“Strašno je blo”
Ljubljančan, ki je leta 1895 doživel rušilni potres, je na listek papirja zapisal: “Strašno je blo.” Zataknil ga je za podboj vrat. Ni dvoma, ljubljanski potres, ki je mestna tla zatresel 14. aprila pred 120 leti, je bil silovit. Na velikonočno nedeljo je bobnenje in tresenje mesto na noge prvič vrglo ob 23.17. Potresni sunki so se vrstili vso noč. Zahteval je sedem smrtnih žrtev, po nekaterih podatkih, verjetno s prištetimi tistimi, ki so umrli med popotresno oskrbo, jih je bilo nekaj več kot deset. Ljubljančani so se takrat spopadali z močno poškodovanimi ali porušenimi domovi, veliko je bilo spomeniške škode. Pa vendar je za Ljubljano ob tem, kar je v potresu izgubila, predvsem ob viziji takrat še mestnega svetnika, nato župana Ivana Hribarja, naravna nesreča kmalu pomenila trenutek preporoda. Popotresna prenova je postala priložnost za nastanek modernega mesta.
Tresenje je bilo vsak hip hujše. Takoj nato je začelo pokati zidovje, s streh se je usula opeka, razrušeni dimniki so se kakor toča usuli na ceste in ulice. Od vsepovsod sta se zaslišala bolestno kričanje in obupen jok. Vse je začelo plesati.
Ob pogledu na razvaline v mestu se je številnih loteval obup
Na velikonočno nedeljo 14. aprila 1895 ni bilo v Ljubljani nobene javne zabave, ne gledališke predstave, koncerta, kina tedaj še ni bilo. V mestu je bilo mirno, navajajo zapisi o noči, ko je Ljubljano ob 23. uri in 17 minut prvič močno streslo. “Tresenje je bilo vsak hip hujše. (…) Takoj nato je začelo pokati zidovje, s streh se je usula opeka, razrušeni dimniki so se kakor toča usuli na ceste in ulice. (…) Od vsepovsod sta se zaslišala bolestno kričanje in obupen jok. Vse je začelo plesati: pohištvo, ljudje; vse se trgati: zidovi, tramovi, okna vrata, zavese; vse ropotati: opeka, slike, steklenice, porcelan, steklo,” ljubljansko katastrofo ob koncu 19. stoletja v knjigi z naslovom S tramovi podprto mesto popisuje Janez Kajzer.
Ljubljana je takrat štela približno 1.400 hiš, v njej je živelo nekoliko več kot 32 tisoč prebivalcev. Njene ulice so bile ozke in vijugaste, pročelja stavb večinoma baročna. Njena posebnost pa je bilo več manjših in večjih trgov. Za najimenitnejšo med ulicami je veljala Špitalska (današnja Stritarjeva) – med potresom je bila močno poškodovana, razmeroma ohranjena je ostala le ena hiša. Mestna kanalizacija takrat še ni bila urejena, vodovod je v mesto prišel šele leta 1890, in to na pobudo takrat še mestnega svetnika Ivana Hribarja. Prometa je bilo malo.
Ljubljana je leta 1895 štela približno 1.400 hiš, v njej je živelo nekoliko več kot 32 tisoč prebivalcev. Ulice so bile ozke in vijugaste, pročelja stavb večinoma baročna. Njena posebnost pa je bilo več manjših in večjih trgov. Za najimenitnejšo med ulicam je veljala Špitalska (današnja Stritarjeva) – ta je bila med potresom močno poškodovana.
“Meščanov se je loteval obup”
Ob pogledu na mesto, porušeno v potresu, se je meščanov loteval obup, v svoji knjigi še piše Kajzer. Niso si upali vstopati v razmajane hiše. Še tiste stavbe, ki so se na zunaj zdele cele, so v notranjosti kazale pravo razdejanje: razpokane oboke, udrte strope, razrahljana stopnišča, skrivljene železne oklepe. Razpokali so celo najmočnejši oboki.
