Menu

  • Kartoteka: dvojni umor v izolski bolnišnici

  • Dokumentarna serija Kartoteka, 2. del

NAPREJ
Nikoli si ne bi mislil, da bom moral doživeti tudi to, da policist umre v tako tragičnih dogodkih.
direktor Policijske uprave Koper Danimir Rebec

Dobro leto in pol je šele od tragedije, ki ni pretresla samo zdravniških in policijskih vrst, ampak celotno javnost. Sedemdesetletni stari znanec policije, alkoholik in samotar Darko Gregorič je v izolski bolnišnici življenje vzel svojemu zdravniku, šele 36-letnemu urologu Luisu Guillermu Martinezu Bustamanteju, in 43-letnemu policistu Ivu Žnidarčiču. Ta je bil v bolnišnici zaradi drugih opravkov. Strelec je iz bolnišnice mirno odkorakal, nato pa si življenje vzel med obračunom s policisti. Za svoja dejanja torej ni nikoli odgovarjal.

tris_01
tris_02
tris_03
Kraševec Ivo Žnidarčič je policist postal šele po svojem 30. letu, pred tem je delal v Cimosu. Domače je z novico presenetil, njegov oče Albert nad odločitvijo ni bil navdušen, nam je pripovedoval v pogovoru ob pripravi dokumentarne serije. Poklic policista je namreč tvegan. Kljub kariernemu preobratu pa je ohranil ljubezen do strugarstva, obdelave kovin in lesa, pogosto je bil v delavnici.

Bil je tudi navdušen motorist, nekoč je imel hudo nesrečo in od motorja ni ostalo veliko, a to ga ni ustavilo. Z motorjem je prepotoval velik del Evrope, bil je tudi tekač, udeležil se je več maratonov. Najprej je bil policist v Piranu, zadnja leta v Kopru, tudi na motorju. O službenih tegobah z domačimi ni razpravljal. In kljub redni službi je zaradi navdušenja nad avtomobili delal še v Luki Koper, kjer je pretovarjal vozila.

Martineza Bustamanteja je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Izhajal je iz družine, ki se je zapisala zdravstvu. Mati, ki je prvič po tragičnem dogodku spregovorila pred televizijsko kamero, je diplomirana medicinska sestra, oče družinski zdravnik, stric nevrokirurg, to je postal tudi brat, sestra pa je po končani komunikologiji šla študirat še zdravstveno nego, tako kot mati.

Kljub temu Luiz Guillermo staršem ni povedal, da si tudi on želi postati zdravnik, le prišel je domov in jim sporočil, da se je vpisal na medicino. Svojo bodočo ženo Mašo, nekdaj predsednico društva študentov medicine, danes pa zobozdravnico, je spoznal med študijem, na kongresu.

In ta ljubezen mu je prekrižala načrte o zdravniški karieri v domači Mehiki. Nekega dne je starše zgolj obvestil, da je kupil letalsko karto za Evropo. Starši so ga podprli. In je šel.

A realno življenje seveda ni telenovela, v zanj popolnoma tuji državi je moral začeti znova, naučiti se je moral novega jezika, ki ga je z leti popolnoma osvojil. Da bi kaj zaslužil, je v jezikovni šoli poučeval španščino, pripravništvo je moral delati zastonj, saj tujci med pripravništvom niso plačani. Šele ko je začel specializacijo iz urologije, je prišel do dohodka v poklicu, za katerega je študiral.

Na Obali sta si z ženo ustvarila življenje, rodila sta se jima dva otroka. Življenje z zdravniškim urnikom in dvema majhnima otrokoma pa ni preprosto, zahteva veliko usklajevanja in požrtvovalnosti. A Bustamante se je prikupil svojim bolnikom in sodelavcem. Bil je potrpežljiv, bolnikom je njihove težave pojasnjeval na dolgo in široko, je razlagala njegova žena.

Ambulanto je imel sicer ob sredah, a za pogovore o onkoloških primerih si je vzel čas tudi ob ponedeljkih in petkih. Tako je bilo tudi v ponedeljek, 22. avgusta 2016. Med Mehičanovimi bolniki je bil tudi Gregorič, imel je raka na prostati.

Sedemdesetletni Gregorič, doma iz Sv. Antona, nekaj kilometrov iz Kopra, je bil do leta 1981 rezervni miličnik, nato se je znašel na drugi strani zakona. Leta 1998 je dvakrat oropal pošto v bližnjem kraju Pobegi, skupaj pa je odnesel za zdajšnjih 5.400 evrov. Ujeli so ga šele po drugem ropu, obakrat je uslužbenki grozil s pištolo. Za zapahi je bil štiri leta. Po tragediji so okoliški prebivalci povedali, da je veliko pil. Pil naj bi tudi na dan, ko je šel na strelski pohod.

Znancem je v dnevnih pred napadom razlagal, da se pripravlja na svoj pogreb in da želi žarni pokop. Vendar se ljudje niso pretirano vznemirjali, sklepali so, da se na svojo smrt pripravlja zaradi bolezni.

Gregorič, prepričan, da zdravnik zavlačuje z njegovim zdravljenjem, je imel drugačne načrte. Vedel je, da bo tisti dan, ko bo streljal na zdravnika, umrl tudi sam. Svojega urologa je v izolski bolnišnici iskal že dan prej, v nedeljo, 21. avgusta, a Martineza ni bilo v službi, z družino je bil v Rovinju. Že v nedeljo je imel Gregorič s seboj vrečko, iz katere je dan kasneje izvlekel pištolo crvena zastava, ki jo je kupil na črnem trgu.

