Za prodajalca se je izdajal 31-letni Ermin Brkić. Policisti so ga že poznali.

Gozdar iz Kočevja, poročen in oče dveh otrok, takrat starih šest in sedem let, je bil že dvakrat obsojen na pogojno kazen ter denarno kazen zaradi nasilništva in poškodovanja tuje stvari. Proti njemu so vodili še postopek zaradi sodelovanja v pretepu. Prvič za rešetkami.

Prevoz iz Kranja do Novega mesta je Čaviču ponudil najboljši prijatelj, prav tako 23-letni sveži diplomant Veljko Drinić. V avtu se jima je pridružilo še Čavičevo dekle, 20-letna Domžalčanka Darja Erak.

Med potjo sta se Čavič in Brkić slišala za napotke, saj Kranjčan Novega mesta ni poznal.

Ko je trojica prišla do dogovorjenega kraja, jo je pričakalo presenečenje. Brkić se ni pripeljal z vozilom, ki naj bi ga prodajal. Ker Brkić nikoli ni priznal dejanja in pojasnil, kaj se dogajalo, policisti zgolj domnevajo, kaj se je dogajalo zatem.

Brkić je najbrž pojasnil, da je avtomobil, ki ga je Čavič nameraval kupiti, parkiran 14 kilometrov stran in da se ni mogel pripeljati z obema. Verjetno se je prepričal, ali imajo s seboj tudi 1,2 milijona tolarjev (današnjih 6.000 evrov) kupnine. Morda jim je še povedal, da je najpreprosteje, da jih on odpelje do vozila in potem pripelje nazaj, češ da se temni, krajev pa ne poznajo in bi se morda kje izgubili, če bi šli vsak s svojim vozilom. Ura je bila že čez 21.

In zakaj so trije mladi temu verjeli in sedli v Brkićevo vozilo? Policisti domnevajo, da je bil Brkić dovolj prepričljiv o kakovosti, ohranjenosti in ceni vozila. Najbrž Čavič ni želel, da bi Brkić vozilo prodal komu drugemu, saj se mu je avto zdel odlična kupčija.

O tem je poskušal prepričati tudi svojega brata Stojana, ko mu je povedal, da so v prodajalčevem avtu in da se vozijo na neko lokacijo, kjer jih čaka vozilo.

Po rekonstrukciji dogodkov s pomočjo vlaken tkanine z oblačil žrtev v Brkićevem vozilu so ugotovili, da je Bojan sedel ob vozniku, Veljko za njim, za voznikom pa Darja. Brkić jih je vozil po njim popolnoma neznanih poteh na Gorjance in na vrhu zavil z glavne ceste proti Gospodični. Po približno kilometru in pol vožnje je ustavil vozilo, jim s pištolo zagrozil in jih nagnal iz vozila. Vzel jim je kuverto z denarjem, a naj bi se Čavič upiral, zato ga je Brkić s približno pol metra razdalje hladnokrvno ustrelil v glavo. Erakova in Drinić sta od strahu odskočila s ceste proti gozdu, Brkić pa je sedel nazaj v vozilo in se odpeljal.

Trojica je ostala sama sredi gozda na nepoznani cesti. Veljko je vzel mobilni telefon svojega ranjenega prijatelja in poklical policijo. Obupano je prosil, naj pridejo čim prej. Povedal je, da jim je neki moški “vzel denar, da je kolega ustreljen in da zelo težko diha”, nato pa je telefon prevzela Darja in poskušala še ona razložiti, kam naj pride policija. Ker niso vedeli, kje so, si je policist v operativno-komunikacijskem centru na drugi strani poskušal predstavljati njihovo pot od parkirišča pri Krki naprej. Kot domačin je prepoznal pot.

Alen Turk, policist v Operacijsko-komunikacijskem centru

Po slabih štirih minutah se je zveza prekinila. Policist je poskušal priklicati številko nazaj, a ni bilo odgovora. Najprej je bilo zasedeno, saj je Darja poklicala še fantovega brata Stojana, da bi mu povedala, kaj se je zgodilo. Operater je vztrajal, a se po tem, ko zveza ni bila več zasedena, na telefon nihče več ni oglasil.

