Foto: Matej Leskovšek
Tekst: Aleksander Kolednik in Simon Kavčič
Kamera: Peter Prevec in Dean Gostimirović
Dizajn: Aleks Katunar
Programiranje: Marcel de Vries
Kreativna zasnova: Matej Leskovšek

Vsebino omogoča Canon

Fokus, trenutek, napad ... zmaga!

Kickboxing ni borilna veščina, temveč način tekmovanja, športna borba, ki vključuje ali bolje rečeno dovoljuje uporabo tehnik iz različnih borilnih veščin. Kot je razbrati iz samega imena, gre za uporabo udarcev z rokami (klasični boks) in nogami (tehnike brcanja kickboxerji prevzemajo iz azijskih borilnih veščin, karateja, taekwondoja, wu shuja, muay thaija …). Za kickboxing so "krivi" Japonci. Čeprav je beseda kickboxing angleška skovanka, je njen "izumitelj" Japonec. Tudi kickboxing kot šport izvira iz dežele vzhajajočega sonca in ne iz Združenih držav Amerike, kot si marsikdo misli.

Vse skupaj je zakuhal japonski mojster karateja Tacujo Jamada konec petdesetih let prejšnjega stoletja. Mojster Jamada si je namreč močno želel, da bi se tudi karateisti, po vzoru dvobojev v klasičnem boksu, lahko merili v polnem kontaktu, se pravi z vsemi regularnimi udarci s polno močjo v telo in glavo. To je bilo v tradicionalnem karateju nekaj nezaslišanega, zato je preprosto izumil nov šport. Najprej je organiziral nekakšne ekshibicijske dvoboje karateistov in tajskih boksarjev, opogumljen z rezultati pa razdelal prva pravila. Vzel jih je pretežno iz tajskega boksa (muay thai), tehnike pa so borci bolj ali manj črpali iz klasičnega karateja. Sam izraz kickboxing je skoval japonski boksarski promotor Osamu Noguči.

Dvoboje so spremljali milijoni gledalcev

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je na Japonskem že izbruhnila kickboxing vročica, dvoboje so spremljali milijoni gledalcev, v živo so jih prenašale tri televizije. A prav tako hitro, kot mu je priljubljenost zrasla, je tudi upadla. Je pa zato okužila preostali svet. V Združenih državah Amerike sicer še v začetku sedemdesetih let niti niso razločevali med kickboxingom in borbenim karatejem, ločnico med njima pa so potegnili z ustanovitvijo Zveze poklicnega karateja (Professional Karate Association, 1974) in Svetovne kickboxing zveze (World Kickboxing Association, 1976). V kickboxingu je s tem prišlo tudi do prečiščenja pravil. Iz kickboxinga so izginili prijemi in meti, ki jih je japonska različica dovoljevala. Krovne svetovne zveze kickboxing nima, tekmovanja potekajo pod okriljem raznoraznih federacij, zvez, organizacij. Leta 1976 je bilo v Nemčiji ustanovljeno Svetovno združenje kickboxing zvez WAKO (World Association of Kickboxing Organizations), ki je prevzelo prečiščeno ameriško različico, brez prijemov, metov, uporabe kolen in komolcev. Članica združenja WAKO je tudi slovenska kickboxing zveza.

Sedem društev ustanovilo Zvezo za kontaktni borilni šport

Prvi karate klubi v Sloveniji so se nad kickboxingom navdušili že konec sedemdesetih let. Organizirani so bili v šolo Budokai (japonska beseda za borilne športe na splošno, v prevodu približno pomeni "pot bojevnika", op. p.). Njihovi člani so nastopali v "full contactu" (polnem kontaktu) na tedanjih medrepubliških tekmovanjih. Leta 1985 poskus ustanovitve Budokai zveze Slovenije, v okviru katere je bilo predvideno tudi ukvarjanje in tekmovanja v kickboxingu, ni uspel. Ustanovljena je bila šele 14. marca leta 1992 v Mariboru. Sedem društev je ustanovilo Zvezo za kontaktni borilni šport, ta pa se je leta 1993 preimenovala v Kickboxing zvezo Slovenije.

