Njegov pogum ga je res spravil tja gor.Danica, mama pokojnega policista Damijana Kukoviča
Avgusta 2014 je neprišteven Dušan Petrovčič z enim strelom v glavo ubil policista. Prvič po 17 letih so se v policiji morali soočiti s tako krutim dejanjem. Petrovčič, 26-letni pripadnik Slovenske vojske, ki so mu zaradi bolezni v službi onemogočili dostop do orožja, je pištolo znamke beretta kupil na črnem trgu. Damijan Kukovič, 39-letni policist, ki ga je Petrovčič ustrelil, ko so ga ustavili zaradi nepripetega pasu, se je nekaj dni še boril za življenje, a zaman. Za seboj je pustil ženo in dva mladoletna otroka.
Petrovčič se je s psihičnimi težavami spopadal dolgo. V blogu, ki ga je objavil leto in pol pred streljanjem na policista, je pisal, da so ga otroci “že takoj” označili za neumnega. Četudi se jim je poskušal približati in pogovarjati z njimi, so ga zavračali in pretepali, učitelji pa so krivca venomer videli v njem, je svoje frustracije izlival na tipkovnico.
Njegov edini prijatelj je bil namreč – računalnik. “To me je spremenilo v to, da se nisem znal pogovarjati in niti nisem bil socialen človek. Niti nisem čutil nobenih čustev,” se je opisoval. “Nobenega nisem sovražil, nisem čutil bolečine, niti žalosti, niti veselja, niti strahu,” smo še lahko prebrali v njegovem blogu.
Leta 2008, star 20 let, se je prijavil za prostovoljno služenje vojaškega roka. Takrat je opravljal psihološki test in ga prestal. Tako kot leto kasneje, ko se je potegoval za zaposlitev v Slovenski vojski. Ker je izpolnjeval vsa merila za zaposlitev, so ga novembra 2009 zaposlili, podpisal je desetletno pogodbo.
A Petrovčič se v vojski ni znašel. S sovojaki se praktično ni pogovarjal, vse več težav je imel z nadrejenimi, kar ga je pahnilo v motnje hranjenja. Svoje je dodala še vse hujša psihična bolezen, zdravil pa, čeprav so mu jih predpisali, ni jemal.
Petrovčič je najprej delal kot namerilec minometa, a so mu leta 2012, ko je šel na daljši bolniški stalež, onemogočili dostop do orožja. Najprej so ga premestili v prijavnico na vhodu v vojašnico. Petrovčič je čez dobro leto pomoč poiskal tudi v Sinikdatu vojakov Slovenije. Sindikat ga je napotil na komisijo pokojninskega zavarovanja, ki mu je pol leta pred krvavim dogodkom izdala odločbo, da je delovni invalid. Takrat so ga premestili v kuhinjo.
Ker je v kuhinji grozil, da bo zastrupil celotno vojašnico, so ga po besedah predsednika sindikata Gvida Novaka premestili v skladišče, kjer ne bi mogel narediti nobene škode.
Sindikalist Novak je še danes prepričan, da je bil Dušan Petrovčič močno zaznamovan zaradi sporov z nadrejenimi, da se je nad njim izvajal mobing in da bi dogodek lahko preprečili. Po njegovem je namreč očitno, da je Petrovčič orožje, s katerim je ubil policista, imel v avtu ter ga vozil v vojašnico in iz nje.
Štiri dni pred strelskim napadom je Petrovčič celo poskušal oropati trgovino z vojaško opremo v ljubljanskih Fužinah. Tam je razlagal, da je treba sprožiti revolucijo, in zahteval naboje. Grozil je s pištolo, a je prodajalcu uspelo zbežati. Ker je bilo orožje v sefu, je Petrovčič odšel praznih rok. Ker storilca takrat niso našli, tudi vojska za ta dogodek ni mogla izvedeti.