Morilec se je namreč vrnil na kraj, da bi opravil še s pričama ropa in umora. Ker sta mislila, da prihaja pomoč, se Erakova in Drinić nista skrila, ampak pričakala Brkića. Darja je še rekla Stojanu, da prihaja pomoč, in prekinila zvezo.

Drinića je Brkić ubil, kakor se je kasneje izrazil patolog, z eksekucijskima streloma. Prvi strel je Drinića zadel v tilnik, zaradi česar je padel na tla. Sledil je še en, prav tako v tilnik. Drinić je umrl v trenutku. Pištolo je obrnil proti Erakovi, ki je skušala zbežati, zato jo je prvi strel zadel z desne strani v stegno. Ranjena se mu ni mogla več upirati, drugič jo je ustrelil v glavo, umrla je takoj.

Nato je ranjenega Čavića še enkrat ustrelil v glavo, tokrat z manj kot 20-centimetrske razdalje. Preden je pobegnil, je Brkić svoje žrtve skotalil pod cesto v grmovje, pozneje pa skril pištolo, denar in svoj mobilni telefon, ki jih nikoli niso našli. Med begom je odvrgel tudi Čavičev telefon, ki so ga kriminalisti našli 800 metrov od kraja streljanja. Policisti domnevajo, da je telefon vzel zato, da katera od žrtev, če bi bila še živa, ne bi mogla poklicati pomoči.

Darko Fifolt, kriminalist Policijske uprave Novo mesto

Policiste, ki so prvi prišli na kraj, čeprav zgolj 14 minut po prejetem klicu, je pričakal precej drugačen prizor od pričakovanega. Dve mrtvi in ena komajda živa žrtev streljanja. Najhujše dejanje, ki so ga obravnavali v svojih karierah.

Darko Fifolt, kriminalist Policijske uprave Novo mesto

Da so lahko izvlekli žrtve s strmega pobočja, so morali policisti in reševalci, ki so na kraj prišli nekaj minut za policisti, najprej počakati na gasilce. Čaviča streli niso ubili na kraju dogodka, umrl je po prihodu v novomeško bolnišnico, ob pol enih ponoči. Preostali dve trupli so s kraja odpeljali zjutraj.

Jože Fišter, Gasilsko-reševalni center Novo mesto

Gasilci so policistom pomagali tudi z reflektorjem, a zaradi bojazni, da bi v temačnem gozdu spregledali ali celo uničili kakšen dokaz, so policisti preiskavo do jutra prekinili. Zjutraj so območje na makadamski cesti preplavili preiskovalci. Forenziki so zavarovali tulce, odtise podplatov, celo sledi pnevmatik. Prečesali so strmo, skoraj neprehodno območje. Približno 15 metrov stran so našli ženski prstan, ki ga je nosila Erakova. Zakaj je končal tam, je ostala skrivnost.

Policisti na drugem koncu države so morali medtem sporočiti staršem, da so bili njihovi otroci umorjeni.

Sestra umorjenega Veljka Drinića

Pri Čaviču so našli beležko, v kateri je bila zapisana registrska številka vozila, poleg pa še natisnjen oglas. S pomočjo teh podatkov in telefonskih izpiskov žrtev so kmalu izsledili prodajalca vozila, za katerega so sumili, da bi bil lahko morilec.

Dan in pol po trojnem umoru je bila specialna policijska enota že pred Brkićevim domovanjem v Kočevju. Ker niso želeli, da bi tragedija dobila nove razsežnosti, so počakali, da je otroka odpeljal v šolo oziroma vrtec in se vrnil sam. Aretacija je potekala popolnoma mirno, brez upiranja.

