Prve medalje na ZOI
za samostojno Slovenijo
Lillehammer 1994
Lillehammer bo čez dve leti gostil drugo izvedbo mladinskih zimskih olimpijskih iger. Ob tem seveda ne čudi, da so se Norvežani ob pripravi promocijskega gradiva oklenili predvsem zapuščine članskih olimpijskih iger leta 1994. Kaj se ne bi, ko pa je sedemnajsta izvedba zimske različice največjega športnega tekmovanja postregla z nepozabnim spektaklom, o katerem udeleženci in spremljevalci še po dveh desetletjih govorijo v presežniku. Igre na Norveškem so namreč z nekaj popravki sodobnega časa na skandinavski način osmislile temeljne olimpijske ideje, že dodobra obrabljena fraza o "športnem prazniku", ki je prav zaradi prepogoste in medijsko nekritične rabe izgubila svojo pravo opisno oziroma izrazno moč, pa je bila v tem primeru več kot upravičena.
Igre v kraju z vsega 25 tisoč prebivalci, ki si je mednarodno prepoznavnost pridobil prav z odmevnim gostovanjem olimpijske družine, so ob skoraj brezhibni organizaciji na prizoriščih, nad katerimi se niso mogli pritoževati niti najbolj goreči okoljevarstveniki, zaznamovali predvsem številni gledalci. Odličen obisk na skoraj vseh tekmah, nalezljiva dobra volja in izjemno navijaško vzdušje, za katerega lahko poskrbijo le pravi športni navdušenci in poznavalci, so dali športnim bojem ob navzočnosti norveškega kralja Haralda V. prav poseben pečat.
V pravem morju zastav, ki so plapolale ob tekaških stezah, izteku skakalnice, ciljni areni smučarskih tekem ali v dvoranah, so prevladovale predvsem norveške. Domačini so jih še posebej odločno in ponosno vihteli ob podvigih trikratnega olimpijskega prvaka v hitrostnem drsanju Johanna Olava Kossa in legendarnega smučarskega tekača Björna Daehlija. Ob Rusinji Ljubov Jegorovi in Italijanki Manueli Di Centri sta bila namreč najbolj vidna protagonista s soncem obsijane zimskošportne pravljice. Te niso mogli skaziti niti nešportni tujki v olimpijskem ožilju, brez katerih na velikih tekmovanjih žal ne gre. V povezavi z ZOI 1994 je najbolj odmeval škandal v umetnostnem drsanju, kjer se v središču pozornosti nista znašli prvakinja Oksana Bajul ali pa nemška lepotica Katarina Witt, temveč Američanki Nancy Kerrigan in Tony Harding. Prva je bila namreč vsega dober mesec pred igrami žrtev fizičnega napada, za katerega se je nazadnje izkazalo, da ga je organiziral tabor druge.
S precej večjo enotnostjo so se lahko pohvalili v slovenski reprezentanci, za katero bo imel Lillehammer vedno prav posebno mesto v športni zgodovini. Slovenski športniki so namreč šele leta 1992 v Albertvillu prvič nastopili pod samostojno zastavo in že s tem dosegli odmevno zmago. A vendarle so v Franciji ostali brez tako želene olimpijske kolajne. Čakanje na novo priložnost je bilo občutno krajše, saj je prav tedaj začelo veljati novo pravilo Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je ločilo zimske in poletne igre v istem koledarskem letu. Medtem ko so poletni športniki ostali v ustaljenem štiriletnem ciklu, pa je zimska druščina pod petimi krogi vnovič nastopila že leta 1994. Letnica se je prekrivala z enim od vrhuncev nove smučarske ere. V odpravi, ki je štela 17 športnikov in pet športnic, so bili med drugim tudi alpski smučarji Alenka Dovžan, Katja Koren in Jure Košir. Bronasti gorenjsko-štajerski tercet je tedaj mladi državi prinesel prve tri samostojne kolajne.