Pa tudi o primerih, ki dokazujejo, kako je usoda lahko klavrna ali zgodovina kruta.
.. ... Slika: Muzej novejše zgodovine
Čeprav je bil za Ljubljano velikonočni potres leta 1895 katastrofalen, ji je omogočil velik korak naprej. Le redkokatera hiša je ostala nepoškodovana in to je bila priložnost, da iz majhnega provincialnega mesta s 35 tisoč prebivalci zraste moderno. Mestni veljaki so sklenili dogovor in iz ruševin okoli srednjeveškega jedra je začela rasti nova Ljubljana.
Najmočnejši pečat je popotresni Ljubljani vtisnil arhitekt Maks Fabiani, ki je pod vplivom dunajske mode razvil prepoznavno secesijsko gradnjo. Sledila sta Plečnikova era in modernizem po drugi svetovni vojni, ko je bil najopaznejši arhitekt Edvard Ravnikar.
Pred novim občinskim prostorskim načrtom, ki je v veljavi od leta 2008, je veljal zadnji strateški urbanistični dokument Ljubljana 2000 iz leta 1986. Glavni kraki urbanistične zasnove mesta glede na vpadnice so še iz rimskih časov ostajali isti:
- proti Akvileji (Ogleju) Tržaška,
- proti Sisciji (Sisku) Dolenjska,
- in proti Petovioni (Ptuju) Dunajska.
Na teh temeljih se je Ljubljana po potresu začela širiti v koncentričnih krogih okoli srednjeveškega mestnega jedra pod gradom. Velik del širšega središča mesta se je razvil med obema vojnama, zrasle so tudi četrti z vilami, kakršni sta Vrtača in Rožna dolina.
Ljubljana se je krajše obdobje odkrito zgledovala po velemestih, postavila je Nebotičnik, tedaj najvišjo stavbo daleč naokoli. Takrat ni primanjkovalo niti luksuznih stavb, ki so bile sicer redke.
Po drugi svetovni vojni so z modernejšimi in višjimi stavbami zapolnili vrzeli v središču mesta. V samostojni državi se je tam zgodil razvojni zastoj.
Pomenljivo je, da so zadnjo stolpnico z več kot 50 metri v središču mesta zgradili leta 1981; gre za S2, bolj znano kot stolpnico SCT.
Medtem ko danes na obrobju mesta rastejo nakupovalna središča in se okoli Ljubljane širijo satelitska naselja, se ta poskuša razviti navznoter. A velikokrat se zatakne in tako sredi mesta desetletje in več zevajo luknje.
Luksuzna stanovanja
Prestižnih hiš je bilo v Ljubljani vselej malo. Še največ jih je zraslo po potresu, tja do konca tridesetih let prejšnjega stoletja. Lepe vile je mogoče najti v vseh četrtih, a so osamljene. Edina izjema je Rožna dolina, ki so jo poselili v zlatih časih Ljubljane in kjer stoji vila ob vili.
Precej tamkajšnjih stavb je sicer slabo vzdrževanih ali razvrednotenih z nedomiselnimi prizidki. Res pa je tudi, da je vse več vil lepo obnovljenih. V nasprotju s splošnim prepričanjem naselje hiš v Murglah ni posebej prestižno. Hiše in vrtovi so majhni, gradnja je povprečna; še največ veljata lokacija in zgledno urejena soseska.
Zlasti v zadnjem desetletju so se v Ljubljani razpasli vila bloki, stavbe z okoli desetimi stanovanji, ki se bohotijo z atriji in velikimi terasami. Tudi v bolj povprečnih večstanovanjskih gradnjah so bila vrhnja stanovanja, tako imenovani penthousi, praviloma grajena nadpovprečno.
Seveda so tu še meščanska stanovanja na elitnih lokacijah, ki se jim po razkošnosti prostorske zasnove težko ob bok postavi kakšna novogradnja.
Luksuzna stanovanja
VILA URBANA
Prestižna novotarija za meščane
Prva uresničena gradnja dunajskega arhitekta slovenskih korenin Borisa Podrecce v Ljubljani je stavba z 79 stanovanji ob Ljubljanici na Poljanah. V vrzel med pravno fakulteto in Rdečo hišo je gradbinec in investitor Jože Anderlič z družbo Mons stisnil monumentalno stavbo, ki ena od redkih v Ljubljani opravičuje pridevnik razkošna.
Prostrani hodniki stavbe so na primer odeti v hotaveljski marmor, zlasti vrhnja stanovanja pa imajo ves osrednji del mesta na dlani. Starejši gospod, ki ima v Ljubljani v lasti kar nekaj meščanskih hiš, pravi, da je stanovanje v Urbani kupil predvsem zato, ker je res zelo moderno.
Leta 2006, ko se je začelo trženje stanovanj v Villi Urbani, je bilo 100 kvadratnih metrov veliko stanovanje naprodaj za 631 tisočakov ali dobrih šest tisoč evrov za kvadratni meter. Pri zadnjih, leta 2012 prodanih stanovanjih je investitor znižal ceno za tretjino. Po oglasih sodeč, dobrih sto kvadratnih metrov veliko stanovanje danes oddajajo v najem za tri tisoč evrov na mesec.
FERANTOV VRT
Modernizem na rimskih temeljih
Tu, kjer je bilo nekoč srce rimske Emone, forum, pozneje pa velik vrt v lasti odvetnika Franca Munde, mecena izobraževanja mladine, je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja po zamislih Edvarda Ravnikarja zrasel stanovanjski kare za tedanje petičneže in nomenklaturo.
