Avtomobilska preprostost, spisana na les

Ali je sodoben avtomobil sploh lahko hkrati preprost, uporaben, udoben in oblikovno dovršen? Je res mogoče ikone, legendarne modele, združiti v reinkarnirani podobi, ki se spogleduje s koreninami znamke? Odgovore na to ponuja osnovni gradnik civilizacij, les. Rokodelska mojstra s posluhom za tehniško kulturo sta sodobno avtomobilsko preprostost v nekaj urah spisala na kos lesa.

Les – osnovni element narave kot kreativni navdih civilizacije

Bogastvo gozdov, ta raznolika botanična freska žive narave, je od nekdaj tesno povezano s človekom. To pomembno dobrino, darilo matere zemlje, je človeški um hitro dojel in razumel kot osnovni element za doseganje evolucijske prednosti naše vrste. Je preprosto eden tistih najpomembnejših gradnikov narave. Brez njega civilizacije, načina življenja, kot ga poznamo danes, preprosto ne bi bilo.

Dvomite?

Na samem začetku nam je dal toploto, ogenj, prvobitno energijo, ki jo še vedno uporabljamo. Dal nam je orodje ter orožje za lov in obrambo. Omogočil nam je izgradnjo prvih naselbin, pod lastno streho nam je nato dal še moč za kulinariko, pa moč za taljenje kovin, stekla … Brez njega ne bi bilo rala, pa mlina, žage in čudovitih galej za odkrivanje novega sveta. Iz njegove preprostosti sta vzklila tudi kompleksna človekova kultura in umetnost. V njem se skrivata čudoviti zven violine in učenost knjige. Pot vsakega človeka tudi dandanes še vedno zaznamuje les in to od zibelke pa do groba.

Restavrator in mizarski mojster Cveto Šuligoj o čarobnosti obdelave lesa: "Zelo rad delam iz masive in vedno uporabljam tudi naravne materiale za zaščito lesa. Preprosto je skoraj vedno zelo lepo. Leseno ploščo vedno lahko postaviš v nek prostor in vedno bo zadihala, če ji daš dušo.

Preprostost lesa je aktivirala celo vrsto velikih izumov: od gorjače pa do kolesa

Les je skozi zgodovino človeštva postal tako rekoč del našega rodovnega spomina. O njem marsikdo zavestno nikoli ne razmišlja, a v naši podzavesti je vedno naš zaveznik oziroma tisti material, ki ga iz roda v rod vedoč ali pa ne vedoč nosimo s seboj.

Kako res zelo pomemben je bil vselej v našem ustvarjanju les, nazorno kaže in piše zgodovina. V civilizacijskih začetkih je bila s tem naravnim materialom zaznamovana cela vrsta pomembnih izumov, ki so za vselej spremenili naše človeštvo. Že v dobi neandertalcev so pod njihovimi lesenimi kopji padali mamuti, v srednji kameni dobi so nastale prve zgradbe iz lesenih brun, v mlajši kameni dobi pa so recimo tudi pri nas, na Ljubljanskem barju, zrasla lesena mostišča. Stari Rimljani so bili že mojstri lesenih konstrukcij za premagovanje večjih razponov, gradili so mostove. V starem Egiptu pa so pri plemenitenju izdelkov že uporabljali čudovite lesene furnirje. Brez lesa ne bi bilo ročice, pa ločnega svedra, jadrnice …

Prav tako pa smo ravno na leseno osnovo ljudje postavili tudi temelje svoje mobilnosti. Nihče točno ne ve, kje in kako se je zgodil tisti trenutek, ko smo svoj svet postavili na kolesa. Prvi naj bi prednosti okroglega debla uvideli Mezopotamci v četrtem tisočletju pred našim štetjem. Od tam naj bi se torej kolesnice začele širiti po svetu. Po mnenju nekaterih strokovnjakov pa izum kolesa pripada ljudstvu prazgodovinske Evrope.

Najstarejše leseno kolo na svetu je narejeno iz praslovenskega lesa

Da je temu res tako, priča dragocena arheološka najdba ekipe inštituta za arheologijo ZRC SAZU, ki je leta 2002 ob raziskavah ostankov kolišča na območju Stare gmajne pri Vrhniki našla ostanke najstarejšega kolesa na svetu. Kar 5200 let je staro leseno kolo z Ljubljanskega barja, ki spada med največje bisere svetovne tehniške dediščine in predstavlja prazgodovinski dokaz pomena lesa za razvoj človeštva. To kolo je bilo z veliko natančnostjo rokodelskega mojstra izdelano iz žilavega in trdega jesenovega lesa, os, na katero je bilo vpeto, pa je hrastova. Po mnenju arheologov sta to kolo in os pripadala prazgodovinskemu dvokolesnemu vozu.