Damijan Kukovič je bil najprej kuhar, leta 2004 pa je postal policist, vsak dan se je iz Konjic vozil v dobro uro oddaljeno Litijo. Bil je med prvimi policisti, ki so februarja 2006 na litijskem koncu iskali trojnega morilca Silva Pluta. Svoj poklic je imel zelo rad, pripovedujejo Damijanovi starši. Zaradi opreme je le redko potožil. Večinoma so ga motila dotrajana vozila.
22. avgusta 2014 sta policista Damijan Kukovič in Peter Jelenc patruljirala po glavni litijski cesti. Mimo njiju je zapeljal mlajši voznik v rdečem volkswagen polu. Bil je nepripet. Odločila sta se zapeljalti za njim, Kukovič je še opozoril Jelenca, da jima bo voznik poskušal pobegniti in bo zapeljal v nasprotno smer po enosmerni cesti. In to se je res zgodilo.
Policista sta ustavila približno deset metrov za njim. Kukovič je bil sopotnik, prvi je zapustil vozilo, Jelenc mu je še podal kapo in za trenutek ostal v vozilu, vklopil vse štiri smernike.
Kukovič je stopil do vozila in pozdravil voznika. Napada seveda ni pričakoval, podoben postopek je najbrž opravil že ničkolikokrat. Možnosti, da bi se napada obranil, ni imel.
Petrovčič je namreč iz naročja vzel pištolo, jo uperil proti policistu in ga hladnokrvno ustrelil v glavo. Kukovič je na mestu obležal, Petrovčič pa je le nadaljeval. Nagnil se je skozi okno in želel ustreliti proti Jelencu, pa se mu je pištola zataknila.
Jelenc se je umaknil v avto in pozval Petrovčiča, naj odvrže orožje, vendar ga vojak ni poslušal in še kar poskušal sprožiti pišotlo. Jelenc je zato začel streljati, sprožil je enajstkrat, Petrovčiča je zadel trikrat.
Kljub strelnim ranam se je Petrovčič z avtomobilom pognal v beg, Jelenc pa je na svoji radijski postaji stisnil tipko za alarm. V operativno-komunikacijskem centru se je na računalniškem zaslonu izpisala številka patrulje v stiski. Jelenc jim je po radijski zvezi še sporočil, da je njegovega partnerja Kukoviča ustrelil mlajši moški, star okoli 25 let, z bradico in nazaj počesanimi daljšimi svetlimi lasmi, oblečen v vojaško uniformo, ter pobegnil. Operater je nemudoma poklical reševalce, pri vseh okoliških partruljah se je sprožil alarm.
Ker niso vedeli, kdo je strelec in kam je odpeljal, so policijske blokade postavili celo na 30 kilometrov oddaljeni ljubljanski obvoznici. Policija je javno zaprosila za pomoč. Na svojem profilu na Twitterju je objavila opis iskanega napadalca, njegovega vozila in celo podatke o registrski tablici, kar se zaradi varovanja osebnih podatkov zgodi bolj redko.
Potem ko je Jelenc poklical na pomoč, je stekel do svojega partnerja, ki je obležal v mlaki krvi, in ga, čakajoč na reševalce, vzel v naročje. Reševalci so prihiteli v nekaj minutah in ga začeli oskrbovati, s helikopterjem so ga nato odpeljali v ljubljanski klinični center, Jelenc pa ga je spremljal. Jelenca so zaradi njegovega hrabrega ravnanja v policiji nagradili, dobil je medaljo – za hrabrost.
Policija je Petrovčiča policija medtem neumorno iskala, to je bila bitka s časom, bali so se, da bi lahko streljal na kogarkoli. A ranjeni Petrovčič se je zatekel domov, v vas Grabrovka pri Litiji, njegovim staršem pa ga je uspelo prepričati, naj se preda.
Policiste je poklical vojakov oče Janko. Povedal je, da je njegov sin ravno prišel domov ves krvav, da je večkrat ustreljen in da je že poklical reševalce. Povedal jim je tudi, da je njegov sin strelec iz Litije, in jih prosil, naj pridejo, saj ga je prepričal v predajo. Ko so policisti prišli do hiše, so jih tam že čakali reševalci, ki si pa niso upali vstopiti. Prvi so zato vstopili policisti, mladeniča, ki je ležal na postelji, aretirali, zatem so prišli še reševalci, strelca oskrbeli in odpeljali v ljubljanski klinični center. Torej tja, kjer je ležala tudi njegova žrtev.