Borec, športnik, šampion, človek

Gregor Stračanek

Od ustanovitve naprej so pod okriljem Kickboxing zveze Slovenije na različnih tekmovanjih nastopali številni vrhunski tekmovalci, ki so med drugim osvojili številne medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih. Med njimi je v zadnjem obdobju tudi Gregor Stračanek. Stračanek je z dušo in srcem zapisan borilnim veščinam. Kot sam pravi, so te nepogrešljiv del njegovega življenja že vse od tretjega razreda osnovne šole naprej, ko se je začel ukvarjati s karatejem. "Filmi Brucea Leeja in Jean-Clauda Van Damma so me tako navdušili, da sem se na vsak način želel preizkusiti v eni od borilnih veščin," izvor svojega navdiha pojasnjuje Stračanek.

Ko se je v poznejših letih iz okolice Zreč preselil v Maribor, je kimono in blazine zamenjal za rokavice in ring. "Ko sem videl prvi trening kickboxinga, sem si takoj rekel: 'Grega, to je zate, to moraš poskusiti'," poudarja.

Medalje osvaja po vsej Evropi

Ko sem videl prvi trening kickboxinga, sem si takoj rekel: ‘Grega, to je zate, to moraš poskusiti’.

"Ker sem začel trenirati karate, sem imel že neko osnovo, vsaj kar zadeva nožne udarce, ki pri kickboxingu izhajajo iz borilnih veščin, kot sta karate in taekwondo. Imel sem torej nekaj, na čemer sem lahko gradil," pravi večkratni državni prvak, internacionalni prvak Nemčije v profesionalnih borbah in nosilec bronaste medalje iz evropskega prvenstva leta 2012 v Bukarešti.
S tem se njegovi uspehi, ki so plod trdega dela, še ne končajo. Poleg naštetega je osvojil številne medalje na mnogih mednarodnih turnirjih po vsej Evropi in na tekmah za svetovni pokal.

Za bolečino med borbo ni prostora

Marsikdo, ki ni nikoli stopil v ring, se sprašuje, ali udarci tekmovalce bolijo in kakšni so občutki, ko jih nasprotnik nokavtira. "Fizične bolečine ob prejetem udarcu ne čutim. Ko sem v ringu, sem v svojem svetu. Bolečino čutiš šele čez kakšen dan ali dva, v tistem trenutku pa bolečina ne obstaja," poudarja Stračanek in dodaja, da sam na srečo še ni bil nokavtiran, je pa bil v nokdavnu, kar pomeni, da je bil deležen sodnikovega štetja, po katerem pa je nadaljeval borbo.

"Takrat je občutek … meglen. Nekaj sekund traja, da se ti slika zbistri, ni pa nobene bolečine, vsaj jaz je ne čutim. Telo ti preprosto odpove za nekaj trenutkov," opisuje. So pa zato njegovi občutki, ko nokavtira nasprotnika, popolnoma drugačni.

"Najprej ne čutim nekega zadovoljstva, saj je zdravje nasprotnika na prvem mestu. Najprej se zato preveri, ali je s tekmovalcem vse v redu, šele potem pridejo tisti dobri občutki, ker si predčasno končal borbo," nam je povedal.

Ring – najbolj osamljen prostor na svetu

Stračanek je potrdil resničnost splošno znane trditve, da je ring najbolj samoten kraj na svetu. Ne glede na to, ali se boriš doma ali v tujini, si po njegovih besedah v ringu sam z nasprotnikom, ki ga moraš premagati. Navijači te sicer spodbudijo, a kot pravi Stračanek, jih med borbo praktično ne slišiš, saj moraš izklopiti zunanje dogajanje in se osredotočiti na svojega nasprotnika, predvsem na čim bolj natančne udarce in pravi trenutek za napad.