Butična mizarska delavnica iz Bele krajine: preplet umetnosti in ljubezni do tehniške kulture gradi trden medgeneracijski most

Na jugu Slovenije v spokojni idili Bele krajine, ki jo zaznamujejo srčni, dobrovoljni ljudje in svojevrstna naravna kulisa pašnikov z drobnico, vinogradov, brezovih gajev ter steljnikov …, se v Primostku ob Kolpi nahaja majhna butična mizarska delavnica. V njej skupaj ustvarjata oče in sin, Cveto in Maj. Ne družita pa ju samo odnos očeta in sina ter skupni poklic. Oba imata namreč zelo svojevrsten, čuten odnos do lesa, oba razumeta pomen tehniške kulture in oba gojita ljubezen do francoskega avtomobilskega šarma, ki ga poosebljajo Citroënove avtomobilske ikone.

Oče Cveto, nekdanji kartograf, je pravi umetnik, mojster restavriranja, rezbarij in obdelave masivnega lesa. Najbolj uživa, ko recimo starim grajskim vratom, ki jih je načel zob časa, povrne nekdanjo mogočnost. Najraje ustvarja med zidovi gradov, cerkva … "Les vedno najde svojo dušo, če je pravilno obdelan," pravi mizarski mojster, ki ga krasi še boemski pristop.

Sin Maj pa je v delavnici glasnik prihodnosti. Iz preprostosti tega osnovnega gradnika narave zna potegniti tudi pridih sodobnosti. Poudarja pomen napredka, a razume in spoštuje tradicijo, ki se zrcali v rokodelskih prvinah starih mojstrov. Njegov mizarski jezik se zrcali v vrhunski natančnosti, kjer preprostost lesa plemeniti popolna tehnična dovršenost izdelka. Les zna postaviti tudi v horizont sodobnega sveta.

Maj slikovito opiše, kako je videti vsakdanjik v delavnici, kjer hkrati ustvarjata dva izražena mojstra, a obenem poudari pomen prepleta znanja in medsebojne pomoči: "Delati skupaj z očetom zagotovo ni vselej enostavno. Dva petelina v enem kokošnjaku ne gresta skupaj, pravijo. Prav zaradi tega pa sva se odločila, da vsak ubereva neko svojo pot, uporabljava pa eno okolje, prostor in eden drugemu nudiva pomoč, kadar je to potrebno."

Francozi so jo poimenovali "la deese", boginja

Citroën DS je povojni Franciji pomagal zgraditi identiteto, poskrbel za do tedaj nepredstavljivo tehnično revolucijo avtomobilske industrije in mimogrede še francoskemu narodnemu heroju, Charlesu de Gaullu, med poskusom atentata, v katerem ga je zasula toča 140 krogel s hidropnevmatskim vzmetenjem, rešil življenje. S štirimi predrtimi pnevmatikami se je s prizorišča zločina odpeljal brez težav.

Doprinos ultimativnega pionirja v industrijo, kjer se je pred letom 1955 napredek izražal v relativno počasnih, evolucijskih korakih, je deloval kot nekajkilometrski sprint, ob katerem je Evropo osvojil s tipično francoskim šarmom in do tedaj za znamko Citroën nepredstavljivo samozavestjo.

Ob izstrelitvi v štirikolesno sfero je v trenutku presegel pomen prevoznega sredstva in postal eden največjih prispevkov tehnične dediščine 20. in 21. stoletja. Njegovo zračno vzmetenje že 60. leto zlahka nosi status ekvivalenta drugim še aktivnim spomenikom sposobnosti kreativnega in učinkovitega služenja človeštvu.

Citroën DS se v družbi inženirsko, oblikovno in tehnično dovršenih velikanov, kot so tunel pod Rokavskim prelivom, Transsibirska železnica ali 828 metrov visok nebotičnik Burdž Kalifa v Dubaju, počuti odlično in kljub letom tudi mladostno.

Z naprednimi rešitvami na področju dizajna, tehnike, varnosti in udobja je v avtomobilski in splošni javnosti sprožil ekstatično stanje, katerega sledi so vidne še danes.