V bolnišnico je prišel malo pred 15. uro. Martinez je tisti dan pregledal že okoli 60 bolnikov, a si je vzel čas za pogovor še z enim, zadnjim. Med pogovorom na hodniku je Gregorič izvlekel pištolo in začel streljati. Zdravnik je skušal po prvih strelih pobegniti, a ga je storilec dohitel in streljal dalje. Spraznil je nabojnik, zdravnika je zadel vsaj šestkrat. Eden od zgrešenih nabojev je letel v steno, jo prebil in pristal v ordinaciji, nedaleč od pacienta.

Ravno takrat je bil v bolnišnici tudi policist Ivo Žnidarčič, v bolnišnico je prišel po poškodbene liste za prometne nesreče, ki jih je v preteklosti obravnaval. Bil je v zgornjem nadstropju bolnišnice, ko je slišal strele in paniko, pa je stekel pogledat, kaj se dogaja.

izola_bolnisnica
Prišel je do hodnika, kjer je stal Gregorič in proti policistu ustrelil za njegovim hrbtom. Ko se je ta obrnil, da bi se ubranil, je Gregorič še enkrat ustrelil vanj. Zadel ga je med rebri, naravnost v srce. Gregorič se mu je približal, vzel njegovo pištolo in odkorakal.

Čeprav je bil strelec še zmeraj tam, so zaposleni zmogli toliko poguma, da so policista zvlekli v eno od ordinacij in ga začeli oživljati. A ni mu bilo več pomoči, umrl je na kraju dogodka.

Drugi zdravniki so se medtem začeli boriti za življenje svojega kolega Martineza. S helikopterjem je v Izolo odletel srčni kirurg Tomislav Klokočovnik z ekipo anesteziologov.

V bolnišnici je zavladala panika, ljudje so drug za drugim klicali policijo. V paniki so razlagali o strelcu na krvavem pohodu.  Ta je, ko so drugi bežali iz bolnišnice, mirno prikorakal ven. Hiteti niti ni mogel, pri hoji si je pomagal z berglo.

Policisti takrat še niso vedeli, kdo sploh je napadalec. Klici, ki so jih na operativno-komunikacijski center dobivali od očividcev, so bili namreč panični, s težko razumljivo vsebino, je pripovedoval vodja koprskih kriminalistov Dean Jurič. Toliko jim je uspelo rekonstruirati dogodke, da so vedeli, da osumljeni uporablja berglo in da se je usedel v vozilo srebrne barve. Jasno je bilo tudi, da je moški oborožen in izjemno nevaren, zato nikakor ni smel pobegniti.
K izolski bolnišnici so v policiji napotili vse razpoložljive enote. Med prvimi sta na kraj pohitela tudi policista Ljubo Patricij Krajnc in Danijel Zagorac. Oba sta bila opremljena z neprebojnim jopičem, čelado, poleg pištole sta imela tudi avtomatsko puško.

Pred bolnišnico je bila takrat tudi Mojca Pečnik Dessardo, ki je prišla na obisk k sestri. Videla je, kako ljudje bežijo iz bolnišnice in vpijejo, da nekdo strelja. Takoj je poklicala nečaka, ki ji je dejal, naj ne hodi v bolnišnico, saj je nekdo ustrelil zdravnika. Videla je tudi strelca, ki se je usedel na klopco, dvakrat ustrelil in šel proti parkirišču. Kljub paniki, ljudje so bežali in se skrivali, ji je dogajanje uspelo posneti, prek Facebooka je v živo prenašala dogajanje, hkrati pa policiste usmerjala, naj strelcu sledijo na parkirišče.

Strelec se je medtem že usedel v svoj srebrn chevrolet aveo, želel je odpeljati s parkirišča. Morda je načrtoval, da se bo doma zabarikadiral in obračunal s policijo. Pri Gregoriču doma je namreč policija našla avtomatsko puško, kasneje tudi 500 nabojev.

Vendar so ga policisti ustavili z blokado na parkirišču. Policista, ki ga je ustavil, Krajnca, je Gregorič ustrelil brez opozorila, v levo nadlaket. Krogla je prebila roko in končala v prsnem košu pod pazduho. Poškodba je bila zelo huda, a so ga zdravniki rešili.

Ko je Gregorič ustrelil Kranjca, je proti njemu s streli odgovoril tudi Zagorac. Na kraj so ta čas prihiteli še drugi policisti in streljali proti napadalcu, ki je streljal proti njim. A življenje si je med dogajanjem vzel sam – s strelom v glavo.

Družinski člani obeh ustreljenih so za dogajanje v bolnišnici izvedeli iz medijev, a si takrat še niso mogli predstavljati, da sta žrtvi ravno njihova bližnja.

Ana, sestra Iva Žnidarčiča, se je vračala s službene poti v Ljubljani, ko je po radiu slišala za streljanje. Ko je prišla v pisarno, je bratu poslala SMS-sporočilo, kaj se dogaja na Obali. Ni ji odgovoril. In takrat jo je začelo stiskati, je povedala. Ivov oče je za dogajanje izvedel na televiziji. “Ampak sem si mislil, kaj bo (Ivo, op. a.) iskal v Izoli. Ker sem vedel, da je na cesti,” nam je povedal.

Ker se jim Ivo ni oglašal, je svojce začelo skrbeti. In ravno takrat jih je obiskala policija.

Martinezova žena Maša se dne, ko je bil njen mož ustreljen, spominja kot najdaljšega dne v svojem življenju. Za strelski napad je izvedela, ko so Primorske novice na spletu objavile izredno novico. Klicala je moža, odgovora ni bilo.
Luis je umrl okoli 21. ure istega dne.

Statistični kotiček:

kartoteka-1_3