemer so k priljubljenosti pripomogle še druge značilnosti soseske. “Karejska oblika, obodne ceste, pešpot do hiše, parkovne površine, stik z naravo in bližina mesta,” navaja sociolog Uršič. In če so sprva hiše v Murglah kupovali zaradi cenovne dostopnosti, so jih v naslednjih fazah zaradi ugodnih posojil, sčasoma pa predvsem zaradi prepoznanja bivanjskih kakovosti. “Murgle so postale zaželen stanovanjski predel, dragocena soseska, elitno naselje, o čemer pričajo tudi visoke cene nepremičnin, kar je pripomoglo k zgostitvi ljudi z višjim standardom,” strne Uršič.
Enodružinska hiša kot ideal bivanja
Da je ideal bivanja pri nas hiša z vrtom, sta v svojih raziskavah ugotovila tudi arhitekta France Ivanšek in Marta Ivanšek, avtorja Murgel, ki sta s svojo zasnovo soseske zmagala na javnem natečaju leta 1965. Zanje sta pozneje prejela tudi več nagrad. Plečnikovo leta 1973, mednarodno nagrado sklada Ikea pa leta 1986.
Že leta 1960 sta Ivanškova izvedla prvo anketo stanovanjskih želja med 2.470 obiskovalci 3. mednarodnega lesnega sejma v Ljubljani. “Čeprav smo bili takrat v obdobju politično močno protežirane blokovne gradnje kot ‘edine prave socialistične oblike stanovanja’, nas je vendarle presenetila ugotovitev ankete, da si tudi v socializmu 82,7 odstotka anketirancev želi stanovati v eni izmed različnih enodružinskih hiš,” je v svoji študiji o nizki zgoščeni zazidavi zapisal France Ivanšek.
Da bi vprašani bivanje v stanovanju raje zamenjali za enodružinsko hišo, je pokazala tudi raziskava v Savskem naselju leto pozneje.
Da bi najraje bivali v majhni hiši z vrtom, v bližini mesta in v skupinski zazidavi, so ljudje v 70 odstotkih odgovarjali tudi v sociološki raziskavi leta 1997. Na kar pa sta Ivanškova odgovorila že desetletja pred tem, po vzoru in praksah stanovanjskih naselij, ki sta jih spoznala med svojim bivanjem in delom na Švedskem. V Stockholm sta odšla po svojem študiju arhitekture v Ljubljani leta 1954. Ostala sta pet let, v tistem obdobju pa dodobra osvojila skandinavska načela kulture bivanja, oblikovanja in arhitekture. Zadržano skandinavsko načrtovanje in oblikovanje sta ob vrnitvi vpletla v svoje delo.
Kulturna, zaželena in prijetna soseska
“Murgle so izjemno ljubljansko naselje. Kultivirano, zaželeno in prijetno. To je zasluga avtorjev, Franceta in Marte Ivanšek, ki sta k stvari pristopila zelo raziskovalno. Zanimalo ju je vsakdanje bivanjsko življenjsko okolje človeka,” poudarja arhitektka Majda Kregar, naslednica studia Ivanškovih, imenovanega Ambient, in nosilka avtorskih pravic za naselje Murgle.
Te pomenijo “vzorec kulturnega pristopa, kjer je pomemben urbanizem, ne arhitektura. Ta je zavestno nevtralna, neopazna in mirna. Avtorja sta želela, da je hiša povezana z okolico, z naravo, da se zunanjost in notranjost prepletata, prav tako tudi javno in zasebno”, izhodišča arhitektov še povzema Majda Kregar.
V Murglah so zato pomembni odprti javni prostori med hišami: pešpoti, zelenice in gaji ter igrišča, ki delujejo kot predahi med stavbami; poleg tega pa še dejstvo, da so promet, parkirišča in garaže odmaknjene od zasebnega bivalnega okolja, poudarja arhitekt. Še ena od prednosti naselja je tudi, da so pogledi zaradi zasnove soseske “zavarovani” tako, da tudi v bodoče okoli njih ne bo zraslo kaj očesu nezaželenega.
Kako so rasle Murgle
GALERIJA
Zgoščeno in nizko
Murgle so prvi primer stanovanjske soseske, ki je pokazal, da je z nizko in zgoščeno zazidavo mogoče ponuditi alternativo blokovskim naseljem. Ta so v povojnih časih pri nas prevladovala.
“Na eni strani je bil takrat že navzoč fenomen stihijske razpršene gradnje, na drugi organizirane blokovske, ki jo je socializem sistematsko izvrševal kot najbolj dostopno in hitro pri obnovi države, pa tudi kot najbolj ‘primerno’ stanovanjsko okolje za ‘novega človeka’. Blokovska naselja so bila namenjena porajajočemu se novemu razredu delavstva, ki je zapuščal kmečki stan in se iz podeželja selil v mesta,” okoliščine nastajanja soseske pojasnjuje arhitekt in urbanist Aleksander Ostan.