Ferantov vrt je ime dobil po najemniku Mundovega vrta, hišniku in vrtnarju Viktorju Ferantu. Pritlični del Ravnikarjevega kompleksa je poslovne narave, nad njim so stanovanja v štirih sklopih, med njimi pa veliki atrij, ki naj bi ohranil duh foruma, a je precej zapuščen.
Ferantov vrt je bila ena od prvih ljubljanskih sosesk, ki jo je doseglo kabelsko omrežje. V kletni Jakopičevi galeriji ob Slovenski cesti so še danes vidne ostaline iz rimske dobe.
Ravnikar je v Ljubljani pustil močan pečat tudi s stolpnicama na Trgu republike, Maximarketom, Cankarjevim domom, Moderno galerijo ...
MOČERAD
Ob najlepšem delu nabrežja Ljubljanice
Arhitekta Jurij Sadar in Boštjan Vuga sta ob Trnovskem pristanu, kjer je nekoč stalo Mizarstvo Trnovo, zasnovala dvonadstropno stavbo s 15 stanovanji, ki se je je zaradi kričečega rumeno-črnega pročelja kmalu prijelo ime Močerad.
Spomladi 2004 dokončana gradnja novomeškega gradbenega podjetja Begrad je bila zadnji krik mode in stanovanja so med ljubljansko elito hitro našla stanovalce. Poleg skupnega atrija imajo tudi skupni zimski vrt in vratarja. Nekoliko moti le, da je zaradi utesnjenosti stavbe med drugimi zgradbami omejen razgled iz nižjih nadstropij.
Ob dokončanju je bila povprečna cena za stanovanja, velika med 80 in 390 kvadratnimi metri, 2.800 evrov za kvadratni meter. Jeseni 2013 je bilo med oglasi mogoče opaziti, da je na prodaj dobrih 150 kvadratnih metrov veliko pritlično stanovanje za vrtoglavih 4.400 evrov na kvadratni meter.
GRADAŠKIH 12
Stanovanje kot akvarij
Med zelenjavnimi vrtovi v zaščitenem ambientu Krakovega in Eipprove ulice z Gradaščico je Lesnina Inženiring po načrtih arhitektov Sadar+Vuga leta 2006 zgradila imeniten vila blok s steklenim pročeljem.
Ker ima 12 stanovanj (velikih od 90 do 350 kvadratnih metrov), se uradno imenuje Gradaških 12, a je med domačini znan kot Steklenjača. Stanovanja so v več nadstropjih kot nekakšen tetris, vsa pa so z velikimi okni odprta navzven, zato se zdi kot akvarij.
Cena kvadratnega metra se je ob končani gradnji sukala okoli 4.500 evrov, stanovanja pa so zaradi sistema zasteklitve in senčenja veljala za najbolj inovativna do tedaj.
R34 in R5
Visoko v Zupančičevi jami
Ob Severnem parku z Navjem v Zupančičevi jami je SCT pred slabim desetletjem zgradil stanovanjski kompleks, ki naj bi bil pozneje skupaj z dograjeno R5 (Skakalnico) pika na i elitnejše soseske severno od kolodvora. Delo arhitektov Andreja Černigoja in Mojce Švigelj Černigoj ima skupno 35 tisoč kvadratnih metrov površin in osem hišnih številk. Zaželena so zlasti stanovanja, obrnjena na Severni park, od koder pogled seže od gradu do Kamniško-Savinjskih Alp.
Večji del stanovanj v R34 so prodali, še preden je bila gradnja končana. Ker je bil nepremičninski trg v strmi rasti, so šla za med tudi največja v zgornjih nadstropjih. Konec leta 2010 so prodali eno od takšnih v 11. nadstropju, 195 kvadratnih metrov veliko stanovanje z 216 kvadratnimi metri terase. Cena: 909 tisoč evrov. Tudi manjša stanovanja prodajajo po ceni okoli tri tisoč evrov za kvadratni meter.
Leta 2009 je SCT – Stanovanjski inženiring dokončal tudi Skakalnico, torej na jug obrnjeno terasasto stolpnico z 58 metri višine. S trženjem je bilo več težav, saj se je nepremičninski trg že lomil, investitor pa je bankrotiral.
Po ceniku so stanovanja s terasami sprva stala po 4.500 evrov za kvadratni meter, najcenejša pa po 3.800 evrov. Veliko kupcev je po plačilu are odstopilo od nakupa, prodaja se je nadaljevala pod stečajnim upraviteljem. Danes so neprodani le še nekateri pritlični lokali, rabljena stanovanja s terasami pa so naprodaj za okoli 2.200 evrov na kvadratni meter (vključno s teraso).
PARK SLOVENSKE REFORMACIJE
Vila blok sredi parka
Na območju nekdanje Semenarne v samem središču mesta, na Gosposvetski, je Ivan Pušnik, znan trgovec z indonezijskim premogom, prek družbe Ars Inženiring (pozneje je končala v stečaju) leta 1998 zgradil prvi sodoben vila blok v Ljubljani. Nasproti prvih modernih Dukićevih blokov, za gostilno Figovec s pogledom na Argentinski park in Park slovenske reformacije, stoji 13 stanovanj.
Ob končani gradnji so stanovanja veljala za najprestižnejše in najdražje na trgu. Največje stanovanje z 290 kvadratnimi metri površine naj bi bilo tedaj vredno dva milijona nemških mark, a so ga prodali znotraj povezanih družb investitorja.
