Leta 2002 sredi popoldanske avgustovske vročine prebivalci rovinjskega naselja Valsavie pokličejo hrvaško policijo. Vzrok je neznosen smrad, ki se širi iz enega izmed apartmajev v pritličju večstanovanjske hiše. Ko policisti vstopijo, je razlog takoj jasen. V stanovanju namreč ležijo tri trupla, ki so zaradi vročine že začela razpadati.

Že pred uradno potrditvijo je jasno, da gre za družino iz Slovenije, natančneje Grosupljega. Hrvaškim kriminalistom je tudi takoj jasno, da so bili 39-letni Georg Rakić, njegova tri leta starejša žena Vesna Perić Rakić in njun komaj 12-letni sin umorjeni.

Hajrudin Merdanovič, tedanji vodja kriminalistov PU Istra

Edini preživeli član družine je takrat 21-letni Ivan Perić, sin umorjene Vesne Pavlin Rakić iz prvega zakona. Tudi on bi moral z njimi, vendar mu je teden dni pred tem pri potapljanju počil bobnič. Ravno bolečine v ušesu naj bi mu rešile življenje.

Ko Ivana Perića drugi dan uslužbenec podjetja njegovih staršev Mondo, kjer je bil zaposlen tudi sam, pripelje v Rovinj, se najprej odpravita na kraj zločina. Tam ju pričakajo hrvaški kriminalisti, ki Ivana odpeljejo v notranjost hiše.

Hajrudin Merdanovič, tedanji vodja kriminalistov PU Istra

Čeprav hrvaška policija Ivana Perića po zaslišanju v Rovinju izpusti in Vlatko Nuić, državni tožilec v Pulju, javno izjavi, da za zdaj nimajo še nobenega osumljenca, to ni bilo čisto res. Danes tudi sami priznavajo, da je šlo za premišljeno potezo. Periću so dovolili opraviti nekaj telefonskih klicev že na sami policijski postaji. Pred tem so pridobili sodno dovoljenje, s katerim so lahko spremljali, koga bo poklical. In prvi klic je bil namenjen prijateljema Igorju Miškoviću in Alešu Klunu, ki sta postala glavni tarči preiskovalcev v Sloveniji.

Hajrudin Merdanovič, tedanji vodja kriminalistov PU Istra

Dodaten sum na Ivana Perića je v kriminalističnih vrstah metalo dejstvo, da je zaradi pokola preostanka družine postal edini dedič nekaj milijonov evrov vrednega imperija. Že življenjsko zavarovanje staršev, kot se izkaže med preiskavo, bi mu navrglo več sto tisoč evrov.

Hrvaškim kriminalistom med pazljivim pregledom kraja zločina ni ušla podrobnost, da je bila ena SIM-kartica odložena na mizi brez pripadajočega telefonskega aparata. Zaradi specifičnega podpisa, ki ga ima vsak telefon, IMEI-številke, je mogoče takšnemu aparatu slediti kjerkoli po svetu. In ko se ta le nekaj ur po umoru prižge na območju ljubljanskega Šentvida, se policistom sprožijo vsi alarmi.

Hajrudin Merdanovič, tedanji vodja kriminalistov PU Istra

Istega dne Perić pokliče svoja dva prijatelja Igorja Miškovića in Aleša Kluna. Prve besede, s katerim ju nagovori, so: “Opravljeno je, gremo proslavljat.” Zvečer ju pobere in odpravijo se proti morju. Ivan tokrat na njuno presenečenje ni s svojo škodo fabio, temveč VW passatom. Družinskim avtomobilom, do katerega nikoli, vsaj do takrat, ni imel dostopa. Ponavadi precej praznih žepov tega večera Perić preseneti s kupom gotovine, ki ga ima pri sebi, s tem pa še pred odhodom iz Ljubljane kupi tudi nekaj kokaina.

Peter Čeferin, zagovornik Ivana Perića

Ob vrnitvi v Ljubljano Perić iz prtljažnika avtomobila potegne dušilec in ga vrne Miškoviću. Za pištolo pojasni, da je zazidana v nekem zidu, kjer je ne bodo nikoli našli. Mediji po odkritju trupel na Hrvaškem medtem na široko razpredajo o morebitnih vzrokih. Pri tem ne pozabijo omeniti niti ogromne dediščine, ki jo bo podedoval edini preživeli Ivan Perić. Mišković in Klun zato dobita odlično idejo za hiter zaslužek. Brez pomislekov ga želita izterjati od prijatelja, sploh ker ga lahko s posnetkom potisneta ob zid.

Peter Čeferin, zagovornik Ivana Perića

Natanko dva meseca po odkritju trupel v Rovinju, 17. oktobra 2002, policisti vklenejo Ivana Perića. Kriminalisti začnejo še iskanje tulca, ki naj bi po testnem streljanju z morilskim avtomatskim škorpijonom že več mesecev ležal skrit med travo in listjem na Toškem čelu.

Ko ga najdejo, ga takoj pošljejo v center za forenzične preiskave v Zagrebu. Tu ga strokovnjaki s področja balistike primerjajo s tulcem s kraja pokola. Popolnoma se ujemata. Dokaz, ki poleg telefona, ki ga je Perić odtujil svojemu očimu, več kot zadošča za začetek sodnega procesa deset mesecev po umoru.

Mišković, ki se na zatožni klopi znajde zaradi pomoči pri umoru, brez pomisleka s prstom pokaže proti Periću kot morilcu. Priča tudi Aleš Klun, ki potrdi Miškovićeve besede, dodatno pa Ivana Perića obremeni, ko omeni, da ga je Ivan nekaj dni pred dogodkom prosil, ali mu lahko priskrbi plastični eksploziv.

Za tožilko dovolj, da zahteva zanj najstrožjo mogočo kazen. Za vsak umor po 30 let zapora. Sodnica ji po predstavitvi dokazov brez težav pritrdi.