V domove se Ljubljančani niso mogli ali si niso upali vrniti. Po mestu so zato postavili barake in velike šotore. Ti so stali na Kongresnem trgu, v Tivoliju, Krakovem in Trnovem ob Gradaščici. Nekateri ljudje so spali tudi v sodih. Gostilničarjem so oblasti naročile, naj imajo lokale, če ti le niso bili preveč poškodovani, odprte, saj si prebivalci na domovih niso mogli kuhati. Organizirali so tudi javno razdeljevalnico hrane, poskrbeli so še za odeje in oblačila.
Popotresne ukrepe so mestne oblasti začele izvajati nemudoma. Eden od prvih je bil tudi ta, da so mesto v izogib krajam takoj zastražili. Že dopoldne po potresu so organizirali občinsko sejo, na kateri so na predlog Ivana Hribarja sklenili, da monarhijo takoj prosijo za pomoč. Mesto so podprli s tramovi, Hribar pa je na vso moč začel prenavljati mesto, kar je hkrati pomenilo tudi njegov razvoj.
Ukrepali so že, ko se je zemlja še tresla
Popotresne ukrepe so mestne oblasti začele izvajati nemudoma. Eden od prvih je bil tudi ta, da so mesto v izogib krajam iz uničenih in zapuščenih stavb takoj zastražili. Že dopoldne po potresu so organizirali občinsko sejo, na kateri so na predlog Ivana Hribarja sklenili, da monarhijo takoj prosijo za pomoč.
Mesto so podprli s tramovi, Hribar pa je na vso moč začel prenavljati mesto, prenova je hkrati pomenila tudi njegov razvoj.
Za ogled premaknite drsnik levo – desno
Za ogled premaknite drsnik levo – desno
Le redkokatera hiša ni bila poškodovana
Med ljubljanskimi hišami jih je bilo nepoškodovanih komaj kakih 30. Predvidevali so, da jih bo treba podreti od 200 do 300, 800 pa jih temeljito prezidati, čeprav so se pozneje odločili za rušenje 145 stavb, kar se je zgodilo v prihodnjem desetletju. Do konca leta 1895 so jih porušili 49. Marsikdo pa se je tudi pozneje raje odločil za rušenje in zidavo nove hiše.
Za ogled premaknite drsnik levo – desno
Za ogled premaknite drsnik levo – desno
Nekoč zgodnjebaročni dvorec, po potresu zelenica, danes knjižnica
Podiranje nekaterih stavb je pospeševala tudi občina. V zavesti se je namreč močno zasidrala ideja o novi in moderni Ljubljani, zaradi katere so z mestnega zemljevida odstranili tudi kakšno staro poslopje, ki niti ni bilo usodno poškodovano.
Eno od takšnih je nekdanji Turjaški ali Knežji dvorec (na mestu tega zdaj stoji NUK), v katerem so se ob potresu udrli stropi in hudo razpokali zidovi, a ne nepopravljivo, kmalu po potresu pa so ga zrušili. S tem smo izgubili eno od najpomembnejših zgodnjebaročnih palač, ki je z glavnim pročeljem gledala na Gosposko ulico, poudarjata umetnostni zgodovinar Peter Krečič in kustosinja ljubljanskega mestnega muzeja Irena Žmuc, tudi avtorica razstave ob 100. obletnici Ljubljanskega potresa, ki so jo postavili v Narodni galeriji.
“Šlo je za eno od največjih evropskih baročnih knjižnic, v njej pa je bilo okoli sedem tisoč enot,” pripoveduje zgodovinarka Irena Žmuc. Knežji dvorec je imel ob tem še eno pomembno kulturno vlogo, saj je bil nekoč tudi pomembno prizorišče opernih in gledaliških predstav, ki jih je v stavbi naročal grof Auersperg.
Podiranje nekaterih stavb je pospeševala tudi občina. V zavesti se je namreč močno zasidrala ideja o novi in moderni Ljubljani, zaradi katere so z mestnega zemljevida odstranili tudi kakšno staro poslopje, ki niti ni bilo usodno poškodovano. Takšno usodo je doživel Knežji dvorec, ta je stal tam, kjer je danes Narodna univerzitetna knjižnica. Zgodnjebaročni dvorec se je takrat ponašal z bogato baročno knjižnico.