VIDMARJEVA VILA
Nekoč zibelka OF, danes nemška rezidenca
V Rožni dolini stoji vila, ki v naselju vil iz prve polovice 20. stoletja verjetno ne bi bila nič posebnega, če ne bi 27. aprila 1941 v njej ustanovili Osvobodilne fronte in se o tem ne bi učili otroci v šoli.
Književnik Josip Vidmar, ki je gostil ustanovno zasedanje OF, se je po vojni preselil v prvo rožnodolsko vilo, Dukićevo vilo, njen dotedanji lastnik, stavbenik Leo Dukić, ki je postavil temelje poznejšega Gradisa, pa je emigriral v Avstrijo. Dukić je Ljubljani dal tudi prve moderne bloke ob Argentinskem parku.
Danes je v 400 kvadratnih metrov veliki Vidmarjevi vili rezidenca nemške veleposlanice, formalno pa je stavba v lasti liechtensteinske družbe Besago Anstalt, ki je v letih 2005‒2007 odkupila solastniške deleže dedičev.
Pred nemškim veleposlaništvom je bila to egiptovska rezidenca, ta pa se je pred dobrim letom preselila v nič manj imenitno vilo z bazenom na Idrijsko na Viču.
KRISPERJEVA HIŠA, Mestni trg
Tu že pet stoletij
Na Mestnem trgu, nasproti Magistrata, od leta 1624 stoji hiša, ki so jo v 19. stoletju prezidali v Krisperjevo hišo. Nekoč je bila hiša z notranjim atrijem last bogate trgovske družine Krisperjev. Med drugim naj bi se po izročilu tu rodila Primičeva Julija, muza Franceta Prešerna.
Pred dvema letoma so baročno hišo temeljito prenovili po načrtih Ofis Arhitektov. V pritličju je bila še pred nekaj leti knjigarna in papirnica DZS. Zdaj lokal zaseda drogerija DM, DZS Bojana Petana pa zaradi finančne stiske trenutno prodaja stanovanja v nadstropjih. Stanovanje v prvem nadstropju, veliko 129 kvadratnih metrov, je na primer naprodaj za 595 tisočakov ali 4.600 evrov za kvadratni meter. Od 12 stanovanj je DZS za zdaj prodal eno.
VILA NA IDRIJSKI
Mala oaza
Najbolj razkošna med 25 hišami ob Idrijski za Tobačno tovarno je zadnja v nizu. Ima bolj prostran vrt od preostalih. Z več prizidki ter bazenom je izgubila svoj prvotni švicarski pridih in danes spominja na arabsko arhitekturo.
Vila je v lasti fizičnih oseb. Dve leti se je prodajala za tri milijone evrov, medtem ko je po Gursu ovrednotena na 243 tisoč evrov. Novega lastnika ni našla, ampak jo je za svojo rezidenco najela egiptovska veleposlanica. Med oglasi je bilo mogoče zaslediti, da mesečna najemnina znaša sedem tisočakov.
Kolonija hiš ob Idrijski je bila zgrajena v dvajsetih letih preteklega stoletja po tipskih načrtih arhitekta Ivana Zupana, ki je zasnoval za Ljubljano nenavadne hiše s strmimi strehami, ljudsko poimenovane Mavrahi.
Investitor je bila tedanja stanovanjska zadruga Stan in dom, ustanovljena po švicarskem vzoru. Kot piše zgodovinar France Kresal, je nova hiša stala med sto tisoč in 130 tisoč dinarji. Preračunano na takratno uradniško plačo je bilo to okoli 38 plač, na delavsko plačo pa 115 plač.
SITULA
Zadnja v mestu
Ena od redkih stanovanjskih gradenj, ki so jih banke kljub nepremičninski krizi financirale do konca, je 95-milijonska Situla. V tem primeru je Hypo banka namreč projekt na treh četrtinah prevzela od propadlega Kraškega zidarja, glavno besedo pri gradnji pa je ohranil nekdanji načelnik ljubljanskega urbanizma Igor Jurančič, partner v projektu.
Stavba z 20 nadstropji izpod tuša arhitektov Bevk-Perović je inovativna v več pogledih, od sistema zasenčevanja in prezračevanja do računalniškega upravljanja celote. Ne manjkajo niti finska keramika in nemške vodovodne pipe.
O tehnični dovršenosti ni dvoma. Največja hiba lokacije so bližina železnice in skromne možnosti, da bi ta kare v prihodnjih desetih letih uredili v sodobno četrt. Kljub temu gre pri gornjih stanovanjih za najlepši razgled na mesto, ki je trenutno naprodaj.
Okvirna cena je okoli 3.200 evrov za kvadratni meter, medtem ko je najvišje stanovanje, 70 metrov nad mestom, naprodaj za 3.600 evrov za kvadratni meter oziroma 850 tisočakov za 240 kvadratnih metrov.
Luknje, ki čakajo na boljše čase
Pred desetletjem so čez panoramo iz Ljubljanskega gradu segala številna gradbena dvigala. Danes bi jih lahko prešteli na prste ene roke. Marsikje se je gradnja ustavila, še preden je bila stavba pod streho. Ponekod pa se niti ni začela, ali pa se je ustavila po izkopu gradbene jame. Vse to so ljubljanske luknje, ki jih obdajajo zarjavele gradbene ograje, pogovorno imenovane planke.