Starši ustreljenega policista se še dobro spomnijo, kdaj so prejeli novico, da se njihov sin bori za življenje. Oče je bil pred domačo hišo v vasi Konjiški vrh, mama je bila po opravkih. Hitro so se zbrali doma in skupaj s hčerko Katjo pohiteli najprej na policijsko postajo v Slovenske Konjice, kamor se je iz Maribora pripeljal tudi psiholog. On je Damijanovo ženo Nevenko tudi odpeljal v Ljubljano, preostali so sledili s svojimi vozili.
Strelec in napadeni policist sta ležala na istem oddelku. V eni sobi v glavo ustreljeni policist, v drugi strelec, ki sta ga ves čas varovala po dva policista. Njihova prisotnost je svojce ustreljenega ves čas opominjala, da čisto blizu leži tudi njegov napadalec.
Čeprav so bile možnosti zelo skope, so policistovi svojci upali, da si bodo njegovi možgani opomogli, a jih je zaradi vseh poškodb zadela še kap in pomoči mu ni bilo več. Tretji dan po napadu, v ponedeljek, 25. avgusta, je Damijan Kukovič umrl.
Družino je doletelo težko spoznanje, da njihovega sina, brata, moža in očeta ne bo več nazaj. Spregovorila je njegova sestra, ki pravi, da vsega, kar se je dogajalo, ni mogla dojeti in sprejeti. Za njo je prišlo po tednu dni. “Čeprav sem naslednje dni še vedno čakala, da bo prišel domov. Še vedno sem čakala njegov avto oziroma telefon, da me bo poklical, da greva na kavo,” nam je dejala.
Petrovčičeve rane so bile precej lažje, ustreljen je bil v ramo in kolk. Po štirih dneh oskrbe so ga iz bolnišnice odpeljali pred ljubljanskega preiskovalnega sodnika, kjer pa ni odgovarjal, ni pojasnil, zakaj je streljal. Na predlog tožilstva mu je sodnik odredil pripor, vendar na forenzičnem oddelku mariborske psihiatrije.
Odgovor, zakaj je to storil, je pri njem iskal sindikalist Gvido Novak. A pojasnila ni nikoli slišal. Kar ni presenečenje, Petrovčič je hud duševni bolnik.
Čeprav ga je tožilka Karmen Erčulj obtožila umora in poskusa umora, zaradi česar bi za zapahe lahko odšel tudi za 30 let, ta kazen Petrovčiča ne bo nikoli doletela. V času napada je bil namreč neprišteven. Pregledal ga je izvedenec psihološke stroke Dragan Terzič in potrdil, da Petrovčič trpi zaradi paranoidne shizofrenije. Zdravil, ki so mu jih predpisali med zdravljenjem leta 2012, pa ni jemal.
19. decembra 2014 mu je sodnik na preodbravnavnem naroku lahko izrekel le ukrep petletnega obveznega psihiatričnega zdravljenja. Petrovčiča tisti dan ni bilo na sodišče, tja ga zaradi njegovega slabega psihičnega stanja niso niti vabili. Ukrep bo trajal pet let, torej do avgusta prihodnje leto. Po mnenju Terziča pri Petrovčiču še vedno obstaja nevarnost, da bi kaj podobnega ponovil, saj je še zmeraj pod vplivom psihotične bolezni, zaradi česar sebe in okolico doživlja sovražno. Sčasoma bi se lahko zgodilo, da bi uvidel, kaj je pravzaprav naredil, vendar bo za to še potreben čas. Obvezno zdravljenje se sicer lahko še podaljša, vendar ne v ustanovi, temveč tako, da bolnika spremljajo oziroma bolnik hodi na občasna zdravljenja.