Resničnost takratne Ljubljane skozi oči Knežjega dvorca
Posebnost dvorca je bila tudi, da se je z dvema kriloma naslanjal na srednjeveško obzidje, nato pa je bila ob tem narejena še renesančna obzidna črta, na ozkem dvorišču, nastalem med njima, so rastli pomarančevci in limonovci, podrobnosti o izgubljeni spomeniški stavbi še navaja Krečič.
Prav ob primeru Knežjega dvorca je mogoče razbirati dejstva o takratni Ljubljani. Obstoj takšnih stavb priča, kako je bila Ljubljana nekoč ne le kraj meščanskih stavb, temveč so si, še predvsem v okolici Novega trga, svoj prostor za domovanje pridobile tudi plemiške rodbine.
Po naravni katastrofi je Ljubljana začela dobivati svojo secesijsko podobo. Prav prostor, kjer je bil nekoč Knežji dvorec in je bil leta po tem zelenica, vse dokler niso na njem po Plečnikovih načrtih med letoma 1936 in 1941 zgradili Narodne in univerzitetne knjižnice, pa kaže, kako so se v desetletjih po rušilni sili v mesto vpisovale različne prostorske in programske vizije. S ciljem, da se Ljubljana postane mesto.
Ko se je zemlja še tresla, je Hribar že imel idejo, kako bo z Dunaja zahteval denarno pomoč. Vsem, ki so želeli obnavljati ali graditi, je ponudil ugodne objekte," pripoveduje umetnostni zgodovinar Peter Krečič.
Naš planet Zemlja je še vedno zelo živ, pod površino je njena skorja bistveno manj trda, kot jo doživljamo na površini. Notranjost si lahko za prvo pomoč predstavljamo kot puding, ki se ohlaja – na površini se ustvari skorja, pod katero je še vedno živa masa, nam za primerjavo pove seizmologinja Ina Cecić z Urada za seizmologijo in geologijo pri Agenciji Republike Slovenije za okolje. Premiki te mase, ki nastanejo zaradi rotacije Zemlje, večinoma potekajo lepo in brez večjih težav, a na prelomih se lahko nabira energije. Večji ko je prelom, večja je količina energije, ki se tam lahko nabere.
Afriška plošča in jadranska mikroplošča
Na našem prostoru smo pod vplivom afriške plošče, ki se pomika proti severu in se podriva pod evropsko, kjer nastaja prelom. Tu je še jadranska mikroplošča, ki se kot jadralna deska hoče zavleči pod Alpe, še pojasni naša sogovornica.
Zato ne presenečajo zelo močni potresi, ki so se dogajali ob jadranski obali: Dubrovnik leta 1667, italijanski regiji Umbria in Marche leta 1997, glavno mesto sosednje regije Abruzzo L’Aquila leta 2009.
Živimo na potresnem območju, a s tem lahko sobivamo, če vemo, kako
Brežice leta 1917, Posočje leta 1998 – to sta le dva večja potresa, ki sta se zgodila na Slovenskem v 20. stoletju. Gotovo jih je bilo kar nekaj tudi v 17. stoletju, a jih takrat niso sistematično spremljali – ve se za potresa v okolici Brestanice v letih 1632 in 1640 ter za potres na območju Metlike leta 1699. Pa še za velik potres 14. aprila 1895, zaznali so ga tudi v Švici, na Dunaju, v Splitu in Firencah, in potres 26. marca 1511, ki je bil zanesljivo najmočnejši kadarkoli pri nas. V Idriji se je zaradi njega začasno ustavilo delovanje rudnika, meščani 150 kilometrov oddaljenega Zagreba pa so bili v pomoč pri obnovi tri leta oproščeni davkov, je razmere opisala seizmologinja Cecićeva.
Moč potresa običajno ponazorimo z magnitudo ali intenziteto.