Luknje, ki desetletja samevajo, v Ljubljani pravzaprav niso nič novega in niso zgolj posledica krize. Zdi se, da so tu povsem domač pojav. Denimo, preden je Plečnik zgradil NUK, je bila tam tri desetletja gradbena jama.
Tudi v socializmu so jih poznali, saj se je gradnja ponekod ustavila, ker je stopila na žulj temu ali onemu veljaku. S propadom gradbeništva in zastojem nepremičninskega trga se je le število lukenj močno povečalo, njihova perspektiva pa je bolj črna.
Luknje, ki čakajo na boljše čase
ŠUMI
Grenka usoda tovarne bombonov
Najslavnejša gradbena jama zeva na glavni ulici nasproti Drame, kjer je 150 let stala bidermajerska stavba tovarne bombonov Jožefine Schumi. Tam je bil v sedemdesetih letih kulten hipijevski lokal Šumi.
V zadnjih štiridesetih letih se je na tej lokaciji zamenjala vrsta projektov, ki pa so vsi ostali le na papirju. Od hotela, nove drame in univerze do mestne uprave in palače CK ZKS. S propadom socializma je propadla tudi ta zamisel in leta 1996 je dunajski arhitekt Boris Podrecca zmagal na natečaju z multikinom, zabaviščem in stanovanji.
Matjaž Gantar iz KD naj bi uresničil 50-milijonski projekt, a je šele po desetletju bitk z urbanisti in mejašem Zvonetom Taljatom, prav tako prekaljenim dolgoletnim borznim posrednikom (Publikum) in enim od bogatejših slovenskih milijonarjev, dobil gradbeno dovoljenje.
Staro stavbo so leta 2006 porušili, a se gradnja ni začela. Zamenjali so arhitekta (Groleger Arhitekti), zamenjali so koncept. Namesto multikina je zdaj poudarek na elitnejših stanovanjih.
Le lastnik se ni zamenjal, čeprav si KD močno prizadeva projekt prodati. Največ je obetal posel z Gojkom Musićem in njegovo družbo Ganamm. Neuradno je cena znašala 15 milijonov evrov, približno toliko znaša tudi dolg projektne družbe, največji upnik je banka Raiffeisen. Malo verjetno je, da se bo projekt v prihodnjih letih premaknil z mrtve točke.
DEVETKA
Sestra razvpite afere Zbiljski gaj
Med Čopovo in Knafljevim prehodom naj bi po načrtih z začetka tisočletja stala atraktivna trgovsko-gostinska stavba s petimi stanovanji, ki so tedaj veljala za najdražja na trgu. Cena za kvadratni meter se je v predprodaji gibala med tri tisoč in štiri tisoč evri, a gradnje nikoli niso dokončali.
Investitor Polder Boruta Rezarja, znanega iz afere Zbiljski gaj, je namreč končal v stečaju. V gradbeno jamo, ki bi jo moral zavarovati SCT, je leta 2009 celo padla češka turistka in se smrtno ponesrečila.
Danes je največja lastnica stavbe na osrednji nakupovalni ulici družba Le Nepremičnine, ki jo prek Condor Reala vodi lastnik Sportine Bahtijar Bajrović.
Končni lastnik se skriva na Cipru pod imenom družbe Sibelius Sonic Limited. Četrtina stavbe je v lasti Mestne občine Ljubljana. Na stavbi je za okoli 12 milijonov evrov hipotek, največjo, 7,4-milijonsko, ima NLB.
STOŽICE
Blišč in težave javno-zasebnega partnerstva
Eden od najbolj perečih ljubljanskih nepremičninskih projektov je nedokončan trgovski del javno-zasebnega partnerstva Stožice. Po dokončanju javnega stadiona in dvorane je projektna družba Grep (Gradis G-Energoplan) za 81 milijonov evrov dobila etažni del Stožic, namenjen komercialni dejavnosti, ki pa že tretje leto ostaja nedokončan. Kljub zgodnjim opozorilom, da je v Ljubljani največ trgovskih površin na prebivalca, je leta 2010 konzorcij pretežno državnih bank z NLB na čelu Grep vseeno financiral s sto milijoni evrov.
In danes? Skoraj vsi izvajalci v Stožicah so končali v prisilni poravnavi ali stečaju. Kriminalisti preiskujejo posle pri gradnji Stožic. Grep banke prosi še za 30 milijonov evrov svežega denarja, da bi gradnjo dokončal. Skupaj pa ima družba za več kot 170 milijonov evrov neporavnanih obveznosti, račune ima blokirane poldrugo leto in je na seznamu davčnih dolžnikov.
BELLE VIE TIVOLI
Še ena jama
Lučaj od propadajočega hotela Bellevue v Tivoliju, na območju nekdanje tovarne Slovenijavino v Šiški, naj bi Energoplan zgradil za ljubljanske razmere edinstveni kondominij z 200 stanovanji, a se je 50-milijonska gradnja ustavila pri izkopu jame, ta pa zdaj sameva.
Gradbinec je namreč zaradi težav s Stožicami, splošne krize v gradbeništvu in težav financerke Abanke izvedel prisilno poravnavo, med njo pa projektno družbo K. Tivoli prodal Iskri Impulsu Anteja Bračića. Tudi ta projekta ni premaknil z mrtve točke.
To ni prva luknja v tem delu mesta. Šiškarji vedo povedati, da je za stavbo obrtne zbornice, Na Jami, pred tridesetimi leti gradnja stanovanjskega bloka zastala za debelo desetletje, ker so tedanji partijski veljaki menili, da so stanovanja s 150 kvadratnimi metri prevelika. Gradnja je spet zaživela, ko so stanovanja preprojektirali oziroma prepolovili.