Posebej je izpostavil, da vsi vrhunski borci spoštujejo drug drugega in da se zunaj ringa dobro razumejo. "Vse mora biti v športnih okvirih. Med borbo nasprotnika še vedno spoštujem. Ne čutim nobenega sovraštva ali kaj podobnega, vendar poskušam narediti vse, da ga premagam, seveda na dovoljen način, nikakor pa ga ne želim poškodovati," je zatrdil.

Pred borbo sem rad sam, po možnosti nekje v naravi, da se mi zbistrijo misli. Poskušam se osredotočiti le na borbo in misliti pozitivno.

Disciplina in predanost športu sta pot do uspeha

Ko se bliža trenutek, ko bo moral z nasprotnikom prekrižati rokavice, si želi predvsem miru: "Pred borbo sem rad sam, po možnosti nekje v naravi, da se mi zbistrijo misli. Poskušam se osredotočiti le na borbo in misliti pozitivno." Ob tem dodaja, da posebnih ritualov pred borbo nima.

Kot najpomembnejši lastnosti dobrega borca Stračanek sicer izpostavlja predvsem samodisciplino in predanost športu, saj življenje vrhunskega športnika zahteva veliko žrtvovanja in odrekanja, tako glede vsakodnevnih treningov kot tudi prehrane.

Tekmuje v disciplini ful kontakt v kategoriji do 71 kilogramov in tako kot mnogi drugi tekmovalci se mora tudi on pred tekmovanji znebiti nekaj odvečnih kilogramov. "Vedno se borim tudi s kilogrami. Rad jem. Sem gurman. Raje si privoščim kaj dobrega za pojesti in potem pred borbo shujšam od tri do štiri kilograme, kot pa da bi vso sezono držal isto težo," priznava eden najboljših evropskih kickboxerjev.

1. Direktni udarec v skoku

Močan udarec, ob pravilni izvedbi katerega nasprotnik skoraj zagotovo ne bo ostal na nogah.
Usmerimo ga lahko v nasprotnikovo brado ali pa tudi trup.
Udarna površina noge je blazinica na stopalu.

2. Krožni udarec v skoku

Atraktiven, vendar tudi zelo zahteven udarec, ki od borca zahteva predvsem izjemno gibčnost in koordinacijo v prostoru.
Gre za manj učinkovit udarec, ki ga tekmovalci v ringu redkeje uporabljajo, a če jim ga kljub vsemu uspe izvesti ter zadeti nasprotnikovo glavo, gre zagotovo za nepozabno potezo.

3. Polkrožni udarec v skoku

Z dvigom prve noge tekmovalec zavede nasprotnika, nato pa udari z drugo nogo.
Gre za močan udarec, ki lahko nasprotnika položi na tla.

4. Polkrožni udarec s predhodnim obratom

Z obratom zmedemo nasprotnika, ki tako ne ve, kakšen udarec lahko pričakuje.
Udarec zahteva predvsem hitrost in dobro koordinacijo.
Prepočasna izvedba lahko povzroči, da nasprotnik predvidi našo namero in nas kaznuje s protiudarcem.

5. Bočni udarec v obratu

Zelo učinkovit in močan udarec, ki ga lahko tekmovalci uporabijo tako v napadu kot tudi v obrambi.
Udarna površina noge je peta, cilja pa nasprotnikov trup.

6. Bočni udarec

Eden najbolj osnovnih in najpogosteje uporabljenih udarcev, ki pride prav tako v napadu kot tudi v obrambi pred napadom nasprotnika z roko.

Stračanek trenira pri živi legendi borilnih športov

Tomaž Barada

Alfa in omega kickboxinga v Sloveniji je nedvomno Tomaž Barada, naš najuspešnejši borec vseh časov. Njegovi dosežki govorijo sami zase, na sceni borilnih veščin pa velja za živo legendo. Naslove je osvajal tako v neolimpijski različici taekwondoja kot tudi v kickboxu. Pohvali se lahko s šestimi naslovi evropskega in tremi naslovi svetovnega prvaka v taekwondoju, trikrat pa je zmagal tudi na prestižnem turnirju, poimenovanem Kralj taekwondoja, v Tokiu.