Magnituda ocenjuje energijo v žarišču
Magnituda je velikostna stopnja potresa, ki se izračuna iz instrumentalnega zapisa nihanja tal, z njo pa podamo oceno, koliko energije se je sprostilo v žarišču potresa. Pojem potresne magnitude je leta 1935 vpeljal ameriški seizmolog Charles F. Richter (1900‒1985), njegovo definicijo pa so izpopolnili, da bi lahko natančneje opredelili močnejše potrese (z magnitudo osem in več), ki jih izvirna opredelitev ni najbolje zajela.
Ena enota magnitude več pomeni dobrih 30-krat močnejši potres
Magnituda temelji na logaritemski lestvici, kar pomeni, da ob upoštevanju njene definicije potres z eno enoto magnitude več sproži 31,6-krat več energije, dve magnitudi razlike pa pomeni 999-krat več energije. Ali povedano drugače, potres z magnitudo 1 ustvari enako količino energije kot eksplozija slabih 200 gramov trinitrotoluena (TNT), medtem ko tisti z magnitudo 8 sprosti toliko energije kot eksplozija skoraj šestih milijonov ton istega trinitrotoluena.
Intenziteta potresa opredeljuje učinke na posameznem kraju
Z intenziteto potresa opredeljujemo učinke potresa na ljudi, zgradbe, predmete in naravo, ti pa so odvisni od njegove energije, žariščne razdalje in geoloških razmer. Intenziteta sicer ni fizikalno definirana, saj gre za subjektivno oceno, ki se med posamezniki lahko občutno razlikuje, a prebivalcem vendarle posreduje pomembno informacijo o potresu.
Med več lestvicami intenzitete je bila najdlje v uporabi 12-stopenjska lestvica MCS, ki jo je leta 1902 ustvaril italijanski seizmolog in duhovnik Giuseppe Mercalli (1859‒1914), dopolnila pa sta jo italijanski geofizik Adolfo Cancani (1856‒1904) in švicarsko-nemški geofizik August Heinrich Sieberg (1875–1945). Leta 1964 so ruski fizik Sergej Medvedev, takratni vzhodnonemški fizik Wilhelm Sponheuer in češki fizik Vit Karnik predstavili novo 12-stopenjsko lestvico MSK, ki je bila pozneje večkrat dopolnjena in je do nedavnega veljala tudi pri nas.
Ob razvoju znanosti in tragičnih izkušnjah ob porušitvah armiranobetonskih konstrukcij je nastala nova 12-stopenjska evropska potresna lestvica EMS (European Macroseismic Scale).
Popolnoma nemogoče je napovedati, kdaj in kje se bo zgodil naslednji potres in kako močan bo. Seizmologi si pomagajo s proučevanjem geoloških lastnosti, predvsem poznavanja prelomov in mogočih energij, ki se tam lahko nakopičijo, ter s podatki o dozdajšnjih potresih. Velja pravilo: tam, kjer je že bil močan potres, se lahko ponovi.
Edina prava zaščita je potresno varna gradnja
Po velikem potresu leta 1895 so v Ljubljani za rušenje določili približno deset odstotkov vseh stavb, kar lepo razkrijejo ohranjeni načrti iz tega časa. Vse določene stavbe sicer niso bile kritično poškodovane, a je bilo treba nekatere porušiti tudi zaradi sistematične obnove. Zavest o potresih se je počasi vendarle krepila, tako je bil prav Nebotičnik, ki so ga gradili v tridesetih letih prejšnjega stoletja, prva potresno varna stavba v jugovzhodni Evropi, nas je spomnila naša sogovornica.
Predpisi o varni gradnji so se v nekdanji skupni državi dodatno okrepili po velikem potresu v Skopju leta 1963, toda vsak predpis je dober toliko, kolikor sta dosledna njegovo spoštovanje in izvajanje. Žal pa je edini način, s katerim bi to lahko nedvomno ugotovili, tisti način, ki si ga nihče ne želi.