S1
Mestna vrata v globino
Severna mestna vrata ob Slovenski na Bavarskem dvoru naj bi po načrtih tvorila Imorentova stolpnica pred Telekomom (78 metrov) ter S1, logično nadaljevanje S2, bolj znane kot stolpnice SCT (81 metrov).
A je gradnja S1 obtičala, takoj ko so izdali gradbeno dovoljenje in izkopali gradbeno jamo. Družba S1 je končala v stečaju, stečajni upravitelj pa poskuša za zdaj brez uspeha prodati zemljišče z gradbenim dovoljenjem. Jeseni 2013 je nezavezujoče ponudbe za nakup lokacije oddalo šest ponudnikov, a razplet še ni znan. Kdo stoji za nasedlo investicijo v S1 oziroma ciprsko družbo Leuthold, uradno še niso razkrili.
DALMATINKA
Ko gradnja obstane
Na Dalmatinovi je nekoč stala založba in tiskarna Kleinmayer & Bamberg, ki je med drugim leta 1899 izdala Cankarjevo Erotiko. Po drugi svetovni vojni je bil tu dolga leta sedež Založbe kaset in plošč RTV Ljubljana.
Vse dokler se ni družba Hiša 8 celjskega podjetnika Stanka Božičnika (SGP Nova) in ljubljanskega arhitekta Vasje Moharja lotila ambiciozne gradnje osemnadstropne stavbe s 13 stanovanji, osmimi poslovnimi prostori in tremi kletmi.
Zapletov ni manjkalo zlasti zaradi globoke gradnje jame, gradnja je večkrat obstala, na koncu pa je Hiša 8 na zahtevo Hypo banke končala v stečaju.
Po neuradnih informacijah Hypo banka gradnje ne namerava dokončati, na obzorju pa ni niti novega lastnika nasedle naložbe. Tako je del Dalmatinove sredi mesta obdan z gradbenimi ograjami že peto leto in bo verjetno še nekaj let.
TRIBUNA
Kaj ostane po propadu gradbeništva
Vse kaže, da bo tudi gradbišče na izvozu predora pod Grajskim gričem na Prulah ostalo nedokončano. Tribuna je bila nekoč tovarna otroških vozičkov, sežanski Kraški zidar pa je tu nameraval zgraditi nekaj manj kot sto stanovanj. Lokacijo je dobil kot plačilo za gradnjo Casinoja Kongo v Grosupljem od poslovneža Joca Pečečnika. Prvi zapleti so se začeli že ob izkopu oziroma zaščiti gradbene jame, zaradi katere so se povesili sosednji bloki.
Ker je bilo na tem mestu naselje že v bronasti in železni dobi, so se arheološka izkopavanja zavlekla. Nato so projekt zmanjšali za petino, sledila pa sta popuščanje nepremičninskega balona in kriza gradbeništva. Danes je Kraški zidar v stečaju, ločitvena upnica Unicredit banka pa nima jasne strategije, kaj narediti s projektom. Za zdaj naj bi stal 12 milijonov evrov.
EMONIKA
Ambiciozno, a za zdaj le na papirju
Ali se bo in kdaj se bo začela gradnja najambicioznejšega projekta v Ljubljani, ni znano. Madžarsko-kanadska družba Trigranit naj bi namreč na začetku Dunajske ceste ob železniški postaji zgradila 27-nadstropno stolpnico, ki naj bi v višino merila sto metrov. Obenem naj bi uredili tudi nov potniški center, železniško in avtobusno postajo.
Skupna površina stolpnice, hotela in stanovanjskega dela, trgovskega in javnega dela, torej obeh postaj, naj bi bila več kot 200 tisoč kvadratnih metrov. A za zdaj projekti ostajajo na papirju, le zemljišča, ki so jih prispevale Slovenske železnice, so pripravljena za gradnjo.
Projekt se je od prvih zamisli leta 2004 večkrat spremenil in nekaj časa vlekel, ker Slovenske železnice niso določile natančne lokacije stebrov, ki bi omogočali poznejšo poglobitev tirov pod stolpnico. V zadnji različici je na poznejši čas odložena gradnja spremljevalnih objektov, kot so hotel in stanovanja, ter opuščena ozelenitev strehe potniškega centra.
Zadnja vrednost naložbe je 320 milijonov evrov, kar je sto milijonov več od prvih ocen. Na ministrstvu za gospodarstvo pa medtem obravnavajo vlogo za subvencijo za neposredno tujo naložbo v Emoniko; težka naj bi bila med 25 in 30 milijoni evrov. Do končne odločitve vlade je projekt pravzaprav zamrznjen.
KOLIZEJ
Ta zakleta hiša
Njega dni je na robu mesta zrasla največja ljubljanska stavba, Kolizej. V njej je bilo lahko nastanjenih tri tisoč vojakov, tam so bili konji in druga oprema za polke, ti so sredi 19. stoletja pogosto prečkali Ljubljano. Nista manjkali niti krčma in plesna dvorana. France Prešeren je Kolizej označil za "novo Sodomo", biblijsko mesto, ki je propadlo zaradi moralne in spolne izprijenosti.