Bil je eden pionirjev lahke gradnje. Aluminij, ki je v avtomobilsko industrijo kot eden temeljnih gradnikov začel kapljati šele ob prelomu tisočletja, je uporabljal 50 let pred drugimi. Bil je eden prvih z zmečkljivimi conami in varnostno kletko. Pred njim ni bilo avtomobila z armaturno ploščo iz umetnih mas. Nosi naslov prvega velikoserijskega izdelka z diskastimi zavorami in bil je prvi, pri katerem je motor ob čelnem trku zdrsnil pod kabino, ne vanjo.

Njegovi rumeni žarometi so svetili v ovinke, skozi katere se je peljal dobesedno na zraku. Hidropnevmatsko vzmetenje s prilagodljivo višino podvozja je zagotavljalo raven udobja, ki je številni ne dosežejo še danes, in v najbolj kritičnih razmerah se je lahko brez težav peljal le po treh kolesih. Seveda je krmiljenje olajševala servopomoč.

Bil je prvi na svetu s polavtomatskim menjalnikom, na seznamu doplačilne opreme je bila celo klimatska naprava. Njegova streha je zaradi nižanja težišča izdelana iz steklenih vlaken, zadnje smerne utripalke so integrirane v strešne loke, vrata nimajo zgornjih okvirjev. Šok še traja.

Za večno obliko je poskrbel kdo drug kot Italijan. Genij, kipar, industrijski oblikovalec in velikan avtomobilskega dizajna Flaminio Bertoni. V sodelovanju z aeronavtičnim inženirjem Andrejem Lefebvrejem je svet razsvetlil z avtomobilom z drugega planeta.

Citroën DS je postal ikona, avtomobilska Mona Liza, umetniško delo, ki tudi po 60 letih ostaja svetilnik tehnične revolucije in romantični vzor, brez katerega bi Slovenci ob besedi žaba zares pomislili le na žival, in ne na eleganten avtomobil, ki je z obliko kapljice osvojil generacije. Neutolažljivi romantiki pravijo, da takšnih ne delajo več. Res je. Pablo Picasso je ustvaril Guernico, Michelangelo Davida in Citroën avtomobilsko boginjo. Vive la France!

Cactus – preprost, a poseben kot človekov vsakdan

Citroën se z avtomobilskim posebnežem cactusom želi vrniti h koreninam svojih avtomobilskih ikon. Ta avtomobil v ospredje potiska človekov vsakdan in ljudskost v najširšem pomenu besede, od dostopnosti do uporabe.

Oblikovalci so torej pri snovanju cactusa navdih iskali v oblikah, ki ljudi spremljajo v vsakdanjem življenju. Že s tega vidika je precej drugačen. Na njem in v njem se hitro opazi, da oblikovno sledi predmetom, kot so pametni telefon, fotoaparat, torbica, kovček, zofa za zaljubljene …, linijam in oblikovnim rešitvam, ki smo jih ljudje torej že sprejeli kot uporabni del vsakdanjika.

C4 cactus želi vtis narediti predvsem s tekočimi linijami brez kakršnihkoli agresivnih potez. V ospredje potiska prečiščene gladke površine z lebdečim učinkom karoserijskih meja – obeh previsov in strehe.

Da kot unikat v sodobnem avtomobilskem svetu res izstopa z veliko nenavadne svežine, ki jo oko v podzavesti hitro poveže z že znanimi oblikami, je opazil tudi mladi mizarski mojster Maj, ki da veliko na preprostost učinkovitega oblikovanja:

"Cactus je zasnovan kot ljudski avtomobil. Pravi avtomobil za običajne ljudi, cenovno dostopen in preprost za uporabo. In še nekaj: z njim uživaš v vožnji. Nisem pristaš novih avtomobilov, ampak z njim sem res užival v vožnji."

Oče Cveto pa s tankočutnim očesom in okusom restavratorskega umetnika rokodelca k sinovi oceni najnovejšega dela pariških oblikovalcev doda: "Jaz mislim, da je cactus na pravi poti za današnji čas. Nudi modernizacijo avtomobila, pa še vedno ima tako pridih preprostosti kot tudi modernosti."

Mizarski mojster o avtomobilski preprostosti: "Avtomobil, dostopen vsakemu žepu, naj bi imel v sebi neko preprostost. Kot recimo spaček, ki je bil tako preprost, da je bil simpatičen."