Tudi zato je toliko bolj pomembno, da za veliko mirnejši spanec vztrajamo pri potresno varni gradnji. Potresi so v našem prostoru dejstvo, zgodijo se lahko kadarkoli ali dolgo časa ne. Moramo vztrajati pri tem, da – tudi kot kupci in uporabniki nepremičnin – želimo živeti in delati v potresno varnih stavbah ter mogoče nameniti nekaj več pozornosti temeljnim ukrepom pred potresom in v trenutkih, ko se ta zgodi. Seveda si želimo, da tega ne bi nikoli potrebovali, a če se močnejši potres vendarle zgodi, bodo ta znanja lahko reševala življenja.
Po svetu se zgodi potres v povprečju vsakih 87 sekund, a jih je na srečo večina nizkih magnitud in jih niti ne zaznamo. Seizmologi ocenjujejo, da je letno po vsem svetu več kot tri milijone potresov z magnitudo do 3, medtem ko je tistih z magnitudo med 3 in 4 skoraj 50. Z magnitudo med 4 in 5 je nekaj več kot šest tisoč potresov na leto, le še okoli 800 pa je takih z magnitudo med 5 in 6. Okrog 100 jih ima magnitudo med 6 in 7, še pet- do šestkrat manj je tistih z magnitudo med 7 in 8. Tisti z magnitudo nad 8,0 se zgodijo le enkrat na pet ali 10 let.
Potres je spodbudil razvoj seizmologije v Sloveniji in Avstriji
Veliki potres 14. aprila 1895 je bil zelo dobro dokumentiran: samo v mestnem arhivu je zbranih več kot 200 škatel dokumentarnega gradiva, je še povedala Ina Cecić. Toda šele po tem potresu se je na slovenskih tleh začel sistematičen razvoj seizmologije. Leta 1896 so na Kranjskem sprejeli “uredbo potresnega opazovanja na Kranjskem”, katere namen je bil, da “opazovanje potresov v svojem okolju tako uredi, kakor je dandanes v naših sosednih deželah, v Hrvaški (od l. 1881), na Koroškem in Štajerskem, urejeno na korist znanosti, pa tudi – to trdno upamo – na splošno korist človeštvu; saj so že dostikrat čisto znanstvene preiskave porodile iznenadne praktiške uspehe,” so zapisali v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko leta 1896.
Prav to društvo je na Kranjskem delovalo za Cesarsko akademijo znanosti na Dunaju, ki se je odločila, “da uredi potresno opazovanje temeljito in trajno po vseh avstrijskih deželah”. Izdali so natančen “Navod za poročanje o potresih”, ki je bil namenjen vsem poročevalcem, že naslednje leto pa je v prostorih realke na Vegovi ulici v Ljubljani začela delovati prva potresna opazovalnica v celotni monarhiji. Za njo je skrbel sin skladatelja Leopolda Belarja, profesor fizike Albin Belar.
Albin Belar tako upravičeno velja za prvega slovenskega seizmologa. Sam je izdeloval merilne naprave za potrese, s svojo predanostjo pa je Ljubljano vpisal kot pomembno mesto slovenske in evropske seizmološke zgodovine. Seizmografske aparate je nameščal tudi na Češkem, ustanovil pa je tudi seizmološko postajo v Beogradu.
Toda vsestranski Albin Belar je blestel tudi na drugih področjih. Ni sestavljal le tremomerov, kakor je on imenoval svoje merilne naprave za potrese, na svoji delavnici je sestavil tudi prvi žepni radijski sprejemnik. Radijska tehnika ga je prevzela skoraj toliko kot seizmologija, zato se je zavzemal tudi za vzpostavil radijskih oddaj na Slovenskem, bil pa je tudi vnet ljubitelj gorništva, pohodništva in slovenskih gora ter eden od pobudnikov zaščite doline Triglavskih jezer in Triglavskega narodnega parka.
Ivan Hribar, vodilna sila popotresne Ljubljane
Hribar je bil nesporni voditelj popotresne obnove Ljubljane. Kljub političnim nasprotjem je strnil sile in se v velikem zamahu lotil gradnje nove Ljubljane. Poskrbel je za njen razcvet. “Ko se je zemlja še tresla, je Hribar že imel idejo, kako bo z Dunaja zahteval denarno pomoč. Vsem, ki so želeli obnavljati ali graditi, je ponudil ugodne objekte,” povzema Krečič. Prav njegov načrt za obnovo mesta pa je bil tisti, ki ga je s položaja svetnika leto pozneje izstrelil na županski stolček.