Svojo vojaško namembnost je Kolizej kmalu izgubil. Preuredili so ga v najemniška stanovanja in obrtne delavnice ter ga do nacionalizacije leta 1960 sorazmerno dobro vzdrževali. Potem pa je začel naglo propadati in je zaradi poškodb konstrukcije zahteval tudi nekaj življenj stanovalcev.
Leta 2003 ga je kupil nepremičninar Jože Anderlič (lastnik podjetja Kranjska investicijska družba) ter tu zasnoval 75-metrsko stolpnico z zasebno operno dvorano Musica Tivoli.
Dolgo je bil boj z birokrati in spomeniškim varstvom - ter v le tednu dni po pravnomočnosti dovoljenja za rušenje sredi poletja 2011 zgradbo tudi porušil. A nove (še) ni zgradil.
130-milijonski projekt je namreč ustavila ad hoc komisija ministrstva za kulturo, ki je najvišjo točko stavbe določila pri 30 metrih. Anderlič je v projekt do zdaj vložil 30 milijonov evrov, po novem pa na južnem delu parcele načrtuje manjšo stanovanjsko gradnjo, medtem ko bo ob Gosposvetski še naprej zevala jama.
CUKRARNA
Največja sramota Ljubljane
Z gradnjo Fabianijevega mostu je še bolj na očeh verjetno največja mestna sramota, Cukrarna. Nekdanja rafinerija sladkorja iz začetka 19. stoletja, ki je bila v lasti Tržačanov, ima zelo nesrečno zgodovino. Dva požara, dve smrti pesnikov slovenske moderne (Dragotina Ketteja in Josipa Murna) in več neuspelih poskusov oživitve. Kdo bi štel?
Bila je vojašnica, tobačna tovarna, nazadnje je tu delovala tekstilna tovarna. Skoraj sto let pa kompleks propada. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je družba Mercator Investa, ki jo je vodil poznejši ljubljanski župan Zoran Janković, v njej zasnovala poslovno-trgovski center, a se projekt ni premaknil. Investo so pripojili Mercatorju, saj bi sicer bankrotirala. Šele s tožbo in poznejšo poravnavo so mestne oblasti dosegle vrnitev Cukrarne, piše novinarka Darinka Kladnik.
Ko pa je Janković v mestu prevzel oblast, je tu zasnoval mestno negovalno bolnišnico, oskrbovana stanovanja, nazadnje pa eno streho, pod katero naj bi združil vso mestno upravo in morebitno bodočo pokrajino.
Projekt prenove 16 tisoč kvadratnih metrov velike stavbe naj bi stal 120 milijonov evrov, teh pa v mestni blagajni za zdaj ni.
Pomembne ljubljanske stavbe
Pomembne so stavbe, ki so utirale pot novim smerem razvoja mesta, ki so arhitekturni presežki ali pa so pomembne preprosto zato, ker so dajale streho nad glavo pomembni ustanovi ali človeku. Lahko pa se vse to prepleta.
Poleg gradu je najpomembnejša ljubljanska stavba seveda Nebotičnik. Potem so tu še Plečnikova dela. O tem, kaj sledi, se med ljudmi krešejo mnenja. Sledi izbor pomembnih stanovanjskih in poslovnih stavb v mestu.
Pomembne ljubljanske stavbe
NEBOTIČNIK
Prva terasa nad mestom
V višave je šla Ljubljana le enkrat. Leta 1933, ko je bil zgrajen Nebotičnik arhitekta Vladimirja Šubica, je imela najvišjo zgradbo na Balkanu in sedmo najvišjo v Evropi. S 70 metri višine je za antwerpenskim Boerentornom zaostajala 26 metrov.
Nebotičnik je slovensko vodstvo obdržal kar 60 let, danes pa je najvišja ljubljanska stavba Kristalna palača (89 metrov), ki za moskovskim Mercury Towerjem zaostaja za 250 metrov.
Investitor v gradnji Nebotičnika je bil pokojninski zavod, ki je moral del denarja vložiti v nepremičnine. Leta 2011 so v Nebotičniku na primer 70 kvadratnih metrov veliko stanovanje v devetem nadstropju prodali za 165 tisočakov, leto prej pa 125 kvadratnih metrov veliko stanovanje v sedmem nadstropju za 225 tisoč evrov.
Naj omenimo, da je bilo nekaj tukajšnjih stanovanj prodanih tudi po tako imenovanem Jazbinškovem zakonu. Med Ljubljančani je vselej zelo priljubljena kavarna na terasi, ki jo trenutno vodi avstralski Slovenec Anthony Tomažin. Za tisoč kvadratnih metrov je leta 2007 odštel 2,1 milijona evrov.
PARLAMENT
Hram besede
Leta 1959 postavljeno poslopje slovenskega parlamenta, tedaj ljudske skupščine, je monumentalno delo Vinka Glanza. Z glavnim pročeljem je obrnjeno na Trg republike.
Na videz preprosto modernistično pročelje je sestavljeno iz različnih vrst slovenskega kamna, izstopajoč je portal "delovnega ljudstva", ki je delo Zdenka Kalina in Karla Putriha.
Po prvotnih zamislih iz leta 1947 naj bi bila skupščina sicer postavljena v Tivoliju; od tedaj je znan tudi Plečnikov načrt parlamenta, ki ga je pripravil za drugi natečaj, a je naročilo na koncu dobil njegov učenec Glanz. Odločitev za lokacijo ob Šubičevi pa je padla v začetku petdesetih let.
Z zadnjim delom se stavba na Šubičevi drži objekta na Tomšičevi, kjer je nekoč domoval CK ZKS; v začetku devetdesetih let so obe stavbi povezali in ju zavzema parlament.