V kickboxingu je pustil še globlji pečat, šestkrat se je okronal z naslovom evropskega prvaka mednarodne kickboxing zveze (WAKO), petkrat pa z naslovom svetovnega prvaka. Je tudi rekorder zveze WAKO, v 84 borbah pod njenim okriljem ni bil niti enkrat poražen. Osemkrat je bil izbran za najboljšega športnika Maribora, upokojil pa se je leta 2004.

Barada danes z ženo Bianco Barada Tapilatu v svojem športnem centru v Mariboru bogato znanje in izkušnje predaja mlajšim rodovom. Med njegovimi varovanci je tudi osrednji lik naše zgodbe Gregor Stračanek, ki se trudi osvojiti vsaj delček tega, kar je uspelo njegovemu mentorju.

Imamo kar nekaj velikih talentov, upam pa, da bodo ti prišli na površje.

Odgovornost, vzdržljivost, moč in močna želja so recept za uspeh

"Imamo kar nekaj velikih talentov, upam pa, da bodo ti prišli na površje. Da bodo verjeli v svojo zgodbo, da bodo verjeli v rezultat, kajti to je edina možnost, da bodo enkrat osvojili to, kar sem osvajal jaz. Verjamem pa, da imamo teh v Sloveniji kar nekaj," o morebitnih naslednikih pravi Barada, ki je letvico resnično postavil zelo visoko. Le malo verjetno je, da bomo dočakali asa, ki bi jo presegel.

O tem, kakšne lastnosti mora imeti dober kickboxer, Barada pravi: "Kickboxing ni samo tekmovalen šport, ljudje ga ne trenirajo samo zato, da bi bili svetovni prvaki, temveč tudi zato, da se bolje počutijo, da naredijo nekaj za svoje telo. Je pa dejstvo, če želimo iz tega dobiti svetovnega prvaka, mora imeti ta vsekakor kar nekaj lastnosti, ki jih potrebuje tudi v življenju, torej odgovornost do dela, vzdržljivost, moč in seveda maksimalno željo po uspehu."

Najtežje je premagati samega sebe

"Zame je v borbi najpomembnejše, da najprej premagaš samega sebe. Večina tekmovalcev ima s tem največ težav, torej kako stopiti v borišče in si ne delati preglavic s tem, kako dober je tvoj nasprotnik, kaj je treba dobro narediti, na kaj je treba biti pozoren. To vse so stvari, ki v tistem trenutku niso pomembne," svojo filozofijo borbe razlaga Barada.

"Vsak športnik svojo maksimalno pripravljenost doseže že na treningu. Če je tam naredil vse, potem nima kaj izgubiti. Potem mora le še priti na borišče, vedeti, kdo in kaj je, ter se ne obremenjevati s tem, kaj lahko in česa ne more narediti," še dodaja.

Zame je v borbi najpomembnejše, da najprej premagaš samega sebe.

Barada je pojasnil, da kickboxing ni klasična borilna veščina, kot sta taekwondo in karate, pač pa tekmovalni šport, v katerem se uporabljajo udarci z rokami in nogami, ki izhajajo iz različnih borilnih veščin.

"Kickboxing je šport, s katerim delamo za celotno telo in ga krepimo. Veliko vaj delamo tudi za gibljivost in vzdržljivost. Predvsem pa krepimo svojo samozavest.
S tem športom vsekakor postaneš močnejši, kot si," je sklenil.

Samo Vidic je eden najboljših slovenskih športnih fotografov

Samo Vidic

Profesionalno pot je začel leta 2001. Zadnjih osem let je med drugim uradni fotograf Red Bulla. V svoji karieri je deloval na številnih projektih in sodeloval z nekaterimi največjimi športnimi zvezdami na svetu, a s kickboxingom se je prvič srečal na evropskem prvenstvu v Mariboru.

Preizkusi novi Canon EOS 7D Mark II!