Junija se je življenje v popotresnem mestu sčasoma umirjalo, nekatere šole so spet odprle svoja vrata, tovarne so začele obratovati že prej, lastniki novih ali prezidanih hiš so bili deležni pomembnih davčnih olajšav, razmišljanja o razvoju mesta pa so se nadaljevala. Hribar je imel pred očmi Prago. Zanj je bila ta velik zgled, saj so Čehi zanj izražali veliko vitalnosti in moči pri nasprotovanju nekaterim dunajskim idejam.
Fabiani in Hribar stopila skupaj za novo Ljubljano
V letu 1896, ko je Hribar že bil župan, so odobrili tudi prvi regulacijski načrt za Ljubljano – Fabianijev (letos praznujemo tudi 150-letnico njegovega rojstva). Že teden dni po potresu so namreč občinski svetniki ugotovili, da Ljubljana tega načrta nima. Ker domačih strokovnjakov za to ni bilo, so se za pomoč obrnili na tuje. Septembra leta 1985 je v Ljubljano z Dunaja prišel Camillo Sitte, avtoriteta tistega časa za urbanistična vprašanja. Izdelal je načrt, v katerem je zagovarjal bolj estetske kot stvarne potrebe mesta. Njegova vizija Ljubljane kot tvorbe z ne več kot 30 tisoč prebivalci, svetnikov ni ogrela in so se tako načrtu avstrijskega strokovnjaka odrekli.
O njem ni bilo več slišati, je pa zato obveljal regulacijski načrt arhitekta Maksa Fabianija, tedaj še asistenta na dunajski politehniki, ta ga je občinskemu svetu poslal na lastno pobudo. V tem se je ob ureditvi prostora naslonil na bistvene točke: na grad, mestne trge in Ljubljanico. Mesto je dobilo nove ulice – Resljeva je ena od najlepših ulic tistega časa, poudarja Krečič –, mogočne stavbe, ureditev trgov in prometa, obvozno cesto (ring), predvidel je traso za tramvaj. Mesto si je zamišljal skozi njegove večje razsežnosti z odprtimi javnimi prostori, z več sonca na ulicah in zelenjem naokoli. Ljubljani je dal nekaj pomembnih stavb – mestno ubožnico, dekliško osnovno šolo na Levstikovem trgu, župnišče sv. Jakoba, dekliški licej, Krisperjevi hiši, Jakopičev paviljon … Uredil je Slovenski trg zdaj Miklošičev park., Njegova je tudi umestitev Prešernovega spomenika pri Tromostovju, nastala leta 1905. Hribar mu je naročil tudi svojo stanovanjsko hišo, ki stoji na vogalu Tavčarjeve in Slovenske ulice.
Njuno sodelovanje je bilo plodno. Mlad arhitekt in prekaljen politik, župan Hribar, sta pri nastajanju razvoja mesta našla skupno govorico, čeprav vse Fabianijeve ideje iz regulacijskega načrta (nekatere tudi najpomembnejše kot izpeljava krožne ceste) niso bile izvedene. Kot pravi Krečič, ga svetniki tudi v celoti niso razumeli, a jim je bil najbolj všeč, zato so ga tudi izbrali in večinoma izpeljali.
Hribar je bil nesporni voditelj popotresne obnove Ljubljane. Kljub političnim nasprotjem je strnil sile in se v širšem kontekstu lotil gradnje nove Ljubljane. Poskrbel je za njen razcvet.
Doživite še druge vrhunske #Zgodbe na Planet Siol.net
Avtorji:
Besedilo: Neža Mrevlje, Srdjan Cvjetović
Foto: fond Zgodovinskega arhiva Ljubljana, arhiv Mestni muzej Ljubljana, Ana Kovač
Izgled in izvedba: Gregor Jamnik, Jure Žilavec, Urban Pfeifer