Dvorano za plenarna zasedanja državnega zbora je leta 2000 obnovil pozneje propadli Vegrad. Od osamosvojitve pa je veliko prahu dvigovala freska slovenske zgodovine od naselitve do druge svetovne vojne, delo Slavka Pengova. Dilemo so razrešili s postavitvijo stalne razstave slovenskega parlamentarizma leta 2008.
PALAČA VLADE IN PREDSEDNIKA REPUBLIKE
Kjer domuje oblast
Palačo, v kateri ima ob Gregorčičevi sedež vlada, ob Erjavčevi pa predsednik republike, so načrtovali že pred potresom, a je Krajnska stavbna družba začela gradnjo takoj po njem, leta 1896.
Sprva so želeli oblasti združiti pod eno streho na lokaciji ob Tržaški cesti, a so kupili manjšo in cenejšo parcelo za gostilno Lovec za 23.500 goldinarjev.
Palača Emila von Föresterja ima neorenesančno pročelje in neoklasicistično notranjost z opaznim osrednjim stopniščem. V njej je vedno domovala oblast: najprej deželna vlada, nato veliko županstvo, ban Dravske banovine, republiška vlada (izvršni svet), predsedstvo SR Slovenije in tudi ustavno sodišče. Pred glavnim vhodom sta kipa, ki ponazarjata zakon in oblast.
METALKA
Prvo aluminijasto pročelje na Balkanu
Leta 1963 je arhitekt Edo Mihevc postavil za tiste čase v Ljubljani revolucionarno stolpnico z aluminijastim pročeljem za Metalko, trgovsko podjetje, ki je bilo specializirano za kovine.
Arhitekt Mihevc je zasnoval skoraj vse modernistične stavbe med Bavarskim dvorom in Ajdovščino: Kozolec, Avtotehno, SCT, Dom sindikatov in Metalko.
Metalka ima 21 nadstropij, visoka je 61 metrov in meri več kot 10 tisoč kvadratnih metrov. Nekdanji posestnik večjega dela stavbe Franc Gajšek (Metalka Trgovina) jo je želel porušiti in na istem mestu zgraditi več kot 150 metrov visoko stolpnico.
A ostalo je le pri željah – deloma zaradi urbanističnih zahtev, deloma pa zaradi pomanjkanja denarja. Danes je večji del stolpnice v lasti Hypo Leasinga, nekaj nadstropji ima tudi DZS.
NUK
Plečnikov poklon slovenstvu
Tik pred drugo svetovno vojno so dogradili Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK), največje in nemara najpomembnejše delo Jožeta Plečnika, ki naj bi utrdilo Slovence kot narod.
Gradnja pa se ni začela zlahka, saj se je oblast v Beogradu otepala financiranja knjižnice; osrednja knjižnica je tedaj domovala na Poljanski gimnaziji.
Preden je Plečnik zgradil NUK, je bila tu tri desetletja gradbena jama, ki je ostala za porušenim Knežjim dvorcem Auerspergov, ta je bil ob potresu 1895 močno poškodovan. Nič drugače ni danes, ko gradnjo NUK2 v neposredni bližini odlagajo debelo desetletje.
Le tri leta po gradnji NUK je med vojno na streho mogočne velike čitalnice strmoglavilo italijansko poštno letalo in jo močno poškodovalo. Tako je stavba že po vojni dočakala prvo obnovo, zadnjo pa leta 1999.
ZADRUŽNA GOSPODARSKA BANKA
Najbolj pisano pročelje
Kar je za Dunaj Hundertwasserhaus, je za Ljubljano Zadružna gospodarska banka. Eno od najbolj izstopajočih pročelij v mestu je delo Ivana Vurnika, poleg Plečnika in Fabianija najpomembnejšega arhitekta, ki je tlakoval pot ljubljanski arhitekturni šoli.
Pravzaprav je Vurniku pri pročelju in notranji poslikavi bančne poslovalnice pomagala njegova žena Helena Vurnik, slikarka. Stavbo so gradili po prvi svetovni vojni, leta 1922. To je bil čas, ko se je kulturno in gospodarsko življenje Slovencev močno razvijalo, zato tudi pri poslikavi ne manjka nacionalne tematike.
Stavbo je za sedež tretje največje slovenske banke naročila Zadružna zveza, v gornjih nadstropjih in dvoriščnem traktu pa so bila stanovanja. V letih socializma je bila tam tudi Služba družbenega knjigovodstva, danes pa v njej domuje ljubljanska zemljiška knjiga. Poleg te stavbe je izstopajoče Vurnikovo delo v Ljubljani še Sokolski dom na Taboru.
KRISPERJEVA HIŠA
Začetek nove Ljubljane
Ljubljana ima dve Krisperjevi hiši, starejša, na Mestnem trgu, je pripadala trgovski družini Krisper. Druga je bila zgrajena leta 1901 in jo je naročil odvetnik Valentin Krisper, ki je med drugim napisal knjigo Ljubljana, glavno mesto Slovencev.
Krisperjeva hiša je prva, ki je po potresu zrasla ob Miklošičevi. Njen avtor je Maks Fabiani, z njo je utrl eno od glavnih mestnih razvojnih osi, za popotresno Ljubljano značilni secesijski slog.
Najemniška stanovanjska hiša ima številne zanimive detajle in ne skriva, da se zgleduje po dunajskih secesijskih stavbah. Z vogalnim stolpičem je Fabiani hkrati zakoličil tudi Slovenski trg, zdajšnji Miklošičev park.