Ivanškova sta uvedla nov tip stanovanjske gradnje, ki je ponudila alternativo blokovskemu naselju na eni strani in na drugi strani razpršeni gradnji enodružinskih hiš. Ta je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja močno načenjala naravno in kulturno krajino ter vaška in mestna središča. Deloma so tipske murgelske hiše pomenile tudi kritiko meščanskih individualnih vil, kjer je mogoče socialni status prebirati na pročeljih in tudi v okolici domovanj.
Zunanjost je standardizirana, notranjost pa naj si oblikuje vsak po svoje,glavno idejo soseske predstavlja Grega Košak.
Družbena vrednost Murgel
Ivanškova sta svoje Murgle zasnovala sistematično in racionalno, kot je bilo to značilno za njuno delo. V diskretni arhitekturni zasnovi Murgel pa je mogoče prebirati tudi družbeni načrt. Naselje je pomenilo skupek anonimnih hiš, na zunaj enakih, znotraj posamičnih. “Zunanjost je standardizirana, notranjost pa naj si oblikuje vsak po svoje,” glavno idejo soseske predstavlja Grega Košak.
“V Murglah si na zunaj podrejen določenemu redu, za zidovi hiše pa lahko uživaš po svoje. Na način, da s svojim bogastvom ne obremenjuješ drugih. V svojem domu imaš tako lahko elegantno opremo in srebren pribor,” pravi arhitektka Majda Kregar.
Čeprav je bila izhodiščna ideja res takšna, so z leti Murgelčani posegli tudi v zunanjost. Nenadzorovano so si hiše prirejali tudi na zunaj. Dozidavali so jih, ograje atrijev pa pomikali v skupni prostor, vse do pešpoti, na miselnost samograditeljstva in pomanjkanja prostorske kulture pri nas opozarjajo strokovnjaki.
Hiše se spreminjajo zaradi menjave generacij, lastnikov ter sprememb družbenega sistema. Tipsko zasnovana domovanja se s prenovami in prizidki spreminjajo v takšna, ki s svojim zunanjim videzom sporočajo, kakšen okus, vrednote in finančni status imajo lastniki, strne Martina Malešič. Današnja raznolika podoba Murgel pa je v nasprotju z njihovo enotno zasnovo.
“Ivanškova so ves čas spraševali, kaj si mislita o tem, ko ljudje barvajo pročelja v različne odtenke in še kaj na zunanjosti hiše dodajajo po svoje. S tem se nista strinjala. Naselje sta zasnovala tako, da so hiše na zunaj enake ne glede na strukturo prebivalstva v njih. Ob tem sta se zavedala potrebe po izražanju individualnosti, a po njunem mnenju je bil za to primeren prostor v notranjosti hiše, ne v njeni zunanjosti. Pri tem namreč svoboda enega pomeni nesvobodo drugega stanovalca v naselju,” razloži umetnostna zgodovinarka.
Hiša za družinsko druženje
Tloris murgelskih hiš je funkcionalen, obrnjen proti atriju, kjer je bivanje povezano z naravo, ki se za vrtno ograjo nadaljuje med zelenimi gaji in alejami dreves. Obstoječa drevesa sta Ivanška poskušala ohraniti, predvsem pa sta zasadila še nova. Po drevoredih so ulice dobile tudi imena.
Megleno, rahlo skrivnostno in mirno naselje
“Murgle so skozi čas doživele doživele izrazite spremembe prevoj ,” poudarja Aleksander Ostan. Iz skoraj “barakarskega naselja” so se preobrazile v elitno naselje ter postale celo sinonim zanj, čeprav nobena od obeh skrajnosti ni povsem resnična. Njihovo vrednost je tako treba predvsem razumeti skozi “njihovo kakovostno bivalno zasnovo, prostorsko celovitost in prizemljenost, ki pa je žal vse premalo prepoznana”, še poudarja arhitekt. Murgle bi se zato kot bivalni model lahko ponovile tudi drugod po državi.
To barjansko ljubljansko naselje je v okviru naselbinske dediščine zdaj tudi spomeniško zaščiteno. “Kar bo, upajmo, v ta prostor prineslo večji red,” pravi Majda Kregar.
Murgle bodo tako morda ohranile svoj šarm, romantiko nizkega, horizontalnega, z vodo prepredenega, rahlo meglenega, skrivnostnega in mirnega naselja, sklene Ostan.
Doživite še druge vrhunske #Zgodbe na Planet Siol.net
Avtorji:
Besedilo: Neža Mrevlje
Foto: Arhiv Franceta in Marte Ivanšek, Ana Kovač, Matej Leskovšek, Bor Slana, Geopedia.si, Geodetska uprava RS
Izgled in izvedba: Tomaž Jaklič