Boris Korasa, kriminalist Policijske uprave Novo mesto

Čeprav se je Brkić trudil zakriti sledi, ni preslepil policistov. Vozilo je odpeljal v pralnico, očistili so ga tudi od znotraj, a so v tedanjem Centru za forenzične preiskave (danes Nacionalni forenzični laboratorij) našli 73 mikrovlaken s kratkih hlač umorjenega Drinića ter še eno vlakno na Brkićevih hlačah. Nato je izvedenec z oddelka za tekstil Naravoslovno-tehniške fakultete potrdil, da so v obtoženčevem avtu sedeli vsi trije, lahko je določil celo, kje je kdo sedel.

Imeli so tudi strokovno mnenje o ujemanju gum z obtoženčevega avtomobila s sledmi, najdenimi na kraju zločina. Brkićev avto je bil tam.

Pet dni po umoru se je policistom oglasil Brkićev sosed in jim povedal, da je tik pred trojnim umorom Brkiću prodal pištolo berreta, kalibra devet milimetrov. In ravno to orožje je ustrezalo tulcem, ki so jih našli na kraju dogodka, čeprav javnosti takrat ta informacija ni bila znana. Sosed jim je povedal tudi, kje so orožje preizkusili. Območje so policisti pregledali in našli tulec, ki se je ujemal s tistimi z Gorjancev.

Obtožnico je okrožna državna tožilka Nada Črnugelj Doltar vložila manj kot tri mesece po dogodku – 30. julija 2003. Brkiću je očitala trojni umor, enega iz koristoljubja, dva pa zaradi prikritja dejanja.

Približno eno uro je trajal zagovor, v katerem je pojasnil, da se je tistega usodnega dne skupaj z Milanom Lovričem odpeljal v Novo mesto prodat avtomobil trojici. Ta naj bi ga pogledala in preizkusila, a naj bi se potem sam odpeljal domov v Kočevje, trojica pa naj bi ostala z Lovričem. Pred odhodom, okrog pol devetih zvečer, je Lovriču posodil mobilni telefon, ki mu bi ga moral še isti večer vrniti. Sam je bil že ob 21.20 doma, kjer je gledal nogometno tekmo med Juventusom in Real Madridom, je zatrjeval. Njegovo zgodbo je potrdila tudi njegova žena.

Brkić je še razlagal, da mu je Lovrič naslednji dan povedal, da je izgubil njegov mobilni telefon. Zabičal mu je, da mora, če ga bodo spraševali, povedati, da dan pred tem nista bila v Novem mestu in da se že mesec dni nista videla. Rekel mu je, naj pomisli na varnost svoje družine, je pripovedoval obtoženi.

A Lovrič je imel alibi, ravno takrat je kupoval neki avto pri Grosupljem. Pa še en dokaz ni potrjeval njegovih besed. Policisti so v avtomobilu žrtev našli listek s cestninske postaje Dob (v smeri Novega mesta), natisnjen pa je bil ob uri, ko naj bi Brkić že opravil ogled in se celo pripeljal domov.

Obtoženi je želel sodišče tudi prepričati, da je mobilni telefon, ki ga je bremenil, prodal dva dneva pred dogodkom. Policija je to preverila in ugotovila, da trditve ne držijo. Nato je začel spreminjati zgodbo o tem, kje je bil v času umora. Braniti se je začel s trditvijo, da je bil v nekem lokalu v Kočevju. Tisti, ki so res bili v lokalu, so zatrjevali, da ga ni bilo tam.

Veljko Drinić kot otrok …

Sojenje so spremljali tako svojci umrlih kot Brkićeva družina, zato je bilo ozračje naelektreno. Težko je bilo zlasti takrat, ko so predvajali klic žrtev na 113. Mirno ni bilo niti na izreku sodbe 16. januarja 2004. Brkićeva žena in sestra sta bili histerični, on pa je po obsodbi na 30-letno kazen dejal, da so obsodili nedolžnega človeka. Članom senata je zabrusil, da bodo kaznovani.

Trojice po smrti niso ločili. Na kranjskem pokopališču ležijo drug poleg drugega. Bojan in Darja skupaj v enem grobu, Veljko pa v grobu tik ob njiju.

Trojice po smrti niso ločili …