STIŠKI DVOREC
Od rezidence in sodišča do akademije
Cistercijanski red iz Stične je v prvi polovici 17. stoletja postavil stavbo, v kateri so bivali opati, ko so se mudili v Ljubljani. To naj bi bila najstarejša posvetna baročna zgradba v Ljubljani, bila je večkrat prezidana, današnjo podobo pročelja pa je dobila pred dobrimi 200 leti. Pisalo se je leto 1782, ko je cesar Jožef II. razpustil številne samostane, tudi stiškega. V stavbi na Starem trgu so se pozneje naselili sodišče, pa obrtna šola, banska uprava, pedagoška akademija in, kot zadnja, akademija za glasbo.
Pred petimi leti se je končal eden najpomembnejših denacionalizacijskih postopkov, v katerem je Cerkev dobila v naravi vrnjen dokaj dotrajan Stiški dvorec. V njem sicer še vedno domuje akademija za glasbo, a si ta prizadeva dobiti nove in ustreznejše prostore, najraje v stavbi Kazine. Akademija za glasbo za 2.300 kvadratnih metrov površin cerkveni družbi Metropolitana plačuje nekaj prek 14 tisoč evrov mesečne najemnine.
VILA MARIJA VERA
Na robu mesta in gozda
Velja reklo, da so pri nepremičninah pomembne tri stvari: lokacija, lokacija in lokacija. Ena od najlepših lokacij v Rožni dolini, naselju elitnih vil iz prve polovice prejšnjega stoletja, je ob vznožju Rožnika, lučaj od Čada.
Malce na samem stoji bela vila Marija Vera. Ime nosi po prvi akademski igralki na Slovenskem (1881‒1954), ki je hišo tudi naročila pri arhitektu Maksu Strenarju. Leta 1929 je zgradil vilo v funkcionalističnem slogu, ki ga je kot kontrapunkt secesiji utemeljil Adolf Loos z delom Ornament in zločin.
Igralka je imela v Ljubljani enega od prvih telefonskih priključkov, z nekoliko skrivnostno vilo pa je povezana še ena anekdota, pravi arhitekt Bogo Zupančič. Parcela je bila nezazidljiva, dokler ni za njeno zazidljivost posredoval sam jugoslovanski kralj Aleksander I. Karađorđević.
Danes v vili domujeta psihoanalitična ordinacija in astrolog.
EMONSKA HIŠA
Bilo je nekoč v Emoni
Na Mirju so najlepše ostaline hiš, kakršne so stale v obdobju rimske Emone. Za obzidjem skrita emonska hiša iz četrtega stoletja je poznana tudi kot Jakopičev vrt, tam je imel slikar Rihard Jakopič svoj atelje.
Odkrili so jo šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pod zelenjavnim vrtom slikarjevega očeta. Rimska hiša je imela vse: od letnega vrta in mozaikov do centralnega ogrevanja (hipokavsta) in kanalizacijskega sistema.
Verjetno je pripadala premožni patricijski družini, danes pa so ostaline pod okriljem mestnega muzeja.
Ljubljana skozi oči znanih
»Najlepša podoba mojih mladih sanj je bila Ljubljana. Vse se je razmahnilo v prstih, kadar sem pomislil nanjo.«
Ivan Cankar, pisatelj
»Ljubljana je najbolje vrejena, Zagreb najlepši, Beli grad največji, Sofija z najboljšimi pogoji za hitri razvoj.«
Ivan Hribar, župan
»Ljubljana je zaljubljena sama vase, je hohštaplerska.«
Boris Pahor, pisatelj
»Ljubljančani smo prepričani, da je naše glavno mesto tako izjemno lepo, da mu ni para na svetu. Slovenci in Ljubljančani smo lokalpatrioti, zagledani v domačo zemljo, vrtove, reke, gozdove, hribe, naše hiše, ulice in stezice, parke in klopce.«
Dimitrij Rupel, župan
»Ljubljana nikoli ne bo London, ker ni in ne bo svet v malem, torej ne more razviti svetovljanskosti. Provincialni smo prav zaradi tega, ker bi radi imeli svet, ko hkrati nimamo niti Evrope.«
Damjan Ovsec, etnolog
»Ljubljana se mi je vedno zdela majhno čudo v Jugoslaviji - ko kavboj zajaha v mesto in pride v tako lepo in lično urejeno okolje.«
Goran Bregović, glasbenik
»Ljubljana je krasno mesto. Tisto, kar vedno gledam in uživam ob njej, je življenje ob reki.«
Boris Podrecca, arhitekt
»Ljubljana je res najlepše mesto na svetu.«
Zoran Janković, župan
»Ko sem se kot osemnajstletnik podal v svet in se nato vrnil, je bilo mesto prazno. Ko se danes sprehodim skozi središče, zaznam velik vrvež.«
Goran Dragič, košarkar
»Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, al' lepše od Urš'ke bilo ni nobene, ...«
France Prešeren, pesnik
Osebna izkaznica
- število prebivalcev: 282.994
- nadmorska višina središča mesta: Ajdovščina 297 m
- površina MOL: 275 km2
- povprečna neto plača junija 2013: 1.105 EUR
- število hotelov: 28
- število vrtcev: 32
- število osnovnih šol: 57
- število srednjih šol: 32
- število fakultet: 22
- število akademij: 3
- število muzejev: 14
VIR: www.